Regensburg

Na poti iz Passaua v Regensburg smo se po avtocesti peljali mimo nemškega narodnega parka Bavarski gozd, ki je gotovo lep, čeprav verjetno ne dosti lepši od našega Triglavskega narodnega parka. Tja bom moral enkrat v lastni režiji, seveda s pohodniškimi čevlji in biciklom v prtljažniku. Malo pred Regensburgom nas je Donava presenetila: ko smo jo prečkali, nas je pozdravila s tisto modro barvo, ki jo je opeval Johann Strauss. Regensburg je mestu na sotočju Donave in Regna, središče je pod Unescovo zaščito, hiše pod spomeniškim varstvom. V Altstadthotelu Arch smo torej spali sredi kulturnega spomenika. Le malo naprej je Rathausplatz. Kaj vidi Alenka?

Staro mestno hišo! Sestavljena je iz treh delov: starega gotskega, stolpa in novejšega baročnega dela. V najstarejšem delu iz sredine 13. stoletja je, še v časih Svetega Rimskega cesarstva, zasedal Reichstag, kar je bilo videti takole.

Pogled na dvorišče mestne hiše:

Vodička je bila vsa divja, tako da sem komaj sledil. Med drugim nas je peljala v razstavno galerijo, kjer je bila nekoč štala.

Mama, ki se drži za rit:

Potem nas je odvlekla mimo katedrale sv. Petra. Notri je kot vse gotske katedrale … zunaj pa tudi.

Pročelje je od daleč podobno kölnski katedrali, samo da sta zvonika (105 metrov) za dobrih 52  metrov nižja. Če ste kdaj doživeli veličastnost regensburške katedrale, potem si lahko predstavljate, kakšna je šele kölnska! Kakorkoli, podobni sta si videti samo na daleč. Ko se zatopite v podrobnosti, najdete stotine drugačnih ksihtov … in vsak ima svojo zgodbo, zgodovino … Gotika je krasna!

Temačna notranjost cerkva z gromozanskim volumnom navdaja z duhovnostjo, skrivnostnostjo in veličastnostjo, ki jo v okrancljanih rokoko kičarijah pogrešam. Na fotografiji je tako Stara kapela (Alte Kapelle). Orgle naj bi posvetil