Rateške Ponce

Zato, da boste lahko zlezli na Malo in Veliko Martuljško Ponco, morate obvladovati gibanje po razpotju, na Veliki Ponci bo treba celo nekoliko resneje plezati. In ko boste alpinistom tiste vrste, ki imajo na čeladi integriran petelinji greben, povedali, da ste bili samo na Visoki Ponci nad Ratečami, vas bodo pomenljivo pogledali. Toda prav lahek ni niti vzpon na vrh mogočnega grebena nad dolino, ki jo športni novinarji brezsramno že nekaj desetletij imenujejo Dolina pod Poncami, normalni ljudje pa ji rečemo Planica. V vročem vremenu se je na Visoko Ponco bolje vzpeti z italijanske strani od Belopeških jezer, midva pa sva kljub temu ubrala slovensko pot, ki iz Tamarja vodi čez Srednjo Ponco. Na fotografiji z Jalovca vidite greben Ponc v smeri proti severu na levi strani.

_DSC5563

Ture ne gre podcenjevati iz več razlogov. Najprej zaradi duhamornega štirikilometrskega sprehoda od skakalnic do Doma v Tamarju. Tja sva prišla, ko se je ravno zdanilo. Potem boste pot skoraj gotovo zgrešili. Dvakrat je treba desno, a potem je še eno razpotje, kjer boste šli naravnost po širši poti, saj ne boste opazili niti ožje poti med travami, ki zavije desno, niti dvoumno postavljene obledele markacije niti smerokaza površine 80-gramske energijske ploščice, ki stoji nekje v višini pasu. Prikaz stanja – planinec je suvereno nadaljeval naravnost:

02_Ponce_DSC_9218

Ko se vendarle znajdete na pravi poti, se med visokimi travami prebijete do vznožja, kjer se pot vzpne tako strmo, da mi je po nekaj hitrih korakih skoraj raztrgalo kvadricepse. Strmina skozi gozd ne popusti, s plezanjem čez, sklanjanjem pod ali iskanjem poti okoli pa se je treba spopadati še s podrtimi drevesi, tako da kaj prida ne pomagajo niti markacije, ki so jih verjetno nazadnje barvali v petletki 1985–1990. Vse to mi je seveda strašansko všeč, saj pomeni, da pot ni preveč obljudena. V takih razmerah raje hodim z jezo kot da bi se začel smiliti samemu sebi, zato je slabši del poti minil precej hitro. Nad gozdno mejo sva si lahko spet pogledala greben Mojstrovk in ostale vrhove nad Tamarjem vse do Jalovca.

03_Ponce_DSC_9092

Kasneje se teren nekoliko poravna, potem pa z nekaj preprostega plezanja, ki ne bi smelo zaustaviti nikogar, na lepem stojimo na kopastem vrhu Srednje Ponce, na italijanski meji.

04_Ponce_DSC_9206

Razgled vzdolž grebena do Jalovca je krasen, prav blizu je tudi Mangrt, za njim nekoliko bolj desno Montaž, na fotografiji skrajno desno pa je Visoka Ponca.

05_Ponce_DSC_9112

Levo od Jalovca se vidi ostenja Mojstrovk, Travnika, Kola in drugih …

06_Ponce_DSC_9212

Montaž pobliže:

07_Ponce_DSC_9137

Pot na Visoko Ponco je nekoliko bolj zapletena, s srednje je pravzaprav videti, da sploh ne bo šlo.

01_Ponce_DSC_9093

Najprej se za slabih osemdeset metrov spusti na senčno stran gore do Planiške škrbine (2156 m), potem pa nas čaka še nekaj plezanja ob zajli …

08_Ponce_DSC_9148

… in sprehod po zračnem grebenu (fotografirano nazaj grede, zadaj je Srednja Ponca).

09_Ponce_DSC_9204

Na vrhu sva stala po dobrih treh urah, ob 8.40. Za nagrado sva lahko pogledala na Višarje (skrajno levo) in Trbiž …

10_Ponce_DSC_9167

… na Dobrač, ki smo ga gledali že s Špika.

11_Ponce_DSC_9195

… in na dolino pod Poncami.

