S Fotrom sva prejšnji teden udarila moški bonding-weekend in da bi naredila še kaj koristnega za telo, sva med obilnim hranjenjem z zgornjesavinjskimi domačimi špecialitetami skočila na Raduho. Pri Prodniku nisem preveril, če ima kakšno mizo frej in naletela sva na svatbo z nekaj sto gosti. Naslednjo obetavno gostilno sva našla šele pri Firštu malo naprej od Solčave, kjer je gazda uredil tudi Muzej Potočke zijalke. Ogledal sem si ga že lani, ko mi je zmanjkalo časa za kosilo. Presenetili so naju! Zgornjesavinjski želodec je tako ali tako odličen, domače suhe klobase tudi, glede solčavskega sirneka pa sva mnenje delila – meni se je zdela starana skuta odlična. Jelenov zrezek v brusnični in hruškini omaki je bil čudovit, sirov štrukelj sočen kot že dolgo ne, sladica v oblikih sladkih žlikrofov s hruškinim nadevom pa res nekaj posebnega. Vse lično servirano, postrežba izvrstna, čeravno rahlo počasna.
Tako sva panoramsko cesto pod Olševo – z avtodomom – napadla šele v trdi temi, a vseeno brez težav našla Bukovnika, navišje ležečo slovensko kmetijo (1327 m). V dogovoru z gospodinjo sva prespala na dvorišču, dogovoril sem se tudi za kmečko kosilo ob vrnitvi s hriba. Zjutraj sva za moj okus štartala absolutno prepozno, ob sedmih, ampak kaj hočemo. Blatna pot do planine Grohot, ki se od Bukovnika v tričetrt ure dvigne le za dobrih sto metrov, je minila kot bi mignil in po jutranji kavi sva končno resneje zagrizla v hrib. Po razpotju, kjer bi desno zavila po plezalni poti, se je odprl čudovit razgled na prehojeno pot od Bukovnika do planine Grohat z Olševo in (verjetno) Peco v Ozadju. Popravite me, če se motim. Namreč, midva sva v teh koncih popolnoma izgubila orientacijo.
Natikanje čelade pod steno Raduhe je, sploh odkar so pot markirali bolj levo, čisto nepotrebno. Je pa neverjetno, kaj so pridni markacisti naredili iz lepega pobočja. Saj je res, da je pot luštkana in da bi se po njej podal tudi kakšen Amerikanec iz Mississipija, ki še nikoli ni videl hriba …
Ampak takole razčefukat polovico hriba zato, da se nam ni treba s pomočjo jeklenic matrat direkt po pobočju, je za moje pojme ena navadna nesramnost do narave. Saj smo v hribih, matrvola, pa se je treba tudi malo potrudit!
Ko sva premagala to avtocesto, sva iz jutranje sence in preklemansko močnega vetra prišla na sončne, tople Durce …
… in se po grebenu, pravzaprav sva hodila pod grebenom, med ruševjem le počasi vzpenjala …
… proti neizrazitemu vrhu.
Če primerjam Fotrovo formo izpred parih let, ko sva se potikala po Dolomitih, je z leti v bistvu vedno boljši.
Medtem ko gre z menoj drastično na slabše. Ampak kaj bi to! Razgledi z vrha, proti zahodu se pobočje Raduhe spusti tako rekoč prepadno, so čudoviti. Spodaj je Solčava.
Vreme je bilo res brezhibno!
Vrnitev po isti poti bi bila živ dolgčas. Zato sva šla še na drugo stran, po precej ogabni poti, ki po mojem s hribovskimi užitki nima nič skupnega, do planine Arte, kjer se danes menda pase okoli 140 ovac in nekaj krav.
Odondod do Snežne jame ni več kot petnajst minut hoda, a če si greste to čudo že ogledat, pojdite spomladi, ko je lepša. Midva sva jo skozi gozdič bolj ali manj po ravnem raje ubrisala do Planine Loke. Pravi planinci se do sto metrov pod kočo pripeljejo z avtomobili: v najboljšem primeru grejo na Raduho, sicer pa nekaj pofrezajo v koči, kjer je kulinarična ponudba glede na jedilnik res krasna.
