Porezen – Lahovska invazija tudi v 2010

Ko sem se v soboto zbudil po kakih treh urah spanja – potem ko sem bil prejšnji dan pokonci točno 25 ur in je bila za menoj najprej deseturna tura, potem pa še dobre tri ure žura v nekem blejskem kotlu, sem bil kot prerojen. Kot da nisem nikjer bil in kot da nisem ničesar spil. No, tistih n redbullov sem sicer čutil, za vodko pa Blejce sumim, da jo šparajo – led dela čudeže – in so nas očitno celo noč nategovali. Mnenja, ali je bila to naša sreča ali smola, so deljena, dejstvo pa je, da sem doma celo soboto prevegetiral. Ker sva se bala vremena, je tura na Planjavo odpadla, zato sva z Urbanom v nedeljo načrtovala Porezen – če bo vreme. Ko sem se ob pol devetih zbudil, je bilo. Ne pomnim, kdaj sem šel nazadnje tako pozno v hribe.

SONY DSC

Štartala sva na Petrovem Brdu (803 m). To je res zanimiv kraj na brdu, ki to pravzaprav ni, ampak je bolj sedlo, čez katerega iz gorenjske Selške doline pridemo v primorsko Baško grapo. Ne samo, da razmejuje slovenski pokrajini, ampak je ta preval tudi razvodnica med savskim in soškim porečjem oziroma jadranskim in črnomorskim povodjem. Za tako znanje geografije (in to na pamet, preden sme poiskal link na Wikipedio), bi si po slabih desetih letih od mature zaslužil čisto petico. Vem tudi, da je čez Porezen potekala rapalska meja, pozabil sem pa vprašat, na kateri strani je bilo v tistih časih Petrovo Brdo. Meja je šla verjetno točno čez preval. Kakorkoli, gor se pripelješ po taki cesti – če bi vozil Urban, bi ziher cvililo, haha, enkrat je že.

SONY DSC

V Koči na Petrovem Brdu sva  srečala drago nam kolegico, nič čudnega, ker je oskrbnik njen oče. Krenila sva po asfaltirani cesti navkreber, upajoč, da s sonca hitro odvijeva v gozd. Tudi zato, ker sem doma pustil kapo, češ da bo bolj oblačno kot sončno, kot so napovedali strokovnjaki. A k sreči do grebena pot vodi po senci. Večinoma je  strmejša kot na fotografiji tik pod grebenom.

SONY DSC

Fino se je privadit na daljše ture. Porezen se je tako kar na lepem prikazal pred nama. Že precej pod vrhom, samo da se konča gozd, so razgledi na spodnje Bohinjske gore čudoviti, v popolnoma spranem vremenu se je videlo do Triglava.

SONY DSC

Ko so Italijani po prvi svetovni vojni še ravno pravi čas zamenjali strani in postali veliki zmagovalci, je Porezen pripadel njim. Takrat so slovenski (in hrvaški) narod pojahali prvič. Pod vrhom je še nekaj ostankov znamenitega alpskega zidu, ki so ga med obema vojnama zgradili čez cele Alpe. Najprej naletimo na to skrivnostno beštijo …

SONY DSC

… više pa je že Dom na Poreznu, ki stoji kakih pet minut pod vrhom. Postavili naj bi ga na temeljih nekdanje kasarne ali stražarnice, pravi Urban.

SONY DSC

Ko od doma po grebenu sledimo poti do vrha, na levi v visoki travi nekoliko niže pod potjo ne moremo zgrešiti bunkerjev, ki so med seboj povezani z rovi. Skozi take bunkerje so gledali na sosednjo verigo hribov, kjer je cel Balkan po Rupnikovih načrtih gradil Rupnikovo linijo, impozanten sistem utrdb, ki sem si ga za revijo Potepanja ogledal lanskega decembra, sicer na Žirovskem. To so tako zanimive stvari, da res priporočam ogled, najbolje, da kontaktirate Turistično društvo Žiri in se za dogovorite z njihovimi vodniki.

SONY DSC

Na vrhu je spomenik, ki so ga menda izdelali iz trofejnega vojaškega orožja. Spominja na padle partizane v bitki tik pred koncem vojne, ko so tu Nemci iskali pot za umik. Vsekakor eden od redkih lepih vojnih spomenikov NOB.1 Najina lepota je zgolj naključna.

SONY DSC

Na moje presenečenje je Urban na vrhu iz nahrbtnika privlekel dve pločevinki ljubljanskega piva, ki sva ga uničila med fotografiranjem krasne panorame z bohinjskimi hribi.

SONY DSC

Zdaj pa k Taljanom.

Že od Ljubljane sem se veselil krepke malice na Poreznu. Prideva midva v kočo in oskrbnik nama ves razočaran razloži, da so mu vse požrli. Kruh do zadnje drobtinice. Cela gruča jih je bila. Italijanov. Itak. Najprej invazija po politični poti, potem še po kulinarični. Kaj češ, pot pod noge, pa po grebenu v gozd in nazaj na Petrovo Brdo, v že omenjeno kočo, kjer žal tudi ni hrane. So pa res fine natakarice, tako da sva ostala nekaj minut ob pivu in kavi. Agonija pa se je nadaljevala. Gostilno v Zalem Logu so nama zaprli pred nosom in tako sem še z zadnjimi močmi nekako zavil k Birtu (stoji na odcepu za Stari Vrh). Razočarala me ni niti kunčja pašteta – v res velikanski porciji – niti meso s štruklji … Konec dober, vse dobro. Upam, da v soboto znese Planjava. Če isti dan obodemo še Brano, pa toliko bolje.

