Potrošniška funkcionalna nepismenost

Če se že lahko s čim pohvalim, je to pismenost. Berem od četrtega leta in do zdaj ste morda opazili, da mi pisanje besedil ne predstavlja posebnih težav, enako tudi ne izpolnjevanje zahtevnih formularjev. Upam si tudi trditi, da sem precej razgledan in relativno dobro izobražen.

Ampak! Potem pridem v trgovino.

Obstaja veliko opravil, ki se jih raje ne bi lotil, naravnost sovražim pa trgovske centre. Na živce mi gre praktično vse: preozka parkirišča, muzika, blagajne, samopostrežne blagajne, piskanje bralnika črtnih kod, kavcije za vozičke in vozički sami, nelogična in vsak mesec drugačna razporeditev artiklov, popusti, nalepke in kartice zvestobe, degustacije župc iz vrečke in Antonovih ražnjičev, krona vsega pa je povprečen kupec – strašljivo obotavljajoča oseba, ki najprej ne zna parkirat avta, potem voziček nastavi čez cel koridor, se vrine pri mesarju, stehta napačno vrsto sadja, kar ugotovi šele na blagajni, potem pa kupi še žvečilne, da znesek nakupa dvigne čez 50 evrov in dobi še zadnjo manjkajočo nalepko za nakup ugodnih Jamie Oliver loncev, ki jih sploh ne potrebuje.

Takrat si vedno rečem: Sem tudi jaz eden od njih?

Seveda sem in to je tudi najbolj boleče.

Še huje: v primerjavi s povprečnim kupcem, ki potrošništvo obvlada v nulo, sem sramotno neizobražen, ob tem pa celo mislim, da me trgovec ne more nategnit.

In pri tem ima načeloma res težave. Verjamem, da je mogoče z nabiranjem točk zvestobe, izrezovanjem kuponov in potrjevanjem kartic prišparat evro ali dva na mesec. Ampak nakupovalno špekuliranje me zaradi izgube časa in energije takoj odbije: torek je čas za leklerk, tam bom kupil pivo in ribe, v četrtek grem v špar po meso, v soboto v Mercatorju na pike kupujem mlečne izdelke, vmes pa vse ostalo v Hoferju ali v Lidlu. Hvala lepa, ampak zaradi desetih evrov na mesec nočem biti suženj popustov. Raje kupim za deset evrov manj.

Odkar so se mi lene prodajalke v najbližjem Mercatorju dokončno zamerile, to tvrdko precej uspešno bojkotiram, nakupovati pa sem začel v nekoliko bolj oddaljenem Hoferju. Pri tem je zanimivo, da ima nizkocenovec primerljive ali kvečjemu bolj kakovostne izdelke. Enkrat tedensko med sprehodom s psico pač zavijem še tja in v tišini, brez nadležne muzike, kupim hrano za cel teden, pri tem pa mi še nikdar ni uspelo zapravit več kot 30 evrov. Več ne bi mogel niti nesti, niti pojesti.

Ob redu in kompaktni ponudbi je bistvena prednost Hoferja ta, da ne težijo. Če piše, da je na nek izdelek popust, je tudi v resnici cenejši. Ker zelenjavo in sadje kupujem pri šiptarju, meso pri mesarju in vino kjerkoli drugje, me viški špar vidi samo še vsaka dva meseca.

In še takrat popenim!

Zvečer so mi zapasala jetrca, požrl sem cmok in pičil v špar, kjer sem mimogrede kupil še detergent za perilo. Pri teh zadevah me ne zanima nič drugega, kot samo cena.  Zato sem vzel Perwoll, mislim, da po ceni nekaj manj kot 10 evrov. Pred izhodom pa sem opazil paleto z detergenti Woolite po bistveno ugodnejši ceni – nekaj čez 7 evrov. Hehe, sem si mislil, prihranil bom za dve kavi. Zamenjal sem.

