Po letu in pol

Pippa bo čez tri mesece stara dve leti. Ob tej fotografiji se zavem, da je že odrasla psica. Pojma nimam, kam je pobegnil čas. Ljudem še vedno razlagam, da je stara leto in pol. In koliko je stara, me vpraša vsak drugi, kar je nadležno bolj, kot si lahko mislite. Ko jim povem, se vsi čudijo, češ, sem mislila, da je mlajša, ker je tako živahna. In potem jim, če sem zelo dobre volje, razložim, da bokserji ostanejo otročji do smrti. Pogovor poteka nekako tako:

“Koliko je star?”

“Leto in pol.” (Saj vem, da te ne zanima, ampak samo ne veš, kako bi načel pogovor.)

“Kako mu je ime?”

“Pippa.” (A ne vidiš seskov?)

“Aja, a je punčka?”

“Ja.”

… nekaj mučne tišine, ampak mislijo, da morajo nadaljevati s traparijami.

“Vedno sem si želela bokserja!”

“Aha.” (Kaj me briga.)

“Ampak so živahni, a ne?”

“Ja.” (Očitno si si želel/a nekaj, o čemer nimaš pojma.)

“Kako to, da ima rep? A jih niso bokserjem rezali?”

“Po novem je prepovedano.” (Prosim, ne sprašuj naprej.)

“A, tako. No, saj zdaj so bolj luštni.” Ali, ponavadi kakšni zadrti tipi, ki mislijo, da so pedri manjvredna bitja: “Zame bokser z repom ni pravi bokser!”

“Anede.” Ali, zadrtim tipom, ki mislijo, da bokserji z repom niso pravi bokserji: “Aha.”

“Zakaj so jih pa rezali?”

In tako naprej in tako naprej …

Ponavadi tudi poznajo nekoga, ki je imel bokserja in mislijo, da me zanimajo njihove anekdote, za katere sumim, da so zlagane, ali pa debelo pretiravajo. En bokser je živel 16 let, drugi je tehtal 55 kilogramov, tretji je obvladal enake stvari, kot jih obvlada triletni otrok, četrti je poklal na desetine mačk, peti je bil izredno nevaren, šesti ne bi nobeni mački skrivil niti brka …

“Aha.”