Provokativne državne proslave? Ne, hvala.

Potem, ko naj bi avtorja državne proslave ob slovenskem kulturnem prazniku cenzuriral Upravni odbor Prešernovega sklada oziroma Ministrstvo za kulturo oziroma država, naj bi cenzura doletela še skupino Laibach, ki naj bi v Bruslju nastopila v okviru podelitve naziva Zelena prestolnica Evrope. Cenzor naj bi bil direktorat za okolje Evropske komisije oziroma Evropa.

Odziv javnosti je bil seveda histeričen, meni pa se je informacija o cenzuri zdela nekoliko nenavadna, saj se je koncert simfonikov RTV Slovenija in Laibach včeraj v Bruslju dejansko zgodil, izvedli so celoten program. Kaj je torej s cenzuro? Seveda je sploh ni bilo, ampak si je Evropska komisija le premislila, da naziva Zelena prestolnica Evrope Ljubljani ne bodo podelili na koncertu, temveč so to naredili pred njim, zelo očitno zato, ker EK pač ni bilo po godu sporočilo koncerta. To res ni lepo, ni pa nenavadno, saj Laibach o Evropi očitno niso imeli povedati nič kaj dosti lepega.

Ali je to cenzura, mora presoditi vsak sam, ampak osebno sem si cenzorja vedno predstavljal kot uradnika, ki poklicno črta za oblast neprijetne stavke ali prepoveduje objave, tako da jih javnost sploh nima priložnosti slišati. Koncert v Bruslju je slišalo 1.200 ljudi, je pa res, da je bil manj odmeven. Provokacije v okviru političnih dogodkov očitno niso zaželene.

V napetih časih je seveda prikladno govoriti o cenzuri in omejevanje svobode izražanja ali svobode na splošno problematizirati še bolj, kot bi bilo to potrebno. Pri tem imamo očitno še vedno velike težave z razumevanjem svobode izražanja, ki seveda ima svoje omejitve, obenem pa ne pomeni, da lahko brez posledic kadarkoli izrazimo karkoli, četudi znotraj zagotovljenih svoboščin. Vrnimo se na proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku, ki še vedno odmeva zaradi nekaj arabskih verzov, ob katerih da naj bi se, kot pravijo domoljubi, ki želijo varovati meje, Prešeren obračal v grobu.

Še enkrat poudarjam, da mi je bila proslava všeč, čeprav bi raje slišal več slovenske besede. Koncept interpretacije sedme kitice Zdravljice v različnih jezikih je v skladu z njenim sporočilom o želji po spravi in prijateljstvu med narodi. Prešeren je bil genialec in Zdravljica bo večno aktualna pesem, na katero moramo biti ponosni. Seveda tudi Mare Bulc ni neumen in je točno vedel, zakaj so v predstavo umestili tudi interpretacijo v arabskem jeziku. Mimogrede, med vsemi se me je najbolj dotaknila, tudi zaradi sporočilnosti same.

Ampak če je kdo mislil, da tega ne bodo problematizirali nekulturni primitivci, ki si verjetno predstave sploh niso ogledali, se je bodisi sprenevedal bodisi trpi za hujšo obliko izgube stika z realnostjo. Arabska priredba katerekoli himne bi spodbudila podobne odzive v katerikoli državi, saj povsod po svetu živi nezanemarljiv delež ksenofobnih primitivcev, ki komaj čakajo na dober razlog za sproščanje frustracij, ki imajo verjetno še najmanj opraviti s tujimi kulturami.

Zato raje ne pomislim, kakšen teater bi šele nastal, če pristojni za organizacijo proslave ne bi posegli v scenografijo. Ob tem se sprašujem kakšen bi bil odziv dela javnosti, če bi scenografijo zgradili okoli krščanskega simbola ali zaradi mene tudi okoli polmeseca z zvezdo. V prvem bi se isti politično korektni liberalci pritoževali zaradi tega, ker naj bi bila država ločena od religije, v drugem primeru pa bi podivjali nacionalisti. Nekatere stvari pač ne sodijo na državno proslavo in če tega ne razume režiser, mu mora nekdo povedati.

Močno cenim svobodo izražanja, saj se navsezadnje izražam redno in redno tudi politično nekorektno, cenim pa tudi dostojanstveno razpravo. Cenim politično nekorektnost, vendar si ne želim državnih proslav s provokativno vsebino in provokativnimi govorci, ki nas že 25 let razdvajajo, pa naj gre za državne ali partizanske proslave ali za komemoracije zaradi povojnih pobojev. Ne želim, da so državne proslave vsakič znova osnova za poudarjanja razlik med našimi in vašimi, liberalci in konservativci, pametnimi in neumnimi, ampak da so namenjene iskanju in poudarjanju naših skupnih točk. S provokativnimi elementi ne bo šlo. Za to je dovolj prostora drugod in tam tudi ni naročnikov, ki bi se lahko vmešavali v vsebine. Na državnih proslavah pa raje vidim nekoliko dolgočasen, a estetski program.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj