Pod Krvavec in Veliko planino

Namesto na Ljubelj, Soriško planino ali Pavličevo sedlo sem v soboto zaradi napovedi aprilskega vremena raje ostal bližje domu, kajti namočenosti na avstrijski strani Jezerskega se skušam izogibati že nekje od leta 2005 ali 2006, ko sva s Krofom skoraj zmrznila, gor je bilo tako mraz, da sva se po spustu v Preddvor pri 17 stopinjah Celzija počutila kot v pečici. Ker sem prvič preizkušal nove Specializedove jebačke cipele, mi seveda ni bilo do svinjanja po mokri cesti. Beli kolesarski čevlji so največja možna traparija, ampak prav tem traparijam se ponavadi ženska, gej ali kolesar ne more upreti. V žep sem, raje kot anorak, vtaknil prevleke za čevlje.

01_13325617_796969317105050_3149981852068377786_n

Ker me je vseeno mikal dolg klanec, sem skočil do Jezerc pod Krvavcem, kamor sem šel s kolesom šele drugič. Če bo kazalo na dež, sem si rekel, bom obrnil domov, sicer grem še kam drugam.

Po desetih zaporednih dneh kolesarjenja sem zaradi poti na Nizozemsko tri dni počival, vsaj kar se bicikla tiče. Kako prav mi je prišel odmor, sem ugotovil v prvih dveh kilometrih vzpona iz Grada proti Šenturški gori, kjer sem se na Tarmacu peljal kot sam Vincent na Colle della Lombarda. Sledila je neizogibna posledica načelnega izogibanja intervalnih treningov, a sem cel klanec, po rezultatih lanske amaterske tekme sodeč, vseeno prevozil kar šokantno hitro. Sem bil pa kar vesel, da cesta naprej ni asfaltirana.

02_IMG_20160604_135233

Čas za razgledovanje sem si vzel šele dol grede.

03_IMG_20160604_132639

Ko sem se čez Šenturško goro in Tunjice spustil v Kamnik, me je naval zanosa pognal še na Črnivec.

04_IMG_20160604_144143

Zdelo se mi je, da to ni pametno, a sem se vseeno spustil v Gornji Grad.

Vedel sem, da ne bo najbolj pametna poteza niti nadaljevanje proti Lučam, a sem to vseeno storil, saj se nihče noče vzpenjati po cesti, s katere se je bil pravkar spustil. Nisem pa računal, da se pot v Luče tako obupno vleče in še veter mi ni bil naklonjen.

Ulilo se je skoraj točno tam, kjer je bilo najmanj treba. Na začetku vzpona na Kranjski Rak. Pravzaprav me te vremenske razmere niti ne motijo, nasprotno, kolesarjenje v dežju je v hribih po svoje kar simpatično doživetje … če ne bi vključevalo čiščenja kolesa. Ena nula za prevleke DeFeet! Domov sem kljub svinjariji prišel s snažno belimi čevlji.

07_IMG_20160604_162610

Voda se je po cesti zlivala v potokih, a na Kranjskem Raku (1092 m) je bila cesta domala suha in če ne bi živeli na tužni strani Alp, bi bilo 600 metrov spusta do Stahovice pravi užitek.

08_IMG_20160604_162636

Predvideval sem, da ta pentlja ni daljša od dobrih 150 kilometrov, a sem jih ob približno 2400 metrih nadmorske višine nabral okroglih 170. Brez Krvavca bi bila to kar simpatična nedeljska tura za vsakogar. Sicer pa z vsako takšno solo vožnjo v tempu na zgornji meji lagodja oziroma spodnji meji nelagodja tudi izkustveno ugotavljam, da so razni ultramaratoni v rekreativnem tempu v bistvu relativno preproste preizkušnje, ki si v resnici ne zaslužijo večje medijske pozornosti kot jo omogoča običajen blog. Počasi lahko vsak pride daleč.

Krvavec

Trasa: Ljubljana–Vodice–Brnik–Cerklje na Gorenjskem–Planina Jezerca–Apno–Šenturška Gora–Tunjice–Mekinje–Stahovica–Črnivec–Gornji Grad–Ljubno ob Savinji–Luče–Kranjski Rak–Podlom–Stahovica–Kamnik–Moste–Šinkov Turn–Ljubljana

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori Serbenda 9. 6. 2016 at 20:48

    Si eden redkih ki ima meča širša od kvadricepsov 🙂 Koliko časa potrebuješ za vzpon na Krvavec?

  • Odgovori Matej Zalar 10. 6. 2016 at 9:01

    Reciva da bi se s tem časom uvrstil v deseterico najboljših v svoji kategoriji 😀

  • Odgovori Rado 10. 6. 2016 at 14:37

    V nekdanji Jugi smo otroci, ki smo zbirali sličice od nogometašev,
    s strahospoštovanjem govorili o enem nogometašu, Šekularac se je pisal. Veljalo je, da ima takšen šus z desnico, kot nihče drug in da je s strelom z desnico že ubil enega vratarja, ko ga je žoga zadela v prsi.
    Poslej je Šekularac moral nositi na desni nogi rdeč trak in z desnico ni smel več streljati.

    Očitno je, da bomo morali Mateju rdeč trak navezati na obe nogi.

  • Odgovori Matej Zalar 10. 6. 2016 at 23:17

    No, te moje krače so zaščitni znak že od nekdaj. Moram pa povedat, zdaj sem prav izmeril, da je obseg meč še vedno 15 centimetrov manjši kot obseg stegna 🙂

  • Komentiraj