Samopostrežna blagajna mi je potem zaračunala 10,49 evrov. »Gospa,« sem zmagoslavno poklical prodajalko, čeprav mi je bilo nerodno, ker bom delal gnečo kot povprečen kupec, kakršnega sem opisal zgoraj. »Cena za tale prašek ne drži.« Sem si mislil, ne boste vi mene nategovali, če bo treba, bom svojo pravico iskal do Evropskega sodišča!

»A imate kupon?«

Ne, seveda nisem imel kupona.

»Pa ste že potrdili Spar kartico?«

Seveda ne.

Da popust velja samo s Spar kartico, mi je povedala, na kar sem zmerno zabentil in prisotne obvestil o svojem gnevu do Spara ter se hkrati posipal s pepelom, češ, spet so me nategnili in da, ne, ni treba stornirat, imejte vi tiste svoje evre!

Najhuje pa je, da je imela prodajalka čisto prav, ko mi je prijazno oponesla: »Gospod, drugič je treba prebrat, kaj piše!«

Tako je to. Nepismen sem. In pri tridesetih letih se počutim kot starček, ki mu v jeseni življenja ni nič več jasno, in pred blagajno stoji kot kup nesreče s tremi karticami, a brez listka, kamor je zapisal pin kodo.

Prejšnja objava Naslednja objava

21 komentarjev

  • Odgovori Seamus 19. 2. 2014 at 17:22

    Odlično!

    Jaz sem vse kartice slikal (Mercator ne pride v upoštev, samo tja itak ne hodim več) in imam sedaj črtne kode na telefonu. Sedaj se mi ni treba več ukvarjati z njmi in skrbeti, da mi kakšna ostane doma.

  • Odgovori lešnik 19. 2. 2014 at 18:07

    >>>
    >>> “Tako je to. Nepismen sem. In pri tridesetih letih se počutim kot starček, ki mu v jeseni življenja ni nič več jasno, in pred blagajno stoji kot kup nesreče s tremi karticami, a brez listka, kamor je zapisal pin kodo.”

    🙂 sej bo.

    >>>
    >>> “nekaj čez 7 evrov. Hehe, sem si mislil, prihranil bom za dve kavi.”

    to je za 6 kav. 😉 kje to piješ? aja, najbrž si figurativno mislil. a sem pismena al nisem!

    >>>
    >>> “Hvala lepa, ampak zaradi desetih evrov na mesec nočem biti suženj popustov.”

    točno tako! to je bistvo. saj se da, kot praviš, prišparati par evrov mesečno. ampak za to se moraš prav študiozno poglobiti v njihove letake, akcije, sistem kartic in pik… s tem pa se vzgaja disciplinirane potrošnike, ki precejšnjo mero mentalne energije vlagajo v svoj nakup. s študiranjem letakov se trgovci infiltrirajo v njihove možgane in potrošniki potem razmišljajo bodisi po mercatorsko bodisi po šparovsko bodisi po tuševo ipd. pa da ne bi moje malce megalomansko izrazoslovje zameglilo bistva – ne govorim o nobeni teoriji zarote in lutkah brez možganov, ki slepo sledijo letakom in zapravljajo denar, temveč je stvar preprosta in logična: če želiš nek efekt (dejanski popust preko kartic in točk “zvestobe”), moraš pridno “špekulirati”, kam in kdaj v nakup. kot si rekel: v spar po meso, v mercator po mleko itd., mimogrede pa jim puščaš drobiž in še kaj več. skratka, lovijo nas na te fore – in splača se jim “ustvarjati” zveste nakupovalce, ki naj bi na koncu meseca “srečno preštevali prihranjene denarce”, a še več profita imajo sami, kako ga ne bi imeli. če bi resnično “želeli” kupcem kaj dati, bi talali zastonj, hehe. tako pa imamo bonitetna obdobja in kartice in brez skrbi, nič ni zastonj.

