Proti morju do Razdrtega

Konec avgusta sem se v Vrsar namenil po stari cesti, žal le do Razdrtega, pa še za to se je na koncu izkazalo, da je bilo predaleč in smo zemljevid poti komaj stlačili v revijo. Tako me nekoč, morda še to zimo, čaka nadaljevanje poti, ki po mojem, odkar avtocesta končno stoji, spet postaja zanimiva. Seveda tistih, ki so pred uvedbo vinjet šparali z vožnjo po stari cesti, nisem nikoli razumel, ker se po mojem enostavno ne splača. Ne mislim na transfer do morja, ampak na samostojen izlet, ki sem ga začel na Vrhniki.

01-planinsko-polje-tif

Mesto Na Klancu, kjer je nekdaj stala Cankarjeva lesena in s slamo krita rojstna hiša, ki je zgorela, sem samo ošvrknil. Danes na istem mestu stoji Cankarjeva spominska hiša.

Na Vrhniki sem skočil še na izvire Ljubljanice, ki jih je cel kup, najpomembnejši trije pa so v okolici Vrhnike. Bistra me tokrat ni zanimala, sem pa skočil v Retovje, kjer so štirje izviri – kar je nenevadno, glede na to, da so v okolici Vrhnike samo trije, ampak to so pač čuda kraškega sveta – od tam pa po lepi pešpoti do Močilnika, kjer sta še dva izvira. Tudi v vročih avgustovskih dneh je v teh dolinah prijetno hladno, predvsem pa mirno in samotno, poti pa so tako lepo urejene, da je že skoraj dolgčas. Na fotki so prvi metri Ljubljanice v Retovju.

Po Vrhniškem klancu sem priletel na Logaško polje med Napoleonove lipe, ki so tam še iz časa Napoleonovih Ilirskih provinc, danes pa so zaščitene kot spomenik oblikovane narave. Kunštno se sliši. To je odsek betonske ceste, ki gre še posebej na živce kolesarjem, ampak betona menda ne morejo zamenjat z asfaltom zaradi lip. Bedni izgovori.

Logatec je dolgočasno mesto, o tem sva se z Bibo še enkrat prepričala kakšna dva meseca nazaj. Obvezno je treba v slaščičarno Kljukec, okoli katere so danes zgradili, kako izvirno, nakupovalni center. Včasih je Logatec živel od furmanov, v obdobju antike pa je bil obrambna postojanka. Sicer je bila pot, ki jo opisujem, že v času starih Rimljanov zelo pomembna, saj je povezovala Oglej (Aquileia) in Ptuj (Poetovia). Na fotki je Miklavž, ki nas je obiskal pred kratkim, njegov kip stoji pred župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja.

Kolesarsko pot med Kalcami in Ajdovščino sem že opisoval. To je ena mojih najljubših cest, zato sem kar s težkim srcem zavil levo, proti Planinskemu polju. Tik pred Planino sem odvil levo in se čez polje po od vseh cestarjev pozabljeni cesti zategnil do gradu Hošperk, ki je bil menda najbogatejši dvorec na naših tleh, dokler ga med drugo svetovno vojno niso požgali.

Sprehodil sem se po polju ob Unici. V miru, ki obdaja ravnico, se mi je priljubila celo vročina, obut v japanke in oblečen v kratke hlače, sem v vročem in suhem zraku užival in celo zabredel v reko. Neprijeten občutek, ko sem se pogreznil v mehko blato na dnu in fotografiral stari kamniti most.

Planina je zanimiv kraj. Občutek imam, da vidi bolj malo turistov. Nihče se ne ustavi, vsi gredo mimo. Tudi to ima svoj čar. Planina je po prvi svetovni vojni trpela najprej mejno črto po sredini vasi, potem pa italijansko oblast. In občutek sem imel, da je vas še vedno ostala v tistem času – tišina, mir, samo sem ter tja kakšen avto, v katerem potniki ne opazijo okolice. Če ne bi bila na tej prometni cesti, Planina verjetno ne bi nikoli obstajala.

Kmalu za vasjo se desno odcepi cesta proti Planinski jami. Parkirišče z okolico je sramotno zanemarjeno. Enkrat sem že bil v tej jami, tako da sem se tokrat v njenem zavetju samo na hitro ohladil. Ne vem kako je mogoče, da si, že kot mulc ljubitelj gradov, nisem zapomnil Rauberjevega stolpa, ki je bil nekoč del Malega gradu, ki je varoval pot med obalo in notranjostjo, po kateri so v srednjem veku tovorili – jambore.