Zraven koče je nekakšna kapelica, a si z njo nisem belil glave. Pot od planine nazaj na Durce je tudi nelepa, strma, dolgočasna.
Sem ter tja jo popestri kakšna bodeča Neža.
V zgodnje popoldanskem soncu pa je toliko lepše na Durcah.
Še popoldanski pogled na planino Grohot in Bukovnika v ozadju …
Pot do planine je bila zgolj formalnost. Nad planino je tudi nekaj romantičnih opuščenih kolib …
Koča …
K Bukovniku sva prišla s precejšnjo zamudo, a naju je gospa k sreči prijazno počakala. Krasno kmečko kosilo! Takega se v oštarijah ne dobi!
Letošnji izlet je uspel! Jutri šibava na boks. Klinc, pravi odnos med očetom in sinom se razvije šele, ko se mulc odseli. Hvala, Fotr!
11 komentarjev
Ti takole slika fotoaparat ali si slike (narave predvsem) barvno popravljal?
Lep izlet, lepa naša deželica in gore in dobra hrana (že sam pogled nanjo je dovolj, da dobič občutek fantastičnih okusov na jeziku) in predvsem druženje. Ja, takšni izleti so vredni največ, ker povežejo bolj kot vse drugo.
@Brane: Ker slikam v RAW, je postprodukcija obvezna, ampak lepe barve so tu izključno zaradi vremena. Razen tega, da sem rahlo pojačal kontrast, tukaj ni bilo prav veliko dela. To pač naredi čisti luft.
ravno pred cca. 3 tedni sem bila na Raduhi, ujela sem super vreme-sonce in malo vetra. Imam pa enako mnenje o poti, dolgočasna je. Sama sem sicer štartala pri Planini na Loki in nato dol po Durcah, ampak ni razgibane poti, pravtako tudi ne nekega pravega razgleda prvih 45 minut hoje, ampak je pa zato ko prideš na Raduho pogled na Moličko peč in Ojstrico čudovit 😉
Drugače je pa tam na fotografiji Peca ja 😉
In verjetno je iz Luč enako dolgočasno, samo da se bolj vleče 🙂 No ja, taki vrhovi so za odkljukat, potem pa naprej.
Ni kaj, svet je majhen. Šele, ko sem prebral ta zapis, sem ugotovil, da sem v nedeljo popoldne parkiral ravno zraven vajinega avtodoma in smo celo s tvojim “Fotrom” izmenjali nekaj besed. Če bi to vedel takrat, bi ti naročilo na Potepanja predal kar osebno.
Raduha je pa vsaj z druge strani fletna za nedeljski sprehod, ampak vožnje je pa precej (vsaj za Gorenjce). Odkljukat (poštempljat), pa naprej.
Bravo, Fotr, spet si se izkazal ;).
Vzemi se vendar v roke Nergač.
Še pred dobrima dvema letoma sem navijal zate, ko si v tekmovalnem ritmu hitel na Grintavec, zdaj pa le še stokaš.
Če si bil nekoč tekmovalec, potem je zdaj čas za vrhunskega rekreativca. V nasprotnem primeru boš že pri petintridsesetih debel in zadihan.
Dobro,
da pri Bukovniku nisi naročil gobove juhe. Močno bi se nasankal. Žilave lisičke v juhi. Buh!
Fotoreportaža je super!
@gozdar: ce se se nisi narocil, lahko na moj mail posljes podatke, pa zrihtam brz, ko se vrnem iz Nemcije!
@rado: jaz sem ze debel in zadihan 🙂 No, ampak na Grintovec pa se vedno pridem prej kot v 3 urah.
Prej kot v treh urah?
Že, že, ampak še predlani si prišel prej kot v dveh urah.
Le kaj neki se je zgodilo v vsega dveh letih?
😉
z enim mesecem treninga in shujsevalne kure pridem na 2 uri.