Paranormalni vsakdan

Pred časom sem na delu Tržaške ceste, kjer je kolesarska steza skoraj zgledno urejena, dohiteval kolesarko na mestnem kolesu. Prehitevanja sem se seveda lotil po levi strani, kjer je bilo tudi dovolj prostora. Ker je dama pogledala nazaj v levo in me videla na levi, je nase nisem dodatno opozoril. Ko sem bil ob njej, se mi je umaknila v levo in me s kolesarske steze zrinila v travo. Med premetavanjem po travi sem nekaj bentil, nevarno se je približeval tudi drog obcestne table, ona pa je v opravičilo izjavila, da je domnevala, da bom prehitel po desni strani.

Ko slišiš kaj takega, lahko z izbuljenim pogledom ribe na suhem samo odpreš usta, ugotoviš, da ne moreš izreči ničesar, poskusiš še enkrat, a spet ne gre, razum odpove, ker so takšna dejanja, čeprav precej pogostejša, bolj nerazumljiva od paranormalnih pojavov. Razuma ni več. To je 21. stoletje. To je stoletje, v katerem največjo rast dosegajo podjetja, ki prodajajo oblake.

Prehitevanja po desni strani potem, ko je bila že na levi strani, ki je pravilna in kjer je bilo več kot dovolj prostora, se lahko loti kvečjemu ženska – ali feminizirani moški – tiste vrste, ki se z enega roba ceste avtomobilu vedno umakne tako, da, z otroci vred, tik pred zdajci steče na drugo stran. Ko vidiš kaj takega, lahko z izbuljenim pogledom ribe na suhem samo odpreš usta, ugotoviš, da ne moreš izreči ničesar, poskusiš še enkrat, a spet ne gre, razum odpove, ker so takšna dejanja, čeprav precej pogostejša, bolj nerazumljiva od paranormalnih pojavov.

Opravka imaš pač z žensko.

Prejšnja objava Naslednja objava

6 komentarjev

  • Odgovori katarina 12. 6. 2015 at 19:06

    ne posploševat, takih primerkov je tut mene sram…se pa 99% izkaže za resnico…ali ženska ali besno feminiziran moški sta tista k delata probleme v prometu….če seveda izvzamemo sivolasa bitja, ki sploh ne bi smela vozit

  • Odgovori kv_mozart 12. 6. 2015 at 20:44

    Se popolnoma strinjam.

  • Odgovori afna 13. 6. 2015 at 19:01

    Sicer se kolesarskih izogibam kot hudič križa, ko pa se peljem po njih se mi primer, kot si ga navedel skoraj vedno zgodi. Ponavadi zatulim: “pazi levo” in privzeto se vsaka umakne skrajno levo namesto desno. Zdaj sem se navadil, da se čimbolj tiho prilimam na rit in čimhitreje prehitim po tisti strani, kjer je pač v danem trenutku varneje. Najraje imam pa tiste, ki se pripeljejo po kolesarski v napačno smer. Z eno roko komaj drži krmilo in manevrira, z drugo roko tišči telefon k ušesu. Ko opazi da se peljem proti njej začne panično manevrirati levo, desno…

  • Odgovori Matej Zalar 13. 6. 2015 at 21:18

    S tistimi, ki se po kolesarski stezi peljejo ne da bi razumeli, da so moteč faktor in nevarni, se grem jaz čikna. Enako velja za omejence, ki kolesarijo po pločnikih. Do takih imam še manj razumevanja. V bistvu ga sploh nimam.

  • Odgovori miran 16. 6. 2015 at 9:58

    Jaz pa še nečesa ne razumem. Situacija je naslednja. Kombinirana sprehajalno kolesarska steza, popolnoma ločena od ceste, in to taka, ki ima po sredini narisano črto. Se pravi dvopasovna, en pas v eno smer, drugi v drugo. Še simbol kolesa in mamice z otročkom je narisan na asfaltu in puščice, ki kažejo uporabnikom, kje se hodi/pelje. In potem vsaj 50% sprehajalcev trmasto hodi po levem pasu, celo po skrajnem levem robu, kot da bi bila to cesta brez pločnika in ne steza. Kaj naj naredim, ko pripeljem nasproti takemu? Umikam se mu v desno (mojo), on pa še bolj rine v levo (svojo). In sva skupaj in se gledava, kdo se bo komu umaknil. Na koncu ponavadi penzič odskoči na travo in benti nad neotesanim kolesarjem.

  • Odgovori afna 16. 6. 2015 at 13:03

    @Miran, situacije lahko naštevamo v nedogled. Jaz sem že skoraj imun na pripombe o vzgoji, enostavno “nacentriram” na modela/modelko in v njegovo dobro upam, da se umakne. Največkrat se mi to zgodi na kolesarski ob Večni poti, kjer mrgoli mamic z vozički (seveda po dve vštric), sprehajalcev,….sploh penzionisti najbolj bentijo nevedoč, da so v prekršku, ko se sprehajajo po kolesarski.

  • Komentiraj