Poiščimo smisel v rekreaciji … še enkrat

Popularizaciji rekreacije in zdravega življenjskega sloga nasploh so nujno sledili zunajserijski dosežki ekstremistov in posebnežev pa humanitarcev, ki so tekli za revne, pa ekologov, ki so kolesarili za čistejši svet, pa tistih, ki so plavali, kolesarili in tekli kar tako in so se zdeli medijem zanimivi. Javnost so te akcije navduševale in po nekaj letih se zdi, da noben rezultat ni več dovolj dober, noben ultramaraton dovolj dolg in nobena gora dovolj visoka. Da tudi rekreativni športniki zmoremo neverjetno. Postavljamo si cilje in potem težje dosegljive cilje in treniramo kot živali in se poškodujemo in se nam to ne zdi problematično in se vrnemo močnejši.

Potem se začne v strokovnih krogih glasno govoriti in celo zgražati, da rekreacija pravzaprav ni tako zelo zdrava. Da je težko najti pravo, zdravo, ljubljenim bližnjim prijazno mero športa. Da so mnogi to mero že zdavnaj izgubili in se znašli v začaranem krogu nezadovoljstva in poškodb.

To je zaskrbljujoče. A gre v mnogih primerih za posploševanje.

Vsi poznamo ljudi, ki se iz službe vračajo tako zgarani, da komaj stojijo.

In vsi poznamo ljudi, ki opravljajo enaka, lahko tudi zelo odgovorna dela, a popoldne ne vedo, kam bi z vso energijo, ki jim je še ostala. Družbeno najbolj koristni se udejstvujejo na humanitarnem področju, spet drugi v lokalni politiki ali društvih, organizirajo prireditve … In novinarji jim postavljajo oguljena vprašanja, kako jim uspe službene in družinske obveznosti združevati s postranskimi dejavnostmi. Češ da je videti, kot bi imel njihov dan več kot 24 ur.

No, nekateri popoldne pač tečemo ali počnemo karkoli že. Družbeno je to res manj koristno, sploh če je za zdravje res tako škodljivo, da bomo do svoje smrti obremenili zdravstveno blagajno toliko kot kadilci, alkoholiki in od drugih reči odvisni pacienti. Osebno si ne znam predstavljati, da bi Slovensko planinsko pot pretekel kot Katja Vencelj; rekorderka te transverzale, a tudi mama in medicinska sestra. To, da zmore dosegati ekstremne dosežke kljub izčrpljujoči službi, ki vključuje tudi dežurstva, pa seveda ne pomeni, da enako zmore kdorkoli. Iskanje vzora v zunajserijskih ljudeh in dosežkih res ni smiselno. Še manj pa zdravo.

Je čas, da v rekreativnem teku spet poiščemo pravi smisel? Seveda! Kajti ko ga najdemo, »svet ni več na konici noža, ampak razprostrt na dlani, s katero življenju segamo v pozdrav«, kot zapiše Blaž Mazi v izvrstnem eseju Vzemi maratonu, kar ti je ukradel.

uvodnik v reviji Tekac.si

Tekac.si 10/11-2018

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori filmoljub 16. 10. 2018 at 11:55

    Mislim, da se da vse skupaj strniti v ugotovitev, da nam (na marsikaterem področju) včasih pač manjka sproščenosti, normalne mere in čuta za zdravo pamet. Biti moramo ekstremisti, da imamo občutek koristnosti in izpolnjenosti. Da je s tem nekaj narobe, očitno ve malo ljudi.

  • Odgovori Matej Zalar 16. 10. 2018 at 21:39

    Pa še tisti, ki vemo, ga potem serjemo 🙂

  • Odgovori Rado 22. 10. 2018 at 7:55

    Kot je Filmoljub odlično zastavil . . . za prirast uporabnih človekovih telesnih sposobnosti je dovolj že enourni tek v aerobnem območju. Če k temu dodaš še 10 % fartleka pa si že zmagal. Daljši teki pa so za večino ljudi že prekomerno stresni in škodijo.

  • Odgovori Matej Zalar 22. 10. 2018 at 10:26

    @Rado: Dodal bi: enourni tek v aerobnem območju največ (!) trikrat tedensko (vključno s fartlekom). Ena ura pomeni 10, tudi 12 kilometrov. Dodal bi tudi, da zna biti za večino prekomerno stresen že enourni počasen tek, če tega ne kombinirajo z dopolnilno vadbo moči celega telesa, sploh trupa, tudi ravnotežja, da ne omenjam vaj za ustrezno tehniko teka. Učijo nas sicer, da je tek preprosta oblika gibanja, a to po mojem ni čisto res. Preprosta oblika gibanja je hoja, tek pa je predvsem naporna oblika. Saj ne da bi ljudje znali pravilno hoditi, ampak zaradi manjših sil preprosto ne pride do poškodb. Poleg tega človek skoraj nikoli v kosu – brez odmora – ne prehodi 10 km, preteče pa to z lahkoto. No, z “lahkoto”.

  • Komentiraj