  • Odgovori Matej Zalar 19. 2. 2014 at 18:12

    @Seamus: In to deluje? Haha. Saj je čudno, da si še niso spomnili aplikacije. Rekli bi ji lahko Best Buy ali kaj podobnega.

    @lešnik: Tako je. Na kratek rok se potrošniku seveda splača (ko odštejeva njegov čas za izobraževanje, preračunavanje, postavljanje strategije in končno taktike), na dolgi rok pa seveda obratno.

  • Odgovori Seamus 19. 2. 2014 at 18:32

    @Chef – seveda imaš aplikacije za te zadeve, sam jest imam preneumen telefon.

  • Odgovori Robba 19. 2. 2014 at 18:57

    Tudi jaz padem v hipertenzijo, ko pred menoj mencajo z raznimi karticami zvestobe…”ti dam jaz tistih 30 centov ki jih prišparaš, samo posprav se že!”

    Sem se počutil popolnoma isto zaostal, ko sem pred kakšnim letom šel na EN horseburger v Tivoli. Kruh si služim izključno z računalniki od leta 1988. Toda ob terminalu za naročilo in plačilo s katerim imaš opravka preden dobiš hrano, sem zaradi obupnega uporabniškega vmesnika naklikal 3 burgerje, 4 pomfrije in solato. Tip (ki pripravlja in izdaja hrano) me je gledal kot nepismenega mulovodca, ko je moral popravljati na svojem terminalu moje zatipke. Tisti terminal je tam zaradi zmanjševanja stroškov za zaposlene, en zaposlen se pa po zakonu ne sme dotikati denarja in hrane.
    Kako šele zgleda vsa stvar, ko pride skupina pijanih ob 4h zjutraj?

    Od takrat nisem bil več tam.
    Ampak tisti terminal bi moral poslikat. Gotovo obstaja kakšno tekmovanje “Worst GUI”.

  • Odgovori Matej Zalar 19. 2. 2014 at 19:26

    Ljudje bi radi šparali na vseh koncih – da bi se preprosto izognili prenažiranju ali uporabi papirnatih brisač, to pa ne, bohnedaj! Zanimivo je, da sem jaz v neki točki svojega življenja nehal kupovat papirnate brisačke. Ugotovil sem, da jih sploh ne potrebujem, prej sem pa pokuril eno rolo na teden.

    @Robba: Prvi minus dobiš že zato, ker si sploh šel žret to svinjarijo. Ampak, v tolažbo: pred časom sem šel v duhu nostalgije tudi jaz. Zdaj ne vem, ali smo takrat res požrli čisto vsako svinjarijo, ali so se pa izdatno pokvarili.

    Da o robotskem sistemu ne govorim! Stroj definitivno ne deluje, ker se je zmotil pri vsakem, vključno z menoj. So pa fantje očitno vajeni, ker potem brez težav popravijo in čao, amore, čao.

    @Seamus: Seveda obstaja. Le kaj sem mislil? Me pa zanima, kaj bo s temi start upi, ki izdelujejo vse mogoče nebulozne aplikacije, ko bomo enkrat ugotovili, da niso vredne počenega groša. Mislim, a danes sploh še obstajajo računalničarji, ki delajo uporabne stvari, ne pa elektronske menstrualne koledarčke v 1001 izvedenki.

    In potem izpolnjujejo te koledarčke, hkrati pa se ne zavedajo, da Google točno ve, kdaj bodo sitne. Ali ima ženska menstruacijo ali ne, Google danes ve bolj natančno, kot moja psica.

  • Odgovori Laščan Zlatorog 19. 2. 2014 at 22:55

    Tudi jaz sovražim trgovske centre, ampak toliko lepih ritk na enem kupu prežene še tako zoprn dan in doma poazbljena pin koda. Babnce sploh ne vejo, kaj delajo, ko vlačijo možeke s sabo.

