Politično nekorekten izhod

Zadnji slovenski roman, ki sem ga prebral, me je zjezil, ker je od prve do zadnje strani en sam kliše.1 Konča se z dvema samomoroma in še eno kolateralno smrtno žrtvijo. Klišejska, da ne rečem tipično slovenska se mi je zdela tudi morbidna tema letošnjega maturitetnega eseja, težko pa bi rekel, da sem bil zaradi naslova Samomor kot izhod iz kolesja sistema zgrožen. Kot na primer dušebrižna slovenska družba in zdravstvenega stroka.

Res je, maturitetna komisija bi lahko izbrala katerokoli temo. A izbrali so najbolj slovensko.

Ljudje pač delajo samomore in v Sloveniji je to tako priljubljen izhod iz takega ali drugačnega kolesja, da ga vsak dan v povprečju uspešno izvede več kot ena oseba. Z zdravstveno stroko se strinjam, da je treba samomor detabuizirati, torej dopustiti, da se ta pojav kritično obravnava. Ne vem pa kako to storiti, če problema ne bomo kritično obravnavali. Razen morda na dan samomora, če seveda obstaja – seveda obstaja, 10. september je svetovni dan preprečevanja samomora –, ko vsi mediji navedejo statistiko in še nekaj mnenj strokovnjakov, ki nam povedo, da je to grozno.

Ta cirkus je žaljiv do maturantov, ki naj bi z maturo dozoreli v odrasle, odgovorne in navsezadnje izobražene osebe, od katerih med drugim upravičeno pričakujemo sposobnost kritičnega obravnavanja pojavov, tudi tabujev. A Slovenija se, z zdravstveno stroko na čelu, vseeno zgraža kot da je esej neposredno napeljeval k samomoru in kot da so maturanti, ki imajo kot polnoletne osebe med drugim volilno pravico in pravico do zastrupljanja z alkoholom in nikotinom, pravzaprav nedorasli bebčki, ki o samomoru niso sposobni trezno razmišljati brez nadzora za to usposobljenih strokovnjakov. Sprašujem se kdaj bo ta generacija maturantov dovolj stara za razmišljanje o samomoru. In kako mladini preprečiti, da bi se o samomoru, četudi kot morebitnem izhodu, pogovarjali neformalno v krogu prijateljev in znancev?

Spodbuditi k razmisleku o samomoru je torej politično nekorektno, tako kot naj bi bil bil politično nekorekten tudi roman Alamut, ki se je meni osebno pred kakimi desetimi leti zdel precej trivialno fantazijsko čtivo, težko pa bi rekel, da izkrivlja nekakšno realnost. Razen, če realnost uzurpiramo v polju politične korektnosti, kjer je skoraj prepovedano v istem stavku omenjati islam in terorizem, samo zato, ker bi si lahko to nekdo predstavljal narobe in kot da si vseeno ali prav zaradi tega ne bo predstavljal narobe.

Tako naj bi maturanti brali samo politično korektno čtivo in tudi debatirali naj bi politično korektno, torej omejeno, po predpisih, kot že v času, ko je maturitetni esej pisala moja malenkost in ko je bilo ocenjevanje, če gre verjeti Kaji Sajovic, klasičen primer butalizma. Sam se tega ne spomnim več, a menda smo pisali esej z naslovom Se uporništvo izplača? Štiri točke naj bi dobili maturanti, ki so argumentirali tezo, da se uporništvo ne izplača. Tri točke pa naj bi dobili tisti, ki so argumentirali, da se uporništvo izplača. Mislim, da ni kaj dodati.

V sistemu demokratičnega zatiranja seveda ne more biti sprememb. Bojim se, da tudi ne manj samomorov. Kaj pa še preostane mladini, ki jo učimo, da se uporništvo kolesju sistema ne splača? In če je tema eseja res razburila deset odstotkov dijakov, imamo seveda mnogo večji problem, ki bistveno presega problematiko domnevno neprimernega naslova.

