Pripomoček za inkvizicijo

Pisanje kolumne za kolesarsko revijo v obdobju, ki je za kolesarjenje vse kaj drugega kot prijetno, je precej zahtevna naloga. Preden se lotim kolumne, ponavadi v grobem predvidim in zapišem strukturo oziroma nekaj opornih točk, ki jih potem ignoriram. Tokrat nisem našel niti ene iztočnice, zato sem se oprl na Twitter. Uporabljati sem ga začel pred kratkim in sledim tudi precej kolesarjem. Ampak bolj ko jim sledim, bolj žalosten postajam. Vajen sem grotesknih kolesarskih grimas, ki spominjajo na prizore iz Kristusovega pasijona … Zdaj pa vso to kolesarsko melanholijo, pesimizem in fatalizem, kot da ne gre samo za kolo, spremljam še na Twitterju.  Že lep čas nisem zasledil toliko tarnanja zaradi vremena, mraza, snega in drugih neprilik, ki kolesarjem dvigujejo pritisk. Kot da za nekatere obstaja samo bicikel. In potem preberem, da je Marko Baloh sedem ur vrtel pedala na ergometru.

To je zame, vsaj psihološko, dosežek, ki bi ga skoraj postavil ob bok Dirki okoli Slovenije.

Šele v tem trenutku sem se odločil, da bom nekaj več napisal o valjih oziroma o ergometru, torej o nepogrešljivih kolesarskih pripomočkih, ki simbolizirajo vse muke kolesarskega športa. Zakaj bi imel to nekdo, ki ne živi od kolesarjenja … ne razumem.

Najprej sem preskusil valje, ker je poganjanje na meter širokih valjih odličen trening ravnotežja. Preden sem se skobacal gor, so mi razlagali, da je to tako rekoč najzahtevnejša prvina kolesarjenja, ki zahteva več koncentracije in ravnotežja. Da naj pazim, ker se lahko osmešim in nemudoma na mestu padem na parket. Čez pet minut se je končalo z neizmernim dolgočasjem, ker sem že obvladal aufzic in vožnjo brez rok. Ker več kot očitno posebnega treninga za ravnotežje nisem rabil, sem odtlej pozimi treniral na trenažerju. Največ sem vzdržal na njem poldrugo uro skupaj, enkrat sem uspel v enem dnevu sestavit tri ure, a v dveh delih. Takrat sem veljal za ekstremista, zato se mi zdi Balohovih sedem ur še toliko bolj neverjetnih. Da ne omenjam njegovih poldnevnih spiningov!

Ponavadi sem se tolažil s tem, da ni tako hudo, ker čas izkoristim za gledanje televizije. Potem sem gledal kavč in razmišljal, da bi čas še bolje izkoristil, če bi filme gledal ležé. Bilo bi bolj racionalno, a kolesarstvo v svojem bistvu ni šport za racionaliste. Povprečnemu človeku ni jasno kako lahko tri ure vzdržimo na cesti, ampak kaj naj si potem misli ob pogledu na prepotene zagnance, ki tri ure skupaj poganjajo na mestu? Čeprav bi se lahko zapeljali na Pokljuko ali skočili na najbližji hrib. Neverjetno se mi zdi, da so se tiste igrice, ko lahko na trenažerju dirkamo, spomnili šele pred kratkim. Trenažer je zdaj primeren tudi za rekreativce, ki bodo lahko končno premagali Boonena ali Cancellaro. V bistvu lahko pozabijo na outdoor kolesarjenje in na slovenski pokal za rekreativce. Vse, kar potrebujete za boljšo potenco, dobite na domačem zaslonu!

Ko sem se odselil od staršev, mi še na misel ni prišlo, da bi naložil tudi to napravo, inkvizitorski pripomoček, pravzaprav. Potem, ko je nekaj časa ležal v moji nekdanji sobi, ki jo je stari preuredil v pisarno, sem dobil sms z vprašanjem, če bom to sranje kdaj prišel iskat ali naj ga zabriše v smeti.

Rekel sem mu, naj ga zabriše v smeti.

S prodajo bi verjetno lahko zaslužil stotaka ali koga osrečil in mu ga podaril. Ampak ne, z njim nisem hotel imeti niti toliko opravka, da bi ga v kontejner zabrisal – z užitkom gotovo – lastnoročno.

Revija Bicikel

Prejšnja objava Naslednja objava

5 komentarjev

  • Odgovori kekec 27. 1. 2011 at 7:46

    Podpis. Ergometer in valji so za ogrevanje pred kronometrom, ne za trening. Real life videa, se pa tudi naveličaš še preden uspeš vse dvd-je ki si jih kupil zraven pogledat.

    Če se prav spomnim obstaja celo neka liga, oziroma tekmovanje, v smislu da prevoziš turo, jo naložiš na net in potem primerjaš z drugimi.

  • Odgovori jeri 27. 1. 2011 at 9:54

    True, valarji so res hodičeva iznajdba. V vseh letih kar sem treniral ne vem če sem nabral 20 ur valjev. Spinning je eno urco še zabaven, ker je več pa je tu mač.
    Balohu se pa tudi sam čudim…sam grem raje za 4h v hribe hodit kot za 1h na valarje.

  • Odgovori Anja 27. 1. 2011 at 15:09

    kakor sem informirana je bil to tradicionalni dobrodelni spinning za otroke.. zato 7 ur na tej mašini

    http://www.proaction.si/kontakt/174-poroilo-iz-6-dobrodelnega-spinninga.html

  • Odgovori Manca 27. 1. 2011 at 21:08

    se podpišem pod to ;). Kolesarjenje dobi svoj smisel šele na resničnih cestah, zame pa predvsem na gozdnih stezah 😉 veličina je biti v stiku z naravo in občutiti veter v laseh 🙂

  • Odgovori chef 28. 1. 2011 at 8:59

    Včeraj sem na sejmu Alpe Adria – TIP uletel na štant Vzajemne – tam pa nekdanji sodelavec, ki zdaj dela na Vzajemni.

    “Si že daj probal tole?” mi namigne na valarje.
    “Stari, jaz sem za tole sranje strokovnjak,” odgovorim.
    Tip mi kao ni verjel in me zafrkaval, dokler res nisem zavihal hlačnice in se skobacal na špecjalko.

    Ja, po nekaj letih žretja skoraj brez bicikla, me je moral asistent malo držat … ampak čez dvajset, trideset sekund sem na valarjih obračal kot profesor.

    Ne bojo oni mene …

  • Komentiraj