Otvoritev sezone v električnem slogu

Na kolesu sem nazadnje sedel dan pred predbožičnim večerom, če ne štejem januarskega Zwiftanja pri VS Bike. Tam so uredili preizkus kar štirih strojev: Factorja Slick so vpeli na Wahoo Kickr in da vse skupaj ni bilo preveč statično, so sprednje vilice privili na Wahoo Climb ter vklopili Wahoo Headwind – mimogrede, če vam ta oblika rekreacije diši, je nasprotni veter dejansko to, kar morate kupiti še pred naslednjo zimsko sezono.

Eko … E-kolo

Električne specialke me kot še vedno čilega športnika ne navdušujejo, ampak glede na to, da sem od 23. decembra do 15. februarja prevozil pičlih 25 kilometrov, in še to na mestu, se mi je zdel preizkus Bottecchie BE 90 Pulsar odlična možnost. Poglejte jo, kakšna je, vsa italijanska in niti ne tako zajetna tam v spodnji cevi, kjer je spravljena kar čedna zaloga električne energije.

Bottecchie BE 90 Pulsar

Najprej je bilo treba to fotografirati, za kar je spet odlično poskrbel Tit Košir in okoli poldneva sem lahko končno zavrtel pod Krimom do Borovnice in naprej na Vrhniko, ne da bi po tej ravnini kaj prida izkoristil pomoč elektrike, ki se nad 25 kilometrov na uro pač izklopi in potem je treba materiala gnati naprej z močjo lastnih nog.

Bojevit duh v vitkem telesu

Drugače je bilo, ko sem se moral prevaliti čez Ligojno, kjer sem brez vsakršnega naprezanja gladko dosegel svoj tretji najboljši čas, če seveda upoštevamo samo tiste, ki so zabeleženi na Stravi, in so bržkone vsaj pol minute slabši kot v mojih boljših kolesarskih časih. Vsekakor je elektrika pozimi kar prijetna, ker se človek na vzponu ne spoti in ga potem na spustu ne zebe kot psa.

V skladu z dogovorom sem se pred domačo bajto pojavil na minuto točno in čez deset minut sva z Lisico že drvela po peščenih kolesarskih stezah proti Barju. Mimo Livade, v Mateno in na Ig, potem pa čim bolj po soncu do Podpeči. Tam me je presenetil predlog, da bi šla še do Borovnice. Lani je odprla sezono šele v začetku aprila in izlet je bil precej klavrn: komaj se je privlekla v Polhov Gradec in nazaj je prišla samo zato, ker sva tam skočila v slaščičarno. Zdaj pa je bila bojevita kot le kaj.

Dva barjanska kroga

Mentalno sem se pripravil na 75 do 80 kilometrov in v riti sem jih imel že dobrih sedemdeset, zato mi podaljšek ni dišal. Ampak elan je treba izkoristiti, ženska želja je za pametnega moškega ukaz in zato se zaradi predloga nisem začel kujati, kot je to običajno pri življenjski nasprotnici sopotnici. Še drugič ta dan torej proti Borovnici.

Vedel sem da bo zmanjkalo zaloge in bom, ker moje telo na začetku sezone nikoli ne zna učinkovito delovati na maščobe, zatrobil v roku petnajstih minut. In res, komaj sem se privlekel do Borovnice, kjer je bila pumpa k sreči odprta, tako da sem v petih minutah prišel k sebi in me ni preveč prizadela niti vlaga, ki v teh senčnih koncih leži na barju vso zimo.

Če se po februarju sezona pozna …

Lisica je še kar klatila kot stara mačka. Šele ko sva zapeljala na klinčeve kolesarske steze ob in na glavni cesti Vrhnika–Ljubljana, je začela izražati prepričanje, da ima defekt na zadnjem kolesu. Seveda ga ni imela, ampak je šlo za klasično kolesarsko fatamorgano, tisto, ko te nekaj moti, in misliš, da je krivo vse mogoče.

Vsekakor pa lahko proti prihajajoči sezoni pogledujem z zadovoljstvom – kot bi napisal kak športni novinar. Lisica je obrnila kakšnih šestdeset kilometrov že na otvoritvi in letos se bo bržkone vozila precej več. In že lani je presenečala … Ona res ne rabi električne specialke.

Trasa: Jezero–Borovnica–Vrhnika–Horjul–Ljubljana–Matena–Ig–Podpeč–Borovnica–Vrhnika–Ljubljana
Razdalja: 110 km
Višinska razlika: 150 m
Čas vožnje: 3 ure in 59 minut
Skupni čas: 4 ure in 23 minut
Povprečna hitrost: 27,5 km/h
Maksimalna hitrost: 56,2 km/h
STRAVA

barje -graf barje - zemljevid

Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori Stane Debevec 18. 2. 2019 at 18:40

    Dober večer,
    poznam to okolico, se tudi jaz dostikrat potepam po teh krajih. Dokler ne bo dovolj toplo za šotor in spalko in bom šel kam dlje.
    Dokler bom imel prve noge ne bom kupil elektrike. To ni več kolo…..to je tako kot jadralno letalo z motorjem….ni več isto. Raje grem v klanec peš kot pa da bi se moral zahvaljevati motorju in bateriji. Saj se mi nikamor ne mudi. Bom že prišel….
    Lahko noč.
    Stane.

  • Odgovori Anonimno 18. 2. 2019 at 19:42

    @Stane, tudi sam pravim, da to ni več bicikel. Vendar……Ko grem na rundo z boljšo polovico uživam. Uživam zato, ker lahkotno vrtim pedala, ker se mi po triurni vožnji ni potrebno še skoraj uro raztegovat doma, ker v klanec ne tiščim “do dile”. Edino pri pomoči elektrike doživim podobno uživancijo. Pač, ko vozim sam, mi največkrat popustijo zavore in enostavno dam vse od sebe. V tem primeru ni več uživancije, ki jo na električno gnanem kolesu lahko doživiš. Voziš in uživaš…

  • Odgovori Boki 18. 2. 2019 at 22:39

    Kako pa deluje ta elêktrika? Se sama avtomatsko vklaplja in izklaplja ali po zelji z gumbom?

  • Odgovori Matej Zalar 19. 2. 2019 at 14:47

    @Boki: Na voljo imaš tri stopnje pomoči, med katerimi izbiraš prek enote na balanci, lahko pa seveda vse skupaj tudi izklopiš. Deluje pa samo do 25 km/h, ko greš hitreje, je konec zabave.

    Sicer pa sem že zdavnaj toliko odrastel, da se ne ukvarjam več z odgovori na vprašanja kaj je dobro in kaj slabo samo na podlagi mojega omejenega mnenja. Sam nikoli ne bi imel električne specialke, ni mi všeč, kar pa še ne pomeni, da bom električna kolesa zavračal. Strinjam se, da je večji užitek prekolesariti klanec samostojno, pa če gre še tako počasi. Ampak na koncu si nekdo želi tudi v Dolomite ali pa na Vršiš, hoditi tja gor je pa mukotrpno in na koncu je tako, da sploh ne gre nikamor. Z e-kolesom pa gre.
    Kupci e-koles so pač čisto drugi segment ljudi, razmišljajo popolnoma drugače in … zakaj pa ne?

  • Odgovori Boki 19. 2. 2019 at 17:11

    In pa ne samo to, z e-kolesom lahko tudi daljse razdalje prekolesaris. Vcasih zapase tud kam dlje jet ne pa bit omejen na 50 km ture, ki se potem skos ponavljajo. Ali pa kolo na avto ali na vlake dajat in potem od kje drugje startat. Tudi v tem primeru verjetno eleeeektrika prav pride. Tek mi gre osebno kategoricno na zivce in tudi pomislim ne, da bi sel laufat, cetudi bi mi bil tek pri srcu, bi me pa motilo v primerjavi z biciklom tudi to, da je normalen domet namesto 120 km, 10 km.

    • Odgovori Boki 19. 2. 2019 at 17:13

      Tek sem dal za primerjavo seveda, drugace povsem izven konteksta tega prispevka…

  • Odgovori BigBoss 20. 2. 2019 at 15:16

    Lani sem nekaj kolesaril po Nemčiji. Tam je videti veliko starejših ljudi, ki z veseljem kolesarijo z e-kolesi. Jih je toliko, da ne moreš, da ne bi opazil.
    Kolesarksih poti pa ne bom komentiral. Ko bi bilo vsaj pri nas tako.

    • Odgovori Stane Debevec 21. 2. 2019 at 6:21

      Ne nima smisla govoriti kakšne naj bodo kolesrske steze.
      Imam pa občutek da bodo kol. steze na prenovljeni Drenikovi malo drugačne in to na bolje.
      Pozdrav Stane.

      • Odgovori Rok J 21. 2. 2019 at 9:38

        @ Stane: Upam da res. Izpod tvojih prstov – v občinska ušesa!

  • Odgovori Aleksander Resman 21. 2. 2019 at 13:09

    Zadnje čase se dejansko vse več govori o e-kolesih. Sprva urbanih, nato MTB, sedaj tudi cestna. Kot po navadi je vsaj pri delu Slovencev čutiti določen odpor. Odpor pred novim, ne(po)znanem… Seveda se noben zdrav, v najboljši pripravljenosti ne bo sedel na e-kolo. Lahko pa govorim zase. Bližam se Abrahamu, sem diabetik na inzulinski črpalki, 95kg pri 185cm. V tednu sem poprečno 3 do 4 krat na kolesu 2 do 3 ure, 40 do 60km… Imam MTB in cestno kolo. Skupaj v letu naredim 8.000 km. Zaenkrat e kolesa ne potrebujem, niti si ga ne morem privoščiti. Se pa velikokrat spomnim kako bi mi prav prišel ko je kar res vsaj zame hud klanc, sladkor pa strmo pada. No saj obstaja rešitev, ko ni druge rešitve… pač sestopim in tistih 100 metrov naredim peš… Drugače pa vsi se staramo…

    • Odgovori Jani 21. 2. 2019 at 14:58

      Bravo, lep zapis!

  • Odgovori Matej Zalar 21. 2. 2019 at 14:03

    @Aleksander: Odličen point! Pravkar pišem o tem kolesu za revijo. in izpostavljam tudi ljudi, ki imajo težave z zdravjem, a se zanje gibanje pravzaprav priporoča. Po ravnini ni težav, drugače je pa na klancih, ki neizogibno pridejo na pot. E-koles dejansko ne kupujejo takšni, kot sem jaz, ampak ljudje, ki sicer sploh ne bi kolesarili ali pa bi nehali kolesariti. Mene še nikoli ni prehitel nihče z električnim kolesom (nekatere moti prav to). E-kolesa nima zato, da bi podiral rekorde na Stravi, ampak ker ga potrebuje.

  • Odgovori Jani 21. 2. 2019 at 14:55

    Je pa tebe že dohitel “nekdo” na Specialki, nedavno, ko si bil ti.. na Elektro… Ccc 🙂

  • Komentiraj