  1. Kljub temu kandidira za kresnika. []
Prejšnja objava Naslednja objava

7 komentarjev

  • Odgovori filmoljub 11. 5. 2017 at 9:53

    Indoktrinacija v pohlevne, nekonfliktne državljane deluje na vseh ravneh in od rane mladosti. Da upiranje sistemu ne pomaga (oz. človeku kvečjemu škodi), vemo seveda še iz prejšnjega sistema, in žal za sedanjega — karkoli že to je — velja povsem enako. Če upora na družbeno sprejemljiiv način ne usmerjaš zoper sistem in legitimno avtoriteto, se agresija in nezadovoljstvo pač kopičita in izražata drugod: v varnem zavetju avtomobila, iz spletne anonimnosti, prek neosebne komunikacije po telefonu, zoper nič krive javne uslužbence izza okenc, predvsem pa pogosto tudi proti samemu sebi. Pa smo spet pri štriku. Čista jeba, to bi morala biti butalska himna.

  • Odgovori Anonimno 11. 5. 2017 at 23:05

    Komično je predvsem to, da ljudje dandanes še vedno mislijo, če se o stvari ne govori, potem se tudi ne zgodi. Najlažje si je metat pesek v oči.

  • Odgovori Matej Zalar 12. 5. 2017 at 0:06

    Saj v isti sapi dušebrižniki povedo, da se je treba o tem pogovarjati … ampak kot da so za pogovor o samomoru usposobljeni samo psihiatri, če bomo o tem razglabljali mi trije, je pa že nevarno, da se bo kdo najedel tablet. Še posebej previdno pa moramo v tem oziru potemtakem ravnati z našimi maturanti, ki da so že tako pod hudim pritiskom zaradi mature. Če hodijo mame z njimi na iformativne dneve, seveda drugačnega odnosa niti ne moremo pričakovati. Tudi sicer, to pa mislim resno, pa ne da bi se zgražal … za maturo brati Alamuta? Kaj sledi? Arto Paasilinna?

    Kar se pa upiranja tiče … jz sem zelo resno prepričan, da se ne splača. Je pa prekleto nujno! In stalno izračunavanje kaj se splača, kaj pa ne, je eden od bistvenioh problemov te družbe, pa ne mislim samo slovensko. Vsi bi delali samo tisto kar se splača, pri čemer nimam v mislih posla – pri tem je jasno, da si ne boš delal izgube. Govorim o življenjskih stvareh. Se splača poročiti? Se splača imeti otroka? Se splača kupiti neko nepotrebno pizdarijo, čeprav je ne potrebujem in čeprav imam denar? Se splača ribati s kreteni, ki nas zatirajo? Se splača volit? Se splača tri ure gledati zrak?

    Seveda ne. Pa je treba vseeno.

  • Odgovori Luka Mervič 12. 5. 2017 at 17:32

    Obstaja strip mislim da ga je ustvaril Gašper Rus – Gugalnica ali nekaj takega, ki se poglablja v temo samomora in njegovih posledic na ostale bližnje. Moje mnenje je, da je temo potrbno širiti med ljudi pa naj bo po šankih, knjižnicah, šolah, maturah… vse prisotna samo destruktivnost potrebuje alternativo 🙂

  • Odgovori Simon 15. 5. 2017 at 19:46

    Ne, uporništvo proti sistemu se ne izplača, sistem je treba izkoristiti. Raje na socialcu kot na minimalcu. Ker sistem to dopušča oz. se v njem splača.

  • Odgovori Seamus 19. 5. 2017 at 15:34

    Začne se z zgornjmi polemikami , na faksu pa nadaljuje s takšnimi predavanji (naslov je copy paste iz Financ):
    Zoran Janković bo mariborskim študentom predaval, kako do prvega milijona!?
    Eno njegovo podjetje, KLM naložbe, je že šlo v stečaj in pustilo pet milijonov evrov neporavnanih dolgov, drugo pa bi v prisilki izbrisalo 16,6 milijona evrov dolgov, ki jih ne more plačati.

    Potem se pa čudimo, da je kot je.

  • Odgovori Matej Zalar 20. 5. 2017 at 17:58

    Ta falot je tudi organiziral nekakšno praznovanje konca druge svetovne vojne ali osvoboditve Ljubljane (ki so jo seveda Ljubljančani pričakali z mešanimi občutki, kot se je izkazalo, upravičeno), ki se je na koncu izkazalo za nekakšen predvolilni shod, kjer so mu podrepniki lezli v rit in ga javno hvalili z izbranimi besedami.

  • Komentiraj