Plantarni fasciitis

O svojih tekaških dosežkih je zadnje čase popularno napisati izpovedno knjigo, ker sem se lotil relativno kratke discipline, pa bosta zadostovala dva prispevka.

Zaradi kislega pozno septembrskega vremena je večdnevni planinski izlet v visokogorje odpadel in čeravno mi je v upokojenskem slogu vsak dan zmanjkovalo časa, med dopustom nisem mogel biti pri miru, zato sem v brezdelje vpletel daljše teke. Dva do trikrat tedensko sem tekal že vse leto, a ne več kot deset kilometrov naenkrat in v počasnem tempu. V prvih štirinajstih dneh sem počasi stopnjeval razdaljo in ugotovil, da sem sposoben relativno hitro odteči tudi šestnajst kilometrov. Slabo planinsko sezono sem se torej odločil kompenzirati s prvim uradnim polmaratonom. Ker nerad tečem dolgo, predvsem pa zato, da me ne bi zajebavali, sem vendarle urednik tekaške revije, je bil osnovni cilj polmaraton preteči v uri in pol.

Pet tednov pred polmaratonom sem s KinVitalovci pretekel 22-kilometrsko razdaljo in popoldne skočil še na sprehod s psico, naslednji dan pa me je ob koncu pasjega sprehoda – uščipnilo v desnem stopalnem loku. Bum! Plantarna fascia, ne prvič. Kljub postopnosti. Čim hitreje stečem, staknem poškodbo. Jebeš tak šport. Jebeš te noge! Pronacijo! Asfalt! Polmaraton! 90 minut! Tempo 4:10!

Kaj mi je bilo storiti? Prijavljen sem bil, hvalil sem se, tudi javno, in konec koncev sem si res želel opraviti s prekletim polmaratonom, čeprav vem, da me bodo potem obirali, ker da bi moral vsak pravi tekač preteči maraton. Kar se mi zdi popolna neumnost, ker mislim, da je težje teči hitro 21-ko kakor počasen maraton. Konec koncev pa je najbolj pomembno uživati in za zdaj v najdaljši razdalji ne vidim posebnega užitka.

Težavice nisem obešal na veliki zvon, ker bi izpadlo kot da se izgovarjam, tako da sem še naprej napovedoval čas pod 1:30, sam pri sebi sem se pa grizel, ker sem vedel, da bi se z normalno pripravo in nekaj tempo teki približal rezultatu 1:24, kar je že dovolj hitro, da se lahko pohvališ tudi v eminentnejših tekaških krogih. Poleg tega sem hotel na polmaratonu v hitrem tempu uživati, ne pa po osmem kilometru trpeti zaradi zbadanja v prekleti kiti, za katero večina sploh ne ve, da jo ima. Sem ter tja me je popadlo, da bi scagal in se maratona udeležil kot spremljevalec, pri čemer mi nihče ne bi mogel ničesar očitati, saj je spremljanje šibkejšega vendar viteško dejanje. Morda bi se lahko opremil tudi s kakšno trapasto masko, ampak, kolikor mi je to simpatično, se mi zdi tudi trapasto. Še za pusta se ne šemim. Ne, tudi to bi bilo cagavo, Zalar se ne izgovarja, on bo tekel.

Poškodbo sem skušal sanirati z dobro staro konjsko mastjo in z masažo z žogico. Za to je idealna neka Pippina igrača, a sprva sem imel težave, ker se je psica med valjanjem igrače kar naprej zaganjala v stopalo, tudi z zobmi. Nekaj dni po poškodbi smo s KinVitalom odtekli traso polmaratona, sam pa še dodatne štiri kilometre, toda v stopalnem loku me je zadnje kilometre neprijetno zategovalo. Bistvena komponenta okrevanja pri tej poškodbi je pač … počitek. In tega je bilo potem precej.

Na sejmu Tečem, kjer sem v petek in soboto vodil okrogli mizi Pogovorni tempo, me je vsaj sto ljudi vprašalo, ali bom tekel in seveda jih je najbolj zanimal načrtovani rezultat. Malo sem onegavil in omenjal poškodbo, a čas pod 1:30 naj bi ne bil vprašanje. Skrbelo pa me je, da me utegne tako uščipniti, da bom moral po najkrajši poti domov. Dva tedna se praktično nisem premaknil, se v zadnjih dveh tednih sedemkrat zapeljal s kolesom in na Medvedovi rundi ugotovil, da še nisem za staro šaro. Ampak v zadnjih štirih tednih pred polmaratonom sem tekel točno štirikrat. Vsega skupaj 45 kilometrov. Zadnjič v soboto, ko sem naredil pet kilometrov z nekaj pospeševanji.  

