PST gravel grinding

Na Poti spominov in tovarištva sva s Pippo praktično vsak dan, a krog in krog Ljubljane sem jo prehodil samo enkrat, pa še takrat se mi je nekoliko zamerila, ker je preveč odsekov hudo duhamornih. Najhuje je mimo vzhodne obvoznice in Javnih skladišč, kamor bi nekoga poslal kvečjemu kazensko. Peš bržkone ne bom šel več, zato pa sem si zadnjič sredi dneva, ko še ni toliko sprehajalcev, vzel poldrugo uro časa za makadamkarski kolesarski izlet. Mislim, da sem šel zadnjič tudi s kolesom.

12208263_699632613505388_5703640423882340476_n

Naj bo jasno, pot je krasna in makadam še kako primeren tudi za specialko, ampak primerna je kvečjemu za pešce in za kolesarje, ki se pomikajo s hitrostjo okoli 15 km/h. Mislim, da se, razen na odseku čez Golovec, niti enkrat ni zgodilo, da bi se lahko brez ustavljanja peljal več kot pet minut skupaj. Pustimo sprehajalce, oni imajo prednost in me niti niso motili. Tu so še stalna prečkanja cest, obvoz na Dolgem mostu, izgubljanje med blokovskimi naselji, pogrebni sprevod na Žalah, pomanjkljive oznake … Me je pa presenetilo, da sem, razen prvega dela do klopi, s prenosom 40×30 zvozil cel vzpon po PST iz Štepanjskega naselja. Z endurance specialko zaradi nižje postavljenega bottom bracketa ne bi šlo niti z lažjim prenosom. Dol sem šel raje po cesti, s tem da sem naredil še kratko zanko do observatorija.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj