Polhograjsko–škofjeloško–rovtarska osmica

Ko sem kolesaril na Majorki, kamor naj bi se umaknil zato, da bi kolesaril v lepšem vremenu, je bilo v Sloveniji je menda celo topleje. Ko sem se vrnil, se je vreme v nekaj dneh poslabšalo, poleg tega pa sem počel vse kaj drugega kot kolesaril, denimo popival na Veliki planini, zbolel in pleskal stanovanje, tako da je forma dober mesec dni pred glavnim letošnjim izzivom kar grdo strmoglavila, maja pa sem tako več gledal v nebo oziroma na radarsko sliko padavin, kot na cesto. Predpejšnjo nedeljo je končno kazalo na pomlad, sicer z obeti aprilskega vremena, a sem po dolgem času vseeno načrtoval nekaj daljših klancev. Šel naj bi čez Črni Vrh nad Polhovim Gradcem v Poljansko dolino in čez Stari vrh v Selško dolino potem pa skozi Dražgoše v Kranj in za zaključek še na Krvavec.

Med vzponom na Črni Vrh me je množica kolesarjev nemalo presenetila, predvsem me čudi, da toliko ljudi najde pot do tja.

Nisem zlezel do cerkve, ampak nadaljeval na Pasjo ravan – pes pri tisti kmetiji, ki je napadal vse živo, se je očitno spametoval ali pa, bolj verjetno, crknil –, in se po enem najbolj zagonetnih spustov na Slovenskem spustil v Poljane. Res je videti lepo in razgled je krasen, a nevarnejši spust sem po mojem doživel le lani na Boču v smeri proti Podplatu. A tudi tukaj je vse – strmina, ozka cesta, nepredvidljivi ovinki, vlaga in pesek na cesti, na koncu pa brez opozorila še nekaj, kar bi težko imenovali asfalt.

V Poljanah se začne cesta takoj zlagoma vzpenjati proti vasem pod Starim vrhom.

Ta vzpon se mi je zdel od nekdaj pasji, so pa v spodnjem delu končno uredili cesto, tako da vsaj na začetku precej leti, a ko priletiš na sonce, si pečen. Pa še piknike so imeli domačini in če klanec od prevala do gostilne ne bi bil tako svinjsko strm, bi verjetno zavil gor na šparglje.

Spust se začne obetavno …

… od bifeja naprej …

… pa je klasičen primer kako se na turističnih destinacijah ne bi smelo delati. Potem se mi je zgodilo isto kot pred letom dni, samo da sem tokrat obrnil že v Selcah. Čez Jelovico se je spet privalil dež in začel sem improvizirati. Skozi Škofjo Loko sem se vrnil v Poljansko dolino, v Gorenji vasi zavil proti Lučinam in se ustavil še pri drugem bifeju, ki je, kot tisti pod Starim vrhom, tudi del Loške kolesarske poti. Enkrat moram dobiti kakšno gravel mašino in to čudo prevoziti.

Včasih je dobro odtočiti za vogalom, kjer se morda razširijo umetniška obzorja.

Po cesti, ki sem jo odkril šele pred časom, sem se vzpel še v Rovtarsko hribovje …

… do Smrečja, kjer je grmelo kot na fronti, tako da sem se po hitrem postopku preslikal v Podlipo.

Razmišljal sem, da bi se vrnil po Horjulski dolini, a je radarska slika pas suhega vremena kazala le vzdolž osi Ljubljana–Vrhnika, zato sem pri Ligojni obrnil. Dobro je kazalo, a najprej sem se zasvinjal, nikjer drugje kot pri Blatni Brezovici, potem pa me je še opralo, ne več kot deset kilometrov od doma.

Mar bi se držal prvotnega plana! Rezultat bi bil, vsaj kar se vlage in svinjarije tiče, enak, efekt pa boljši. V slabih petih urah (neto) sem nakvačkal 143 kilometrov. Kot drek pa sem se počutil že na vznožju Starega vrha. Včeraj je bolj letelo, a o tem kdaj drugič.

Trasa: Ljubljana–Polhov Gradec–Črni Vrh–Poljane nad Škofjo Loko–Stari vrh–Bukovica–Selca–Škofja Loka–Gorenja vas–Lučine–Lavrovec–Smrečje–Podlipa–Vrhnika–Bevke–Dragomer–Ljubljana

Mimogrede, obratna smer je precej bolj simpatična.

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori Gregor 24. 5. 2017 at 17:56

    Luštno tole čudo imenovano Loška kolesarska pot, sam imam obdelan del okoli Selške doline. Na celotni poti pa obdelaš večino kucljev v Selški in Poljanski dolini in v okolici Škofje Loke. Vsekakor jo priporočam. Samo tiste zelene usmerjevalne tablice bi lahko počasi obnovili. V Selški dolini so jih nekaj že, precej pa jih je še zgolj zelenih brez vsebine.

  • Odgovori Matej Zalar 25. 5. 2017 at 1:48

    Fajn. Koliko je pa makadama in koliko asfalta?

  • Odgovori Gregor 25. 5. 2017 at 17:44

    Kaj pa vem. Nekje pol pol, čeprav bi marsikje bilo boljše če bi bil makadam. Je pa speljana večinoma po stranskih cestah. Pot je pa dolga nekaj čez 300 km in je razdeljena na 12 etap, so pa speljane tako, da so lepo sklenjene v krog. Sicer imaš pa več info tukaj: http://www.visitskofjaloka.si/si/dozivetja/aktivni-oddih/kolesarjenje. Je pa nekaj kratkih odsekov takih, ki so primerni bolj za gorska kolesa. Tak je na primer spust iz sedla Po(v)den (poznaš ga iz vzpona na Ratitovec iz Zalega loga) na Prtovč.

  • Komentiraj