V petek smo v pogovornem tempu razglabljali o ustrezni prehrani, vsak je bil po svoje pameten, ampak jaz sem vajen dobrega starega carbo-loadinga. V petek zvečer sem še uničil nekaj mini burgerjev in dva pšenična zvarka …

V soboto pa abstiniral. Zajtrk: dve beli žemlji z marmelado. Kosilo: 200 gramov pašte z bolonjsko omako. Večerja: 160 gramov pašte s pestom. Večerja ob desetih zvečer: 200 gramov pašte s pestom. O polmaratonu nisem razmišljal. Take stvari me ne vržejo iz tira. Tekmujem zase, zato se ne grizem. Tekmovalnega vzdušja sem vajen. Zbudil sem se ob šestih zjutraj, spal sem sedem ur, kar je moj maksimum, ne pa tudi optimum. Ampak med vikendi se je treba spočiti.

Mrzla prha, dve žemlji, obliži, pretople cunje, sprehod s sparing partnerico, ki je tokrat ostala doma, jaz pa sem izkoristil redko priložnost in se v mesto napotil v trenirki.

Postanek za kofe in priložnostno odlaganje rahlo tekočega balasta. Kot v dobrih starih časih. Vsa nervoza, ki jo premorem, udari skozi črevo, glava pa je čista. Na prizorišču sem bil še prezgodaj, bilo je svinjsko mraz, Peter Kavčič je vpil v mikrofon. Čeprav se raje ogrejem sam, sem tokrat obiskal KinVitalovce. Sam sem opravil še nekaj pospeševanj, poscal mesto in se prevalil na start. Zdravo Matej, Luka, Roman, Uroš, Dejan … jebenti, poznam pol prvega boksa in to so sami odlični ljudje. Menda je bilo šest stopinj, ampak v gneči ne zebe. Potem smo se začeli premikati …

Prejšnja objava Naslednja objava

6 komentarjev

  • Odgovori Add_ 27. 10. 2014 at 21:34

    Bil si odličen!
    Tudi jaz sem se konkretno pripravila na Devetnajstko. V nedeljo sem se pravi čas postavila ob traso, oborožena z ipadom, kjer sem preko aplikacije http://ljmaratonvzivo.si/ lahko sproti spremljala vmesne čase “mojih” številk, obenem pa glasno navijala za tekače, ki ste švigali mimo mene. Krasno je bilo.
    Sem se pa ustrašila, ker tista postaja na 15 km ni pokazala podatkov niti po 25 min od prejšnje (interval si imel na 20 min) in sem že cviknila, da si se zapletel z nogami…. Pri takšni brzini je vse mogoče 😉
    Komaj čakam na Dvajsetko. 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 27. 10. 2014 at 21:51

    Hehe. Na 15. kilometru je bil interval še bolj ali manj v povprečju glede na prejšnja dva. Potem pa ne več 🙂

  • Odgovori Add_ 27. 10. 2014 at 22:31

    Sem pa videla enega modela, ki je laufal s psom, hrtom….. Nisem niti vedela, da lahko psa vzamejo s sabo….

  • Odgovori Matej Zalar 28. 10. 2014 at 7:22

    Verjetno nikjer ne piše, da ga lahko. Je pa seveda to skrajno trapasto, kot udeležiti se teka z otrokom v vozičku.

  • Odgovori vesna 28. 10. 2014 at 8:29

    Sem te videla na Aškerčevi, ko sem šla na polovičko čakat svojega maratonca. Suveren ciljni šprint si imel, čestitke 🙂

  • Odgovori Najini teki 28. 10. 2014 at 15:36

    Se strinjam glede težavnosti razdalj. Jaz na 21km praviloma bolj trpim kot na daljših. Najbrž je štos tudi v tem, da smo si ljudje pač različni in nam paše različna hitrost. V cilju mojega prvega maratona mi je prijateljica ultramaratonka povedala, da so gorski ultra teki pa še veliko enostavnejši, ko si utrujen, pač malo hodiš. 🙂 Pa se v resnici danes povsem strinjam z njo. Če imaš zadosti vzdržljivosti, maraton ni nič takega. Seveda, govorim o rekreativcih.

  • Komentiraj