Pomlad v dolini, zima na planini

Ne da bi na dolgih vzponih užival bolj kot na ravnini, a sezona se za moje pojme začne šele takrat, ko začnemo lesti na alpske prelaze. Če je ob cesti še vedno sneg, so te etape še bolj spektakularne. V teh dneh je še posebej navdušujoča scenografija na Vršiču, a se za kolikor toliko dostojen vzpon do vrha še ne čutim dovolj pripravljenega. Slišal pa sem, da je nekaj snega ostalo tudi na Soriški planini.

Te krasne runde sem se v smeri urinega kazalca lotil kljub temu, da je cesta od Bohinjskega sedla do Sorice žalitev za davkoplačevalce. A mogel sem domnevati, da so v letu dni že zrihtali cesto od Sorice do Petrovega Brda. Obetal sem si torej lep asfalt in potem krasen spust po zgornjem delu Selške doline. Jamniku in Pokljuki sem se tokrat raje izognil, a tudi nisem šel naravnost skozi Naklo, ampak pod gorami v Begunje. V Tržič sem šel naokoli, čez Pristavo, in tik za tablo Tržič me je presenetil imeniten bife za kolesarje, skoraj tako lep kot tisti med Hotavljami in Leskovico.

Bife v Tržiču

Že zaradi tega se splača narediti tri kilometre več in prekršek ob zavijanju levo na glavno cesto. Poleg tega se potem ni treba ustaviti sredi vzpona na Brezje. Je pa res, da je voda pod gorami boljša.

Tako lepih dni za kolesarjenje, ko ima človek povrhu vsega cel dan časa, je vsako leto samo nekaj. Triglav me je spremljal praktično celo pot.

Pod gorami

Amaterski selfiTam gor je postalo prevroče za rokave in tako sem prvič letos soncu pokazal še roke. Selfije, na katerem bi bil videti kot skrajno simpatičen kolesarski influencer, moram še izpopolniti. Za začetek bi si lahko segel s prsti skozi brado in se poskusil držati kako drugače kot nekdo, ki mimoidoči ženski navrže: »Šta je mala?« In mogoče bi moral paziti, da v kadru ni obcestnega količka.

Pred lokalnimi volitvami so ceste razkopane vsepovsod, a na Gorenjskem je očitno najhuje. Med Slatno in Begunjami je bil asfalt še vroč, proti Žirovnici cesto popravljajo, proti Lescam je še vedno obupna, na poti proti Bledu je pa tudi obvoz.

Kremšnit nisem jedel, raje sem si na pumpi v Bohinjski Bistrici kupil tiste ogabne trikotne sendviče, ki skupaj s kokakolo stanejo že več kot delavska malica. Sendviči so res ogabni, a se hitro presnovijo in so tako idealen vir energije, ampak bom moral že iz principa najti drug način prehranjevanja.

Kakorkoli, cesta od Bleda do Bohinjske Bistrice je res antipatična, a kolesarjev mrgoli. Boljše možnosti seveda nimajo, razen če jih mika dodatnih 700 metrov vzpona čez Pokljuko.

Vzpon na Soriško planina je po mojem za Mangrtskim sedlom najlepši slovenski vzpon, ne glede na smer. Z južne strani ga popestri Sorica, s severne pa razgled na Triglav. Začelo se je odlično, ampak da bi se na vrh pripeljal kot profesor, je bil tokrat klanec petsto metrov predolg. Redko se na kolesu zazibam, a tokrat se je tehnika podrla in o galantnosti ne bi mogel pisati. K sreči na vrhu vlada mrtvilo, le po smučišču je nekdo ril z ratrakom.

Soriška planina

Poznate tisto, ko vam rokav med oblačenjem pade v lužo na blatnem parkirišču, tako da vam ni čisto jasno ali bi ga bilo bolje obleči ali ne? No, to se mi je zgodilo. Na sončni strani vzpona je bilo tudi gor grede skoraj vroče, na senčni pa je bila kulisa še vedno povsem zimska. V tem in nekaj naslednjih ovinkih sem doživel tisti občutek, ko si misliš, da si res dobro izkoristil dan, in ko se ti celo zazdi, da nisi popolnoma zavozil življenja. Potem pa še prehitiš motorista.

Sneg

Ceste od Sorice do Petrovega Brda niso zrihtali.

Je pa asfalt vsaj od Sorice naprej odličen in še ovinki so kot bi jih izračunali točno za kolesarje.

Pot do doma je potem samo še formalnost. Nekako sem pričakoval, da mi jo bo od Škofje Loke naprej popestrila Lisica, a se ni prikazala. Zato sem, misleč si, da je škoda zapraviti dan za krog, ki nima niti dva tisoč metrov višinske razlike, žebelj zabil v krsto še z vzponom čez Topol. Zadnji ruker spravi na rob solza še takega junaka …

Skratka, sezona se je začela … tekmovalni naboj oziroma na splošno želja po tiščanju v filter me pa minevata iz pomladi v pomlad čedalje bolj.

Trasa: Ljubljana–Smlednik–Voklo–Šenčur–Tenetiše–Golnik–Tržič–Begunje na Gorenjskem–Lesce–Bled–Bohinjska Bistrica–Soriška planina–Sorica–Zali Log–Železniki–Škofja Loka–Sora–Topol–Osredek–Ljubljana
Razdalja: 163 km
Višinska razlika: 2100 m
Čas vožnje: 5 ur 47 minut
Skupni čas: 6 ur 30 minut
Maksimalna hitrost: 78,1 km/h
STRAVA

LJ-Soriška planina-LJGraf LJ-Soriška planina-LJ

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori laufar 19. 4. 2018 at 23:09

    Javil se spet nisi, ejga….

  • Odgovori Jazsembog 20. 4. 2018 at 0:35

    Selfi je jaki

  • Odgovori Simon 20. 4. 2018 at 8:53

    Matej, kapo dol za tak krog 🙂

  • Odgovori Francl 20. 4. 2018 at 21:39

    S parimi stavki si odlično opisal psihoterapevtske učinke kolesarjenja. In še prehitel si motorista 🙂 Še od včeraj mi gre na smeh. Bravo!

  • Komentiraj