Po Kačjih ridah sem se vzpel čez Ravbarkomando, edini prehod med planotama Hrušico in Javorniki, in se spustil v Postojno. Nadaljšo in najbolj znano slovensko jamo sem si prihranil za drugič, Notranjski muzej Postojna sem zamudil. Odprt je od 9.00 do 15.00, ko nima časa noben normalen človek. Razumi, kdor hoče! V Postojni sem se odcepil od dolgočasne magistralke in se čez vrtačasto pokrajino mimo cele vrste jam (Otoška, Koliševka, Magdalena, Pivka, Črna) zapeljal do Predjamskega gradu, ki ni samo eden od slovenskih najbolj zanimivih, ampak tudi med najbolje restavriranimi in turistično privlačnimi.

Splošno znana govorica, da so Erazma Predjamskega sestrelili medtem, ko je sral, je laž, ki so jo sproducirali Habsburžani, ker so bili jezni na nekdanjega stotnika cesarjeve telesne straže, ki se je kot plačanec udinjal v roparskih ali tudi bolj resnih pohodih proti avstro-ogrski oblasti.

Prihajajoči sončni zahod me je že malo priganjal, zato sem se kar hitro podal proti Razdrtemu, ki je pravzaprav dolgočasen kraj, še najbolj primeren za začetek planinarjenja na Nanos.

Pot bi normalnemu človeku vzela vsaj dan in pol. Tudi jaz sem jo sprva nameraval oddelati bolj počasi in v miru, zvečer s knjigo v roki nekje v kraški samoti, ampak morje je bilo preveč vabljivo. Tako sem samo še kot kakšen sodoben Lucky Luke skozi tole hecno cestninsko postajo odhrumel v sončni zahod.

Obširen članek v oktobrski številki revije Avto-Dom. Če vas zanima, mi sporočite!

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori seamus 12. 12. 2008 at 9:08

    Zanimivo. Tako blizu in znano in hkrati čisto neznano.

  • Odgovori Tuco 12. 12. 2008 at 9:54

    Sijajen prispevek. Kako zanimiv potopis se da narediti z domačimi kraji, ki jih sicer vsi poznamo. Čestitke.

  • Odgovori tjasarutar 12. 12. 2008 at 10:19

    100x sem se že peljala po tej cesti, pa se še vedno najde toliko nepoznanih lepot ob njej…

  • Odgovori ElQurc 12. 12. 2008 at 12:19

    ali ni v Rauberjevem stolpu nekaj časa domovala Svetlana Makarovič ? 🙁

  • Odgovori seamus 12. 12. 2008 at 14:57

    In zanimivo kako malo komentarjev …

  • Odgovori Pris 12. 12. 2008 at 15:02

    seamus, tokrat chef ni bil na prvi strani Siola. 😉

  • Odgovori Fotr 12. 12. 2008 at 15:04

    Cesta skozi lipov drevored pred Logatcem je zaradi varnosti dobila jekleno ograjo. Ne zato, da bi se ljudje pri trčenju v lipe ne poškodovali, ampak zato da so lipe varne pred trčenji.

  • Odgovori ani 12. 12. 2008 at 15:25

    Priporočam ogled Planinske jame s čolni & peš, vožnja in pohod traja 4-6 ur. Poleti smo šli in je blo fantastično! Ne smeš pa imet klavstrofobije …

  • Odgovori mitkos 12. 12. 2008 at 16:55

    Končno enkrat v naših krajih! Pa pridi še kdaj :).

  • Odgovori chef 12. 12. 2008 at 17:15

    Hvala.

    Kar se tiče števila komentarjev… res je žalostno, da vsi potopisi ostanejo bolj ali manj prezrti, vsaj kolikor je mogoče sklepat iz komentarjev. Pri tem, kar se potopisov tiče, izpostavljenost na prvi strani Siola sploh ni odločilen faktor.

    Mislim, da s prispevkom o prerezani gumi tudi nisem bil na http://www.siol.net, pa je vseeno ogromno komentarjev.

    Gre enostavno za to, da se ljudem ne ljubi brat pozitivnih prispevkov, ampak raje pljuvajo in pizdijo. In ker se jim ne ljubi brat takih zadev, jih nikoli ne zamika, da bi šli v svet, zato so še bolj tečni in zavrti.

