Pohorske kvačke

V soboto sva šla z Gašperjem po trasi zadnjega Eko maratona1 – sliši se podobno žalostno kot zadnja večerja –, v nedeljo pa sem načrtoval zahtevnejšo gorsko po pohorskih klancih, a mi je po dveh kilometrih odtrgalo špriklo, kar je bila po mojem daljnosežna posledica prometne nesreče izpred dveh tednov. V ponedeljek so mi fantje s Specializeda zadevo prijazno rešili – pa še kofe sem dobil – in v torek sem naredil tisto, kar si privoščim redko: izkoristil sem status prekarca svobodnjaka in se odpravil po nesojeni nedeljski trasi. Pridružil se mi je Robi, gospod na kolesu, ki spoštuje kolesarska pravila estetike in se na štiriurno vožnjo, tudi, ko se obetajo temperature krepko čez 30 stopinj, odpravi z enim samim pollitrskim bidonom. Pa še čelado in špegle ima take, kot se spodobi.

Pred prvim vzponom ni bilo prav dosti ravnine, a do Hoč se človek ravno ogreje, poleg tega pa je zložen vzpon na Areh (1220 m) nekakšno daljše ogrevanje, če se ga seveda lotiš v pogovornem tempu. Pri Ruški koči je bilo še kar živahno, hotel s potencialom vrhunske športne ponudbe pa daje klasično slovensko podobo rekreacijskih točk.

Z Ruškega (ali Hočkega?) Pohorja sva se na ravnino spustila čez Framsko Pohorje, koder je vzpon na Areh precej zahtevnejši. Sam bi se spustil naravnost v Fram, ker drugje ne znam, a sva v Kopivniku zavila desno in se glavni cesti priključila v Zgornji Polskavi. Do začetka vzpona na Tri kralje (1180 m) ni bilo niti deset kilometrov ravnine, pa še to ni ravnina, ampak so na cesti prav simpatično antipatični saganovski hupserji.

Nerad startam zgodaj, toda v dneh, ko normalni ljudje ostanejo doma, grem na teren celo jaz že pred osmo zjutraj. Pa je bilo vseeno brutalno vroče, tudi ob enajstih dopoldne in tudi skoraj 1200 metrov visoko, ko sva imela po dobrih šestdesetih kilometrih v nogah že 2000 metrov višinske razlike. Ko celo jaz do konca odpnem majico, je brez dvoma ekstremno vroče.

Nisem priznal, da sem se kot klasičen rouleur v družbi hribolazca na klancih počutil rahlo neugodno, verjetno približno tako, kot Nibali večino svoje kariere. Navsezadnje mi je hitrejši tempo ustrezal, ker je dolge ture bolje odpeljati hitro. In če sem se, kot Vincenzo, neugodno počutil na vzponu, sem se menda kot Vincenzo tudi spustil. Robi se je v Slovenski Bistrici pametno obrnil domov, jaz pa sem, potem, ko sem vodo precej temno rjavega odtenka iz pipe na Treh kraljih zamenjal z barvno manj oporečno, nadaljeval v Slovenske Konjice. Tam sem razmišljal, da bi fotografiral policaja, ki je med vožnjo službenega avtomobila z registrsko oznako P12-158 okoli poldneva skozi celo mesto telefoniral, in to bi tudi naredil, če se ne bi bal, da mi bo to že drugič zaporedoma pokvarilo turo – navsezadnje imam brado in bi utegnil biti pokvarjenim organom pregona sumljiv. Ne dvomim pa, da notranji nadzor ne bo pokazal večjih nepravilnosti.

 Če povem, da sem potem zavil v Zreče, bodo kolesarji že vedeli, kam je pes molil taco. Vzpon na Roglo ne more biti v užitek niti v idealnih razmerah, v tem peklu pa se nisem imel dobro niti sekundo, ampak sem se do nadmorske višine okoli 1200 metrov dobesedno vlekel, in ker sem na kolesu srečal samo enega, pa še tistega na vznožju – ko sem se že spuščal, je bil revež šele na polovici –, niti nisem imel nobene motivacije. Redko štopam, tokrat pa sem – od črte do črte sem se privlekel v skromnih 56 minutah.

Za vsak slučaj, da se ne bi onesvestil, sem šel še do Koče pa Pesku, kjer se je pokazalo, da se še vedno nisem povsem otresel dirkaških ambicij … vsak normalen kolesar bi si ob kokakoli – in spil sem dve! – privoščil vsaj še štrudelj, če že ne jelenovega zrezka …

V Slovenski Bistrici me je resno mikalo, da bi skočil še na Bellevue. V igri je bilo veliko, a navsezadnje sem se, raje, kot da bi možakarja olajšal za 80 do 100 evrov, kolikor sem sposoben požreti mesa in piva v enem večeru, odločil za vrnitev po ravnini. Če bi podaljšal, tura ne bi bila več užitek, poleg tega nisem hotel zamuditi Toura in ne maram niti zmerljivk, da sem ultramaratonec – prav zato ostajam v okvirih razdalj, kakršne vozijo v World Touru. Nazaj grede sem imel k sreči ugoden veter, toda takšni prizori, ki si po šestih urah na kolesu sledijo drug za drugim, vseeno niso prav posebej motivirajoči.

Doma je števec pokazal 187 kilometrov, ki sem jih prevozil v manj kot sedmih urah. Domačini trdijo, da je višinska razlika na tej turi precej blizu 4000 metrom, je pa gotovo več kot 3500 in je tako najzahtevnejša, kar sem jih prevozil letos, sploh upoštevajoč razmere. Naslednji dan je prav gotovo ne bi ponovil …

Pohorje

Trasa: Maribor–Zgornje Hoče–Areh–Planica–Kopivnik–Zgornja Polskava–Slovenska Bistrica–Trije kralji–Slovenska Bistrica–Slovenske Konjice–Zreče–Rogla–Koča na Pesku–Rogla–Zreče–Slovenske Konjice–Slovenska Bistrica–Maribor

  1. Žal nisem bil razpoložen za foto dokumentiranje. []
Prejšnja objava Naslednja objava

10 komentarjev

  • Odgovori afna 13. 7. 2016 at 18:47

    Nisem si mislil, da boš kdaj nataknil nase assos dres ;).
    Očitno kar dobro prenašaš vročino. Sem v vročini odpeljal kombinacijo medvedove in barjanke in komaj preživel. Po ravnini še gre, samo za 3-4h vrtenja pedal po ravnem mi zmanjka motivacije.

  • Odgovori Klemen 13. 7. 2016 at 20:56

    Samo da smo si na jasnem; tole smrdi po ultramaratonski sceni!

  • Odgovori Rado 13. 7. 2016 at 21:31

    Vidiš, kako se v življenju okusi menjajo. Še par let nazaj si se v svojih blogih posmehoval tistim, ki se v športu ekstremno ženejo. Zdaj si pa sam med njimi. 🙂

    Zdaj bom le še čakal, koliko zarečenega kruha boš v prihodnjih letih pojedel še na drugih področjih.

  • Odgovori Matej Zalar 13. 7. 2016 at 21:43

    Dokler se konvencionalno dirka na 290 km dolgih klasikah in dokler imajo etape na grand tourih po več kot 5000 metrov višinske razlike, to pač niso niti ekstremi niti ultramaratonsko kolesarjenje.

  • Odgovori Aljaž 13. 7. 2016 at 23:15

    Super, da si v naših krajih in na naših pohorskih klancih 🙂

  • Odgovori Rado 14. 7. 2016 at 10:14

    Ne govorim o primerjavi z vrhunskim športom,
    ampak v primerjavi s tistim obdobjem življenja, ko si spoznaval blagodati kulturnega, umetniškega, kulinaričnega načina življenja. Bil je en blog, še na Siolu, kjer si še posebej . . .

  • Odgovori filmoljub 14. 7. 2016 at 12:35

    Meni se tole — v takih razmerah in času dneva — ne bi dalo odpeljati niti v avtomobilu. Mater, si ultramaratonec.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 7. 2016 at 13:18

    V avtomobilu se pa ne bi ljubilo niti meni 😆

  • Odgovori Blaž P. 14. 7. 2016 at 13:51

    Pošteni klanci za obdelat v enem dnevu, kapo dol. Samo na “Belvi” bi pa moral iti, že zaradi tvojega “bivšega šefa” Jauka in njemu baje najboljšega štrudla tam gor. 🙂 🙂 Sam pravim, da ga ni čez pohorsko rezino na Rogli ali gobovo juho pri Smogavcu. 🙂 hešteg PohorjeRepublika 🙂

  • Odgovori Areh 14. 7. 2016 at 15:46

    Lepo in naporno.

  • Komentiraj