Po svetu brez fotoaparata

Prejšnji vikend sem ostal brez fotoaparata, kar se je navsezadnje izkazalo za kar dobro potezo. Tri dni mi ni bilo treba misliti skoraj na nič. Ker so za nas skrbeli kot za ovce, je odpadla tudi skrb za orientacijo in podobne malenkosti. V gručah sicer ne vzdržim dolgo, poleg tega pa me navdajajo z dozo večvrednostnega kompleksa. Imeti opravka z dvajset- do tridesetletniki brez življenjske energije, ki imajo trikrat več potreb od mene, pa še jaz sem razvajen, je precejšen napor. Pa je problem, ker hodimo že pol ure pa je problem, ker bomo morali še nazaj pa je problem, ker malo dežuje pa je problem, ker je preveč časa pa je problem, ker je premalo časa pa je problem, ker bolijo noge pa je problem, ker že pol ure nismo pili vode.

Ampak je bilo fajn, jaz vedno najdem pravo družbo.

Na Bolfenku smo imeli fotografsko delavnico.

Ki je brez fotoaparata še posebej zabavna.

Pohorski piknik.

S pohorskim loncem.

Padli borci.

Pri Mariborski koči so imeli žurko. Glasbeni repertoar je bil pester: od morskih evergrinov, ki so jih na terasah špilali Bosanci z bundesliga frizurami in svetlečimi lajbiči pa do klasik z gasilskih veselic. Pa Tajči.

Športni vikend na Pohorju je nekaj najhujšega, kar se mi je zgodilo v zadnjem letu. Ljudstvu daš možnost, da se brezplačno vozijo z vzpenjačo, in na Pohorje se zgodi logistični infarkt. Da sva s kolegom prišla dol, je trajalo kakšni dve uri – prej sva bila peš! Ob priložnosti športnega dneva so vstopnice za sankališče ljudem prodajali za pol cene: znižano s 5 na 2,50 evra. Za te fičnike so ljudje potem dejansko pripravljeni čakati v vrsti uro do uro in pol! Nisva jih izkoristila.

Turisti(čni novinarji) v Gradcu.

Štajerska roba.

In jaz sem vedno tisti, ki gleda v drugo smer.

Ulak.

Gradec je mesto dvorišč. Tole je bolj majhno. In drsi.

Tole je malo večje.

Favn in sv. Egidij.

Pisano gledam turiste, ki se odpravijo na drugi konec sveta in tam fotografirajo kar s telefoni. No, saj je res bolje kot nič, ampak problem je, če potem z obupnimi fotografijami Tadž Mahala, Eifflovega stolpa, rajske karibske plaže in žurke, kjer so bili vsi nažgani, utrujajo na vseh mogočih socialnih omrežjih, omizjih in … na blogih. No, jaz sem poskusno fotografiral kot tovrstni turisti. Nenavadno, da je na koncu še kar dobro izpadlo.

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori bubašvabe 7. 6. 2012 at 20:13

    Ja, fotoaparati v telefonih so že zdavnaj postali dovolj dobri za večino potreb. Problem je, da je odločilni faktor še vedno človek, ki s to napravo upravlja, tako da lahko telefoni postanejo še tako dobri, fotke na fejsbukih in blogih bojo vedno iste… 😉

  • Odgovori seamus 7. 6. 2012 at 20:21

    Hahahaha. Važn, da je pocen (čeprav 5€ tud ni ravno cifra …), (prosti) čas je itak zastonj.

    Ne me j…t, če pri teh fotografijah nisi nič mislil. Pomoje še več, ker imaš itak fiksni objektiv.

  • Odgovori suum 7. 6. 2012 at 22:30

    Ja evo, a ni z mobilcem super slikat, zlasti, ko ni potreben flash?

  • Odgovori seamus 8. 6. 2012 at 10:03

    En dober komentar s Financ (za prvi del glede Maribora) – MB:LJ. Vodi MB 11:1 🙂 .

  • Odgovori chef 8. 6. 2012 at 19:22

    V bistvu me je danes šokiralo, da telefon Nokia E52 dela boljše fotografije od kakšnih 8 let starega Canonovega trotlzihra.

  • Komentiraj