Preden obleče roza majico

Mathieu van der Poel je trenutno bržkone najboljši kolesar na svetu, a po rezultatih na cesti so letos izstopali le trije: Julian Alaphilippe, Jakob Fuglsang in Primož Roglič. Na etapnih dirkah samo Primož Roglič. In tako si zdaj skoraj ne moremo predstavljati, da po treh zmagah na krajših etapnih dirkah in strašljivem prikazu premoči v Romandiji ne bi zmagal še na Giru.

3.518,5 kilometrov

Visoka pričakovanja so logična in za slovensko javnost je običajno, da se razvname pretirana evforija, da ne rečem histerija. Tako je bilo, ko so zmagovali skakalci. Nogometaši. Hokejisti. Košarkarji. Vsi so vedeli vse. Tako kot zdaj vse vedo o kolesarstvu.

Ampak, naj še tako leti, verjetnost, da bo na Giru zmagal, je manjša kot verjetnost, da ne bo zmagal. Mislim na verjetnost, da zmaga kdorkoli. Zato so serijske zmage toliko bolj neverjetne. Tudi za ekipe kot sta bili US Postal in Sky. Kaj šele za ekipo Jumbo-Visma. 3.500 kilometrov je veliko kilometrov. Zgodi se lahko vse. Vprašajte Simona Yatesa, ki je bil lani videti nepremagljiv, potem pa epsko zaribal.

Preračunljivost ni njegova odlika

Z zmago v Romandiji je Roglič pri marsikomu pustil vtis, da je kolesarstvo zanj perverzno lahkoten šport. Sam imam pri njem vedno občutek, da funkcionira tako dobro zato, ker mu nihče ni v mlajših letih povedal, da je kolesarstvo zajebano. Ker mu niso razlagali, da ne moreš zmagati, če si pravkar prišel z višinskih priprav. Ker ni celo življenje poslušal o dirkah za trening, kjer se samo voziš in skušaš ostati neopažen.

Kot je značilno za specialiste za velike dirke, tudi on dirka redko. Ampak, ko dirka, ni statist. Tudi zato je tako priljubljen. Nekdanji profesionalni kolesar mi je pred Dirko po Romandiji omenil, da utegne Roglič v Švici, če bo deževalo, hitro spakirati. Nisem mu verjel, da bo tako, čeprav sem si mislil, da bi bilo to res najpametneje. Vesel sem, da se nisem motil. Roglič je dovolj dober, da bi lahko odšel na toplo in nihče v ekipi ne bi imel nič proti. Ampak Roglič ni preračunljiv.

Samozavest po seriji zmag

Rogla verjetno poka od samozavesti in če bi moral, bi tudi jaz stavil nanj. A obenem vedno poudarim, da v Romandiji niso dirkali Tom Dumoulin, Vincenzo Nibali, Simon Yates, Mikel Landa in Miguel Angel Lopez . Naštel sem jih po vrstnem redu, kot jim pripisujem možnosti, nisem pa dal v isti stavek Baukeja Molleme, Rafala Majke in mladeničev iz Ineosa. Ker jim ne pripisujem nobenih možnosti.

Tudi Lopez in Landa verjetno nista material za tritedensko dirko, znata pa skupaj z drugimi lovci na presenečenja povzročati zmedo. Če bodo favoriti iz druge vrste pikali kot ose, bodo verjetno vsi gledali Rogliča. Če takrat zraven ne bo ekipe, bo moral ostati pameten. Karkoli že to pomeni. Ne vem kako biti pameten. Rogličevim ekipnim kolegom je sicer kristalno jasno, da imajo priložnost za zmago, zato bodo imeli v mislih samo kapetana. Ampak, ko se je Robert Gesink polomil nekje med Bastogneom in Liegem, me je zaskelelo v zobeh. Spomnite se kako je lani delal na Touru.

Po sprinterskem festivalu … pekel

Nobenega smisla nima špekulirati o Rogličevi formi. Je dober prezgodaj? So ostali blefirali? Je bilo pametno, da je kot edini favorit dirkal tik pred Girom? Bolj verjetno se mi zdi, da je res toliko boljši od ostalih. Že v Združenih arabskih emiratih je trdil, da sploh še ni v formi.

Če bo oblekel roza majico že v uvodnem kronometru, to sploh ne bo presenečenje, bo pa nekoliko neprijetno, ker bo imel zaradi tega še manj miru. V naslednjih etapah se ekipi, tudi, če bo Rogla nosil majico, ne bo treba raztrgati. Svoje interese bodo imele tudi ekipe s sprinterji. Deceuninck-Quick Step z Elio Vivianijem, UAE Emirates s Fernandom Gavirio, Lotto Soudal s Calebom Ewanom, Groupama-FDJ z Arnaudem Demarom in Bora-Hansgrohe s Pascalom Ackermannom. Komaj čakam na sprinterski festival, dokler seveda ne bodo preračunljivo in množično odstopili, verjetno pred dvanajsto etapo.

Takrat, ko se bo vse skupaj pravzaprav šele začelo.

Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori bkcrri 10. 5. 2019 at 21:36

    Glede na to da se pravi pekel začne praktično šele 13. etapo, bo Rogla imel dovolj časa za to da “pride k seb” po višinskih pripravah. Kot vsi navijači upam da se v Verono prpele v roza majici. Ne morem rečt da ne bom razočaran ob neuspehu, ampak tako blizu vrhunskim rezultatom ( skupnim ) SLO kolesarji na treh velikih dirkah niso bili od časov Brajkota in Valjavca.
    Bo pa baje odločilna predzanja 20. etapa, upam da tudi z veliko podporo navijačev iz SLO
    Upam da bo pošten boj med vsemi in naj zmaga najboljši oz. Rogla 😛

  • Odgovori Boki 13. 5. 2019 at 10:23

    Ravno to mi je pri njemu vsec, kar si napisal, ni preracunljiv ter ima jajca, je spostljiv do ostalih asov ampak se jih ne boji. Valjavec, Brajkovic, itd…..z Roglicem ni primerjave, niti najmanjse, pa ne samo v kvaliteti. Ko je v soboto cakal na konec kronometra kot vodilni in v kamero kazal tisti rokerski pozdrav, me je malce spomnil na Sagana. Ta sproscenost in to, da se pac obnasa tako, kot pac se, se mi pri njemu zelo dopade. Ni konvencionalen zategnjen profi, morda zato, ker mu to trenutno ob premoci ni in pred tem zaradi outsiderskosti ni bilo potrebno, ampak mocno upam, da pri tem tudi ostane, ko se bo tudi njegova krivulja prvic obrnila navzdol.

  • Odgovori Matej Zalar 13. 5. 2019 at 13:38

    No, zato nam je všeč tudi Simon Yates, ki mirno izdaji, da konkurenti zaradi njega serjejo od strahu, zaradi česar je Nibali takoj zajokal, češ, malo spoštovanja je pa treba imeti. Seveda je treba imeti spoštovanje, ni pa treba kar naprej utrujati z butastimi odgovori na (resda butasta vprašanja) v slogu “razmišljam le dan vnaprej”, “pomembno je, kdo bo oblekel rožnato majico v Veroni”, “ne želim se postaviti v vlogo favorita” in podobne dolgočasne floskule. Ne, tukaj sem, letim kot avion, pa ne pozabite na sekret papir 🙂

  • Komentiraj