  • Odgovori Zmrda 20. 2. 2014 at 7:43

    Spar ima app s kdo, samo da bi imel od trgovine app na telefonu…blaah

  • Odgovori Seamus 20. 2. 2014 at 8:34

    @Zmrda – bolj sem mislil na splošne aplikacije, kjer imaš vse kartice skupaj v eni aplikaciji. Da bi imel za špar aplikacijo na telefonu, tolk pa upam, da folk ni nor.

    @chef – evo, jaz delam uporabne aplikacije, amapk jaz nisem računalničar 8) So pa načeloma v objektih, kjer ni ljudi ali pa tam prisotno osebje nima “prava na glasanje”.

    In še brisače – kako pa popivnaš odvečno maščobo s hrane (cvrtje, pečenje …)? Bombažne se ne operejo dobro in potem vse smrdi. Je pa to edino za kar jih potrebujem, samo so pa nujne.

  • Odgovori uršula 20. 2. 2014 at 11:40

    pred krakim so me v tušu nekako takole, kot tebe s tem pralnim prahom. ženska na kasi me je prepričavala, da je za mene dosti boljše, če imam kartico, ker potem bom lahko kupila puding za pol cene. sem že mialila, da ga brez kartice sploh ne morem kupit, tako je gonila svojo. od takrat ne hodim več k njim.

  • Odgovori mihael škrbec 20. 2. 2014 at 16:15

    Penzioniste vprašaj, kako to laufa. Imajo vse naštudiran, Tudi tisti brez šol. Ja, drobni tisk je kurba….pa še vidiš ga ne

  • Odgovori Matija Gabrovšek 20. 2. 2014 at 16:35

    Priznam, da sem uporabnik Spar in Petrol kartice. Prej sem bil vedno baolutno proti vsem karticam in sem denimo striktno zavračal ponudbe za Piko in ignoriral ponudbe za DIners. Ampak potem sem vendarle popustil najprej pri Sparu, preprosto zato, ker itak nakupujem samo v Sparu in v Hoferju – zato zaradi kartice ne kupim prav ničesar več, mi pa kak popust vendarle pade v roke. Pri Petrolu pa sem tudi vzel kartico zato, ker itak 95% tankam v Petrolu pa še njihov štrom imam in če že z natankanim bencinom dobil nekaj % popusta za štrom, zakaj ne?

  • Odgovori Rakk 20. 2. 2014 at 17:54

    Matej, si že kdaj poskusil pri blagajni: “gospa blagajničarka, kako ste kaj, težka je ta vaša služba (sploh, če jo gnjavijo funkcionalno nepismeni), pa verjamem, da ste tudi slabo plačani za to delo”.
    Ejga, odpre se ti nova dimenzija človeške duše. Kaj denar, kaj gnavljenje tečnih in razvajenih ter nevzgojenih kupcev, blagajničarka se nenadoma počuti človek z veliko začetnico. In verjemi, zapomnila si te bo, odslej boš pri njej ti kupec-kralj. Poskusi, nič ne stane, doprinese pa veliko.

  • Odgovori kostin mozeg 20. 2. 2014 at 21:51

    đaba debata …
    http://www.publishwall.si/kostinmozeg/post/97102/čredni-nagon

  • Odgovori kostin mozeg 20. 2. 2014 at 21:51

    đaba …
    http://www.publishwall.si/kostinmozeg/post/97102/čredni-nagon

  • Odgovori Add_ 20. 2. 2014 at 22:35

    Haha, točno tako. Popust velja, če imaš kartico ali kupon na en izdelek in to je to.
    Tako sem se jaz netegnila v DM-u, kjer sem kupila njihove “KAO” ugodne (cenejše) izdelke in na blagajni zevala kot riba na suhem, ker nisem imela njihove kartice, pa tudi kataloga z izrezanim kuponom ne. (Cene pa so mi, ne glede na vse, skakale v nos, čim sem vstopila v njihovo štacuno.)