  • Odgovori Fotr 12. 12. 2008 at 18:46

    Kaj bi komentirali potopise lepe forogtafije, če smo tik pred vesoljnim potopom. 🙂

  • Odgovori magrateja 12. 12. 2008 at 19:09

    upoštevaj, da potopisi niso tako zanimivi za kometirat (“dobro napisano”, “lepe fotke”, “jaz sem tudi bil/a tam”…). preberemo jih pa vseeno 😉

  • Odgovori chef 12. 12. 2008 at 19:32

    @Fotr: Planinsko polje s prve slike, na primer, je poplavljeno.

    @magrateja: To imaš pa tudi prav. Ampak ne me hecat, da vsi tako malo vedo o teh krajih, da nimajo kaj dodat :/

  • Odgovori magrateja 12. 12. 2008 at 19:56

    ok no, gotovo je nek nezanemarljiv delež obiskovalcev, ki pobegnejo stran, takoj ko vidijo, da gre za potopis in se ni o čem za kregat 😆

  • Odgovori trinity 12. 12. 2008 at 20:22

    …ha..ha..ha..no, jaz sem čakala kak pozitiven prispevek, ker si zadnje čase v glavnem opravičeval svoj vzdevek…;-)
    ja, tolk enih zanimivih krajev, ki jih (komaj) poznamo… Predjamski grad ima poseben čar, mogoče tudi zaradi že zgodnje ljubezni do gradov…a se da še zmeri priti v jamo za gradom?… mal se še spomnim, da smo lazili tam še v osnovni šoli…fajn!.. 😉

  • Odgovori mitkos 13. 12. 2008 at 15:11

    Če si si najbolj znano jamo pustil za naslednjič, lahko k njej dodaš še Betalov spodmol?

  • Odgovori blabe 14. 12. 2008 at 19:57

    Te morm povabt u Logatec na eno mtb furo pa zvečer na pivo spomlad da mau spremeniš mnenje:)

  • Odgovori chef 15. 12. 2008 at 8:33

    @trinity: Seveda, lahko greš tudi v jamo.

    @mitkos: Brez skrbi, Betalov spodmol sem v reviji omenil, ker nimam nobene fotke, ga pa tukaj nisem.

    @blabe: Ma ja, na biciklu in s kriglom pira v roki ni nikjer dolgčas!

  • Odgovori kolinago 15. 12. 2008 at 12:25

    Se bom še jaz pofočkal da bo več komentarjev. 🙂 Potopisi so super. Zdajle sem še 1x preletel tiste iz Berlina da sem dobil idejo kaj si pogledat v Berlinu (čeprav zdajle bo za kolo že premraz). Tole zgoraj omenjeno pa grem spomladi s kolesom, da si osvežim spomin (betonski odseki so mi še posebej pri srcu). 🙂 Z avtom sem zašel v te kraje samo nenamenoma, če je bila avtocesta zaprta ali če je bila gužva. Ponavadi tolk živčen da kaj več od riti avtomobila pred sabo niti nisem opazil.

  • Odgovori Thor 15. 12. 2008 at 14:51

    Mene je sram sem notri sploh kaj vpisat. Pred leti sem si rekel nikoli več na Hrvaško na morje in sem začel hodit po svetu. Ne vem kako mi je pa uspelo zraven (razen popotovanj po naših hribih)zapustit tudi Slovenijo. Sicer sem se lansko leto spravil v Postojnsko jamo (pa ne z vlakcom, ampak s karbidom in skozi malce manj obljudene predele), to je bilo pa skorajda vse v zadnjih par letih.

    Je pa lepo prebrat kaj takšnega, če ne drugega za kakšno idejo s kolesom naslednje poletje..

  • Odgovori trinity 15. 12. 2008 at 21:35

    …aha, fajn…dost velike jame so cool.. 😉

  • Odgovori chef 15. 12. 2008 at 22:11

    @kolinago: Točno to, po tej cesti smo samo živčno gledali, kje bomo lahko prehitevali 🙂

    @Thor: Imam srečo, da je tole moja služba in enostavno moram na izlete po Sloveniji. Boljši del te službe, itak. Če kakšnega bralca zvabim na izlet, pa še toliko bolje.

  • Komentiraj