  1. Je pa res, da je čisto podoben Plečnikovim načrtom za parlament. []
Prejšnja objava Naslednja objava

18 komentarjev

  • Odgovori Jeln 30. 7. 2010 at 22:51

    KUL!

  • Odgovori Jurban 30. 7. 2010 at 22:54

    Petrovo brdo mislim da je bilo na italijanski strani, glede na to da imaš pred vzponom na Petrovo, če greš iz selške strani, staro carinarnico.

  • Odgovori dahvor 31. 7. 2010 at 7:25

    Fanta Junaka- Hvala…prevec spominov…zato bom, kr ni moja glih lepa navada…tiho.
    …se sreca moja, da sem ze pred Vajinim zapisom, na mino naletu…Hvala tudin za fotke, sveze, sem si jih natancno ogledal.

  • Odgovori dahvor 31. 7. 2010 at 7:28

    …in vse Cveti…koliko Rozic je !!!

  • Odgovori Matic 31. 7. 2010 at 9:27

    Zelo lep opis, noro dobre fotke, hvala za idejo za izlet.

  • Odgovori chef 31. 7. 2010 at 9:49

    Pa ja, take so pač fotke tik po dežju 🙂 Rožc je bilo pa res za znoret veliko.

    @Jurban: Veš da tiste kapije nisem še nikoli opazil! Bo že držalo.

  • Odgovori nish 31. 7. 2010 at 12:06

    Meni se zdi, da čist preveč divjaš 😀
    /oz. nevoščljivost ven seka…ker imaš tolk kondicije.)
    Pa menda ne hodiš v hribe, brez vsaj minimalnega prigrizka?
    /kilska čokolada recimo..)

    Videla sem sliko žgancev…in jih naročila pri mami. Odlične dela…čez eno uro imam naročeno kosilo.

  • Odgovori dahvor 31. 7. 2010 at 16:19

    …ja Slovenija ne rabi Vrtnarje…Slovenija je vsa v Cvetju-Rozicah…Slovenija rabi Fanta-Junaka, ki Ljudi opozori, kako cveti, da spet uspejo Lepoto Cveta videti.

  • Odgovori chef 31. 7. 2010 at 21:08

    @nish: Jaz sem tako ven iz forme, da divjat enostavno ne morem. Čeprav sem bil zadnjič nemalo presenečen, da sme na Krim iz Iškega vintgarja prišel v 57 minutah (po časovnici 2 uri 15).
    Za jest sem dzdaj že trikrat nesel gor isto čokolado in jo navsezadnje odvil doma, kjer sem pojedel eno tablico. Mogoče mi ne gre dol zato, ker je milka.

  • Odgovori laufar 1. 8. 2010 at 8:41

    Ma kakšna čokolada! V hribih paše zaska pa klobasa!
    Dober opis, fajn tura. Hoho, še dobr da si prejšno noč samo led pil, drgač bi bl tenko piskal……

  • Odgovori kalbo 2. 8. 2010 at 8:37

    Madona Chef, ti pa znaš rajcat. Točno ti dve turi sta bili moji zadnji po hribih. Mater že dolgo nisem bil v hribih, čeprav zabelene žgance pa kisu mlek še zdaj čutim v ustih. Bo treba spet mal v višave, že vidim.

  • Odgovori Anonimno 2. 8. 2010 at 8:50

    Hm, sta pa izbrala eno izmed poti, ki je meni najslabša. Strma, strma, in še enkrat strma. Mi hodimo iz Davče, predvsem pozimi, ko je smuka nazaj odlična!!!

    (komej čakam sneg!!!)

  • Odgovori Žogca 2. 8. 2010 at 13:51

    “(komej čakam sneg!!!)”

    Ne se hecat, nooo!!!!

    Drugače pa zelo lepe fotke. Jaz hribovje rada gledam – na fotkah. Ker ni naporno. 😉

  • Odgovori chef 3. 8. 2010 at 0:07

    Nikoli si nisem izbiral najlažjih poti. Raje najtežje.

  • Odgovori Anonimno 3. 8. 2010 at 7:50

    Ampak v tem primeru najtežja ni hkrati najlepša.

  • Odgovori Janez 3. 8. 2010 at 9:02

    V hrib je najbolje iti po najtežji poti, ker je ponavadi najhitrejša, da imaš več časa za žgance in uživanje ob panoramskih razgledih.

  • Odgovori chef 3. 8. 2010 at 23:18

    Sem mislil, da to velja za ženske.

  • Odgovori Nergač » Porezen: Hudo iz Hudajužne 26. 6. 2013 at 18:02

    […] Objavil/a chef 26.06.2013 ob 18:00 ob 18:00 pod Potopisi, miks, Šport Na Poreznu je lahko zelo lepo, mislim, razgled. Tako je bilo pred tremi leti: […]

  • Komentiraj