Po Kostanjevi poti na pico

Kdor ostane na asfaltu, zgreši tudi kuriozitete, kot je samopostrežni bife v Londonu, na začetku ceste na Golovec. Ker sem doma pozabil vse vrste plačilnih sredstev, ga nisem mogel preizkusiti, a menda deluje.

Gozdni bife

Na terenih Silva Pluta

Čez Golovec sem šel zato, ker človek na 37-milimetrskih gumah bolestno išče makadam. Zaradi pomanjkljivih izkušenj na tem področju imam pri tem kar precej težav in navsezadnje se vozim po makadamu morda dvajset odstotkov časa. V tem času je makadam v desetih ali dvajsetih odstotkih tako razfukan, da vožnja sploh ni užitek ali pa je tako strmo, da trpiš kot vol.

Sredi gozdov nad Besnico, potem ko že od Podlipoglava nisem srečal žive duše, niti na Javoru ne, sem že od daleč slišal mopedista na dobri, stari Tomosovi šestki, ki je po nezgrešljivem prdenju sodeč trpela enako kot jaz. V glavi mi je zaigral bendžo. Kateri kurec se vozi z mopedom po teh čudnih terenih, ki jih je svojčas obvladoval Silvo Plut? Dohitel me je ravno, ko se je steza malo zravnala, tako da je lahko pridobil kar impresivno hitrost. Razoglav je vozilo komaj obvladoval, ko je po neidealni liniji v globokem grušču lovil ravnotežje in moped, sledeč pesenetljivo hitremu ščenetu, ki se je izkazalo z osupljivo motivacijo za bezljanje.

Ravno Brdo?

Ko sem končno zapustil z drobirjem prekrite poti, sem bil že sesut. V Prežganje sem se pripeljal s skrajnimi močmi. Kar med vožnjo sem z jablane ob cesti utrgal osupljvo velik sad, ki sem ga komaj zatlačil v žep in si ga upal pojesti šele pri Marjeti. In zakaj bi človek čez sedem gora kolesaril na prazen želodec, lačen kot zverina po trdi zimi?

V Sloveniji sem jedel že vsaj deset najboljših pic v Sloveniji in tokrat naj bi prav takšno jedel pri Marjeti. Tja sem prišel uničen in s precejšnjo zamudo, tako da je Lisica, ki v sosednji vasi dopustuje, že kazala čekane. Nisem si namreč mislil, da je teren med Ravnim Brdom in Malim Vrhom tako zahteven in da na Ravnem Brdu ni niti metra ravnine, kot bi človek utegnil pomisliti ob besedi, ki označuje nekaj, kar se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri. Je pa res, da je besedna zveza ravno brdo sama po sebi bistroumni nesmisel.

Za dobrim idiotom se kadi

Pica res ni slaba in tokrat sem spil tudi pivo, ki se mu med kolesarjenjem sicer izogibam.

Pica pri Marjeti

Domov sem se torej odpravil primerno dehidriran. In s poscanimi šprintaricami. Laky je bil tako vesel obiska na Vaščku, da je pred pompoznim obratom na hrbet spustil še za štamprle scalnine.

Laky

Potem sem spet iskal makadame in enega tudi zgrešil. Zato sem se s kot ponedeljek dolgo beštijo za avanturistično kolesarjenje hladnokrvno napotil po brezpotju, kot se menda spodobi za grevlersko strujo, katere pripadniki izhajajo iz gorskega in ne cestnega kolesarstva. O fenomenu dveh struj bi se splačalo napisati kak analitični prispevek, s katerim si želim raztogotiti oboje … pravzaprav tudi tiste, ki ne razumejo razlike med ciklokrosom in makadamkanjem. In med njimi so tudi proizvajalci koles.

Gabrje

Veste česa pa jaz ne razumem? Ne razumem kmetavza na 125-kubičnem motociklu, ki na ravnini prehiti kolesarja s polnim plinom, potem pa istemu kolesarju, ko ga je ta brez motorja ujel po dveh ovinkih, v seriji naslednjih treh blagih ovinkov, ne samo ne uspe pobegniti, ampak ga s smešno počasno vožnjo celo ovira. Dokler ga kolesar v enem od ovinkov ne prehiti! In na ravnini kmetavz spet odpre in ob tem očitno ejakulira, ker je to naredil tako prekleto dobro, da se je kar kadilo.

Vnajnarje

Makadam je OK, asfalt je še boljši

Dobro. Grevlanje je ljudem ljubo. Razumem. Ker je res fajn. Ker se ne mudi. Ker ni prometa. Ampak ko se vrnem domov, mi je vedno žal, da nisem šel raje po asfaltu. Kajti lagodno se znam voziti tudi po cesti. Ali obratno: lagodno se ne znam voziti niti po makadamu. In v nekaterih primerih po makadamu lagodna vožnja niti ni mogoča. Lahko gre počasi. Ne gre pa lagodno. Faking Kostanjeva pot. Pa saj piše, da je za kolesarjenje težka.