    Zato že nekaj časa tista osnovna živila kupujem v Hoferju, tista, malo bolj specifična, pa se zapeljem ob petkih ali sobotah na tržnico v mesto (obvezno tja k Juriju in k branjevkam po zelenjavo, sadje in sir).
    Tam na tržnici vzamem še meso in kakšne testenine, pa nazajgrede kakšno tortico in to je to.
    Mercator me ne vidi, Spar pa tudi ne. In ko malo preračunam, sploh NISEM v minusu. Nasprotno – ko človek kupuje tisto, kar ima namen kupiti, največ prišpara. Brez vsakršnih kupončkov, preizkušeno na lastni koži.
    Zato me nobeni popusti v megamarketih ne spravijo na obrate.

  • Odgovori Matej Zalar 20. 2. 2014 at 23:35

    @Seamus: zdravo živim, ne poham 🙂 Za skrajne primere imam pa sekret papir.

    @uršula: Ob naučeni vztrajnosti teh ljudi lahko človek iz usmiljenja celo popusti.

    @Matija: Zato ne, ker spremljajo tvoje nakupovalne navade in na dolgi rok plačaš več. Je pa res, da če se proti temu boriš kot posameznik, preprosto nimaš šans 🙂

    @Rakk: Ne samo da sem že kdaj poskusil, ampak to zelo redno prakticiram. Je pa res, da s eob tem večkrat počutim kot kreten. Najpogosteje na mestnih avtobusih, kjer šofer na pozdrav odgovori samo z debilnim buljenjem, tako da bom vsak čas odnehal.

    @Add_, @kostin mozeg: Ogromno narediš že s tem, da prepoveš vlaganje reklam v nabiralnik. Sicer te mimogrede nategnejo, da bi, če že moraš v trgovino, skočil točno tja, kjer prodajajo poceni šunko.

  • Odgovori darja 21. 2. 2014 at 0:54

    Hahaha, točno sem vedela, kaj boš odgovoril Seamusu. Jaz bi se čist isto znašla. Smo imeli goste in tik pred zdajci ugotovili, da ni dovolj servietk. Iz wc papirja sem naredila prav lične metuljaste prtičke.

    Eno kartico za najbližjo trgovino se splača imet. Pa brez panike in čekiranja akcij. Za artikle, ki so dragi in jih kupuješ 1x na mesec ali dva.

  • Odgovori filmoljub 23. 2. 2014 at 8:36

    Najboljšega soseda in Špar se sicer da bojkotirati (in tudi jaz to strastno počnem), Petrol pa že težje, saj včasih druge možnosti ni — sicer pa je itak vseeno, saj te skoraj na vsaki pumpi čaka isto: “Lahko ponudim še kaj? Mogoče krof za na pot? Boste plačali položnico? Bi poskusili s hitro igro na srečo? Imate našo kartico? Kaj pa najnovejši katalog? Je tekočine za brisalce mogoče že zmanjkalo? Boste na davčno?” -“NE, hvala (v božjo mater), samo vaše usrano (predrago) gorivo bi rad plačal, če smem, ker se mi zdajle mudi se ustreliti v koleno. Bi pa še en blowjob, no, če ravno ponujate.”

    Seveda zaposleni (ter blagajničarke v trgovini) niso nič krivi in verjamem, da gre marsikateremu zadeva enako na živce kot kupcem. To slinasto vsiljevanje gre kajpak na rovaš mladih ekonomskih in finančnih genijev (verjetno samih vrlih MBAjevcev) nadstropje višje oz. v baznem taboru dotične franšize. Prav luštno bi jih bilo videti bingljati z lastnih kravat, s kartico zvestobe vstavljeno med ritnici.

  • Odgovori Branko Gaber 23. 2. 2014 at 10:06

    Jaz sploh nimam kartice. Nobene. Sem pa opazil, da imajo tuji trgovci kvalitetnejšo blago, kot naš najdražji mercator. In še veliko cenješi so.

  • Odgovori Matej Zalar 23. 2. 2014 at 15:53

    @filmoljub: Z vselejem bi jih obesil.

  • Komentiraj