Pesmi in sanje v Schlossu Leopoldskron

Zaradi petdesete obletnice filma Moje pesmi, moje sanje je v Salzburgu letos še več tistih turistov, pretežno Američanov in Japoncev, ki svet vidijo skozi hollywoodsko kamero. Lokacije snemanja si lahko vodeno ogledate na The Sound of Music Tour, lahko pa tudi preverite, če je na voljo še kakšna vstopnica za gala prireditev 17. oktobra. Priznam, da filma kljub več poskusom nisem uspel pogledat do konca. Splošna razgledanost gor ali dol, ampak kar je preveč, je preveč. Spomnim pa se scene, ko Julie Andrews z mularijo prepeva v Mirabellgartnu.

01_Salzburg_DSC_9433

Snemali so tudi v Schlossu Leopoldskron. Ki je danes hotel. In v tem hotelu spal sem tudi jaz.

03_Salzburg_DSC_9494

Leta 1736 ga je postavil nadškof Leopold Anton Freiherr von Firmian, ki je zaslovel z izgonom 22.000 protestantov iz salzburške nadškofije. V tedanji Evropi se je s tem zapisal približno tako slabo kot to danes uspeva Viktorju Orbanu. Ime družine je popackal, zato je bogastvo za vsak slučaj investiral v nepremičnino in sprejel zakon, s katerim so lahko Schloss sprivatizirali.

02_Salzburg_DSC_9500

Podedoval ga je njegov nečak, grof Laktanz Firmian, ljubitelj umetnosti – menda je imel največjo zbirko slikarskih del v Salzburgu, tudi Rembrandta, Rubensa in Dürerja – in prvi Mozartov mecen. Kot se rado zgodi, je bil grofov sin razsipni butelj, ki je po očetovi smrti razprodal slike, grad pa je v naslednjih desetletjih v lasti različnih družin, tudi bavarskega kralja, počasi propadal.

04_Salzburg_DSC_9506

Takoj po prvi svetovni vojni je Schloss kupil in ga celovito obnovil gledališki režiser Max Reinhardt, soustanovitelj Salzburškega festivala. Oditi je moral že čez dvajset let, ko so Schloss podržavili, Reinhardt pa je emigriral v ZDA, kjer je, zagrenjen zaradi te izgube, umrl še pred koncem vojne. Danes je lastnica neprofitna organizacija Salzburg Global Seminar. Posestvo so pred leti preuredili v hotel, ki deluje šele od lanskega leta. Zakaj vztrajno pišem Schloss? Ker je direktor hotela poudaril, da so mu od nekdaj v vseh jezikih rekli … Schloss. Pa naj bo.

Naj bo jasno: nismo spali v Schlossu, ampak v gospodarskem poslopju nasproti, kjer imajo tudi tri sobe na temo Sound of Music. K sreči sem dobil navadno.

06_Salzburg_DSC_944205_Salzburg_DSC_9440

Schloss obdaja skoraj 7 hektarov velik park, manjši vrt pa je tudi znotraj Meierhofa.

07_Salzburg_DSC_9436

Zajtrkovalnica je v Schlossu. V marmorni dvorani mi je bilo takoj žal, da nisem obul bolj finih čevljev. Navsezadnje štukature v Schlossu veljajo za »najboljši primer rokoko štukatur, ki jih premore dežela«.

08_IMG_20150911_084255

V Schlossu je ducat suit, med drugim lahko prespite tudi v nekdanjem Reinhardtovem stanovanju, za kar boste odšteli od 370 evrov dalje. Nočitev v Meierhofu pa je relativno dostopna, dvoposteljna soba stane od 160 evrov dalje. Ampak za ta denar lahko postavate v Beneški sobi – morda se je spomnite iz filma Moje pesmi, moje sanje …

09_Salzburg_DSC_9443

… ali posedate v kitajskem salonu, ob svetilkah z zanimivo zgodbo. Preden so Schloss podržavili, so lastniki svetilki pobarvali s črno. Bili sta tako grdi, da so ju pred leti nameravali zabrisat v smeti, a po naključju je nekdo z nohtom praskal po barvi in razkril se je kitajski vzorec. Če sem si prav zapomnil, je svetilka vredna 40.000 evrov. Ampak še vedno je grda.

10_Salzburg_DSC_9456

Med bivanjem v hotelu lahko v knjižnici berete tudi Reinhardtove knjige …

11_Salzburg_DSC_9448

… ali preprosto uživate med sprehajanjem po parku z nekaj simpatičnimi elementi.

14_Salzburg_DSC_9530 13_Salzburg_DSC_9508 12_Salzburg_DSC_9504

Obstajajo hoteli, ki jih takoj pozabiš. Baročnih očitno ne pozabiš.

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori darja 6. 10. 2015 at 0:13

    Hvala ti za to. Jaz sem pa pogledala film že dvakrat.

    Ne bi živela v taki graščini. Čeprav so vrtovi čudoviti. Mora bit to kar napor. In vzdrževanje. Nekoč je bilo pa vse še hujše.
    Eno knjigo (v sredo grem v knjižnico) sem prebrala – o resničnem življenju nekoč po gradovih. 🙁 Bom dopisala naslov.

    Sem pristaš manjših, pritličnih hiš. Na hribčku ( 😀 ) cel dan obsijanem s soncem, zadaj gozd, spredaj potok.
    Pa psa, mačka, 5 kur.
    Potem kasneje pa še pujsa, kravo in konja. Pa kozo.

    To smo si želeli vsi nekoč! Kje se izgubijo naše sanje?

    • Odgovori jk 25. 12. 2015 at 11:30

      🙂
      če najdeš tako hiško mi sporoči, da se vselim tja pred tabo :-)))

  • Odgovori Matej Zalar 6. 10. 2015 at 8:35

    No, jaz si pa kar znam predstavljat življenje v gradu. Fužinski mi je všeč, še bolj Bogenšperk, ker je manjši, ampak je preveč odročen. Obrambni jarek in most sta obvezna, za vzdrževanje je pa služinčad. Potem bi moral samo še vzdrževat primeren imidž, da bi se govorilo o nenavadnih aktivnostih na gradu, in to je to. Pa po opravkih bi šel večinoma s konjem. V galopu ven iz gradu 😀

  • Komentiraj