Trasa: Ljubljana–GolovecPodlipoglavJavorRavno BrdoMali VrhMalo TrebeljevoPrežganjeVolavlje–Gabrje–Vnajnarje–Besnica–Podgrad–Ljubljana
Razdalja: 63 km
Višinska razlika: 840 m
Čas vožnje: 2 uri in 42 minut
Skupni čas: 4 ure in 40 minut
Povprečna hitrost: 23,5 km/h
Maksimalna hitrost: 62,3 km/h
STRAVA – GOR
STRAVA – DOL

Prejšnja objava Naslednja objava

11 komentarjev

  • Odgovori kren 10. 9. 2018 at 20:10

    Kot gorski kolesar zadnjih 20 let še vedno ne razumem vožnje po makadamu s specialko. ZAKAAAAAJ? Če je tulk boljših možnosti…. moram res probat, da vidim. Proti vsem svojim prepričanjem 🙂 na specialko so me že zvlekli, pa mi nikakor ne sede, po mojem imam preveč čelnega zračnega upora .

  • Odgovori Jani 10. 9. 2018 at 21:30

    https://youtu.be/XTWTl8OB_RM
    En boljših na temo Gravel

    • Odgovori Seamus 11. 9. 2018 at 15:46

      Kakšna neotesanost. Z zadnjo gumo se ne žlajfa (1:30). Se vidi, da je to kr neki.

  • Odgovori Anonimno 11. 9. 2018 at 8:53

    KREN
    Specjalka in gravel je ravno toliko razlike kot trdak in fuly s 130mm hoda.

  • Odgovori Zmago1 11. 9. 2018 at 8:56

    kje točno je ta avtomat za kavo? Kot razumem stoji sredi gozda in kabli so na odprtem,….pomoje ne bo več dolgo delal,. bi ga pa rad prej sprobal,…..
    lp i

  • Odgovori spam 11. 9. 2018 at 9:29

    @Zmago
    Na PST – 50m od Dolenjske ceste / kontra urinemu kazalcu. Mislim, da lastnik avtomata živi v hiši na drugi strani ceste.

  • Odgovori filmoljub 11. 9. 2018 at 12:01

    Ha ha, te tvoje filmske asociacije so posrečene. 😎
    In mimogrede, še ena boljša na temo “gravel”:
    https://youtu.be/yKwNqy4FgXA

  • Odgovori Matej Zalar 11. 9. 2018 at 16:12

    @Kren: Kot gorski kolesar seveda razumeš težje, kot če bi bil cestni kolesar. In iz tega v bistvu izhaja različno pojmovanje grevla. Bajkerji – in tisti proizvajalci, ki jim je bliže MTB -, bodo na gravel kolesa nasrali amortizerje, 45-milimetrske gume na 27,5-colskih feltnah, oblekli se bodo v begije in s kosmatimi nogami skakali čez korenine. Cestni kolesarji pa bodo veseli, ker se lahko z biciklom zdaj zapeljejo tudi na makadam. Oboji seveda mislijo, da so pametni za znoret in to je tudi lepota tega sloga – ki je seveda postal tudi disciplina in v grevlu že povsem resno dirkajo, kar se mi zdi pa res trapasto.

    @Jani: Ah, ja … Po svoje mi je ta hipsterija všeč. Oblečeš lahko kar pač hočeš, najbolje do riti odrezane kavbojke, dvajset let star pisan dres, rejbanke in Pocovo čelado. Vse bi bilo kul, če bi šlo dejansko za sproščenost in ne za jasno preračunano pozo.

    @Anonimno: Kaj pa vem … občutek imam, da so razlike čedalje manjše, po drugi strani pa so med gravel kolesi samimi po sebi razlike dejansko približno take kot med XC hardtailom in all mountainom.

    @Zmago1, @Spam: Tako! Tam je še asfalt, torej se lahko zapelješ tudi s 23-milimetrskimi gumami 🙂

    @Filmoljub: Imenitno! To je optimalna muzika za grevlanje, mislim bendžo na splošno.

  • Odgovori Jani 11. 9. 2018 at 17:37

    Matej Matej.. BLUZIŠ.
    Cestni kolesarji so do nedavna.. 50ih 60ih vozili večino Gravel.. po naše makadam. Moj oče še danes govori.. naveličal sem se žret prah…vozili so in so bili tudi hitri.. Bolj kot si ti… danes na ‘gladkem’ asfaltu. (:

  • Odgovori Matej Zalar 11. 9. 2018 at 20:46

    Seveda so vozili gravel, ampak potem so ceste asfaltirali in so se začeli rade volje voziti po asfaltu.
    Zdaj se pa z gravel kolesi ljudje vozijo po cestah, ki v bistvu sploh niso ceste. Po običajnem makadamu se pa človek čisto korektno pelje tudi z običajno specialko na 28-milimetrskih plaščih.

  • Odgovori Anonimno 12. 9. 2018 at 17:53

    @Matej, res je. S specijalko se da marsikateri makadam super zvozit. Sam odpeljem kar nekaj odsekov na Barju. Vendar….je pa tudi doživetje, ko se zgodaj zjutraj odpravim iz Ljubljane in potem malo kolovratim po Krvavcu ali Veliki planini. To se da pa samo z gravel kolesom. Sicer bi šlo tudi s trdakom, vendar bi bila za moj okus bistveno bolj neudobna vožnja do tja in nazaj. Mimogrede…katero kolo si vozil?

  • Komentiraj