Pred zaprtimi vrati

Ker Adrijina letala v Münchnu pristajajo na neverjetno odročni lokaciji, je štirideset minut časa za prestopanje ravno prav, da lahko vmes skočiš še na stranišče in morda kupiš sendvič za 6,50 evrov. Dvajsetminutna zamuda letala v Ljubljani me je vznemirila šele potem, ko se je podaljšala še za nekaj minut, a so me stevardese vztrajno mirile, da bom že nekako, sicer pa da naslednje letalo v Düsseldorf leti že ob 6:40 zjutraj. To bi povzročilo nekaj logističnih zapletov in dodatnih stroškov  za gostitelja, zame pa res neprijetno psihološko obremenitev, a bi se časovno izšlo. Seveda pa je človek precej manj nervozen, če se mu to dogaja na službeni poti in ne zasebno ali, bognedaj, domov grede.

Čeprav naj bi v zraku pohiteli, so vrata letala v vukojebini münchenskega letališča odprli le petnajst minut pred vzletom v Düsseldorf in najboljši nasvet je bil, naj se na letališču obrnem na Lufthansino osebje. K sreči se je na Nemce mogoče zanesti: kombi me je čakal že pred letalom in navsezadnje se je izšlo bolje, kot če bi bili točni, ker se mi ni bilo treba gnesti na avtobusu in capljati čez pol letališča.

Je pa res, da je šlo zelo na knap …

13343088_797209853747663_8980840247823179001_n

Procedura odpiranja konzerve je trajala še nekaj minut, stevardesa me je bila blazno vesela, »willkommen«, je rekla, sopotniki pa malo manj, sploh zato, ker sem imel s seboj še kovček – če na Brniku ne bi lepo gledal stevardese in bi ga moral zaradi malenkost večje teže od osem kilogramov oddati med prtljago, bi na Nizozemskem ostal brez.

Zanimivo pa je, da se pri Lufthansi – za razliko od Adrie – ne izgovarjajo na slabo vreme, ampak oreščke in pivo postrežejo kljub turbulencam.

Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori Oskar Sever 4. 6. 2016 at 8:15

    Z Lufthanso zaenkrat samo plus izkušnje.

  • Komentiraj