12_Ponce_DSC_9192

Vrnit se je treba po isti poti, razen, če imate organiziran prevoz z Belopeških jezer. Pod Mojstrovkami se proti soncu lepo vidi tudi Slemenovo špico.

13_Ponce_DSC_9196

Na prisojno stran je sonce brez usmiljenja pripekalo že ob desetih zjutraj. Res pa je, da hitro mine tudi spust … vsekakor precej hitreje kot sprehod po cesti nazaj v Planico. Počasi resno sumim, da so iz trte izvite trditve o tem, da se kače človeku umikajo. Tamar je bil nabito poln, otroci so vreščali tjavendan in mame in očetje so vreščali na otroke. Mali raziskovalci, ki so šarili pod grmovjem, so veselo oznanili, da vidijo kačo. Kakšna pa je, je vprašala mama. Velika, dolga, rumenkasta s črno cik-cak progo, so povedali otroci, ne da bi jih to kaj pretirano vznemirjalo. Lep primerek gada je bil – tretji v treh tednih v Tamarju –, a se mi ga ni ljubilo fotografirat.

Tokrat sem se v Jasno vrgel tudi jaz. Kako malo je treba, da so ljudje zadovoljni. Postaviš nekaj pomolov in skakalnico, na drugi strani pa kontejner z osnovno gostinsko ponudbo, pijačo strežejo v plastičnih kozarcih, in jezero je polno. Tudi stoječih veslačev. Če bodo do prihodnjega leta gostinsko ponudbo uredili tako, da se bom počutil kot v baru, bom morda celo dvakrat razmislil, ali se mi žejo splača trpeti do Fürerja.

Prejšnja objava Naslednja objava

8 komentarjev

  • Odgovori Seamus 7. 9. 2015 at 22:30

    Meni je ta tura top. Strma, neobljudena s prekrasnimi razgledi. Mogoče bi bila lahko malo bolj jesenska, ker potem so macesni že rjavi in sonce ni tako močno.
    In spodaj se sploh ne spomnim, da bi bil kakšen problem najti pravo pot.

  • Odgovori Matej Zalar 7. 9. 2015 at 23:59

    @Seamus: Saj ne da ne bi našel … ker spoh ne iščeš, ampak preprosto zgrešiš 🙂

  • Odgovori Hejo 8. 9. 2015 at 8:08

    Kače so letos kar problem. Tudi sam kakšno srečam na vsakem bolj resnem pohodu. Za psa in otroke je gad lahko že fino nevaren. Naj bi bilo pa s kačami tako, umikajo in bežijo goži in ostala golazen, s strupniki oborožene pa čakajo in glumijo nevidnost. Če je kaj narobe pa hitro vžge.

    Kaj pa nekoliko večje zveri? Medvedov se ne bojiš po teh razpotjih?

  • Odgovori Matej Zalar 8. 9. 2015 at 8:36

    No, saj ne hodim po brezpotjih 🙂 Ravno to je hec – kače se valjajo po poteh, celo po cestah. Medveda se res ne bojim, bolj me je strah klopov in kač. Bolj zaradi psice kot zaradi mene.

  • Odgovori NatasaP 8. 9. 2015 at 8:47

    Kako je fino prebirat take reportaže z varnega udobja naslonjača, pa tudi malo žalostno, ker bi jaz tudi šla, pa vem, da bi me pobralo od groze na grebenu.
    Krasne fotke 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 8. 9. 2015 at 10:04

    Greš samo do Srednje Ponce in ni grebena 🙂

  • Odgovori Beki 10. 9. 2015 at 19:10

    Bravo. Kaj pa vzpon na Zadnjo Ponco? Verjetno bi bile vse tri (Srednja, Visoka in Zadnja) prehud zalogaj za en dan?

  • Odgovori Seamus 12. 9. 2015 at 0:23

    @Beki – Zadnja Ponca je rahlo druga dimezija in pomoje bi se turo dalo opraviti v enem dnevu, saj v osnovi Srednja in Visoka Ponca ni tako dolga tura – 1100 višinskih metrov + pešačenje iz Tamarja. To je cca toliko kot iz Kamniške Bistrice na Kamniške sedlo. Je pa tadel od Srednje do Zadnje Ponce nevzdrževan in precej zahteven.

  • Komentiraj