Partizanska

Polhograjce sem z biciklom prevozil po dolgem in počez – od Šentvida, Podutika, Medvod, Škofje Loke in različnih smeri v Gradaški dolini pa na drugo stran čez Toško čelo, Sv. Katarino, Sv. Jakob, Gonte, Govejek, Grmado1, tudi Tošč in seveda Osolnik. Fajn smo ga lupili, tudi po pet ur skupaj, po 2500 ali 3000 višinskih metrov. S Kedejem sva pogruntala ultimativno turo, ki sva jo poimenovala kar za Partizanko, ker je šla tudi po poti kurirjev in vezistov, Prava gverilska preizkušnja. Tam sem se edinkrat resneje poškodoval: zahojenec je na pot – zelo očitno nalašč – zložil oviro iz hlodov, ki sem jo sicer preskočil, ampak sem, namesto v desno naprej po poti, skočil fletno med drevesa, polomil bicikel in neko mini kost v zapestju. Tako sem ubrisal, da me je sezulo – dobesedno sem bos po hosti iskal čevlje.

Zdaj sem postal sprehajalec s psom, terenov pa nisem zamenjal in še vedno skačem po Polhograjcih. Tudi po Osolniku, kjer je kolesarjem vožnja zdaj očitno tudi uradno prepovedana. Pod vrhom je še v mojih kolesarskih časih živel vsem gorskim kolesarjem dobro znani norec, ki je trdil, da mu zaradi kolesarskih gum zamaka v štali. Praktično smo s kolesi povzročili več erozije kot on s traktorjem… seveda sem ga kot mulc vseeno klatil do vrha, pa me je enkrat napadel z vilami. Grozen človek.

Mislil sem, da Polhograjce dobro poznam, ampak šele zdaj, ko raziskujem peš, sem našel nekaj zanimivih trailov, ki bi bili primerni tudi za zlorabo z biciklom. Za Gontarsko planino, na primer, sploh še nisem slišal, čeprav Partizanka vodi tik pod njo. Kaj češ, to je minus treniranja: da se nimaš časa razgledovat. Iz smeri Osolnika ali Tošča bi se dalo skočit do vrha Gontarske planine tudi z biciklom in se po tem krasnem grebenu spustiti do Govejka.

Če v tej državi to seveda ne bi bilo prepovedano, hehehe …

Res nimam živcev in časa za MTB, ampak prav neverjetno: vedno, ko hodim po terenu, gledam katere linije bi vzel, kje bi na vzponu pohodil, kje bi šel v aufzic…

  1. No, tja je treba na vrh malo hodit []
Prejšnja objava Naslednja objava

6 komentarjev

  • Odgovori Seamus 6. 4. 2013 at 21:00

    Želje so to. Jih tudi sam vidim, ko hodim naokrog. Vedno vidim, kje bi se dalo smučat, kje bi se dalo čez prerint. Takle mamo.

  • Odgovori Matevž 7. 4. 2013 at 20:35

    “Tako sem ubrisal, da me je sezulo – dobesedno sem bos po hosti iskal čevlje. ”
    HUDA Do solz sm se nasmeju ob tem komentarju

  • Odgovori TeNeja 7. 4. 2013 at 22:00

    Haha, ja tale s sezuvanjem je res super.

    Popolna prepoved kolesarjenja po hostah je pa tudi meni kr neki. A vlake in gozdarske poti so pa kul!? Npr. pot na slap Orglice v Kamniski Bistrici je bila CUDOVITA (pa smo tudi s kolesi se tam gnali in se ni nic poznalo) potem pa jo je en pacient razril in se ze zdaj ni opomogla. Ne vem kdo in zakaj, ampak na delu je bila bistveno tezja mehanizacija kot kolo…

  • Odgovori Zmrda 8. 4. 2013 at 20:22

    Tista mala kost v zapestju je precej gadna za zlomit, če misliva isto…

  • Odgovori chef 8. 4. 2013 at 20:40

    @Matevž: Ja, temu se reče, da si se raztreščil po celem gozdu.

    @TeNeja: Tudi o tem sem že pisal: href=”http://chef.blog.siol.net/2012/03/12/kar-ne-uspe-gorskim-kolesarjem-zmore-caterpillar/”>Kar ne uspe gorskim kolesarjem, zmore Caterpillar

    @Zmrda: Pravzaprav je nisem zlomil, ampak počil po dolgem. Mislim, da sem se čez tri tedne že dirkal po nekem čudnem varnostnem režimu, in to niti ne tako slabo.

  • Odgovori TeNeja 8. 4. 2013 at 21:11

    @ Chef: No, evo, prav misli si mi prebral z zapisom o Orglicah!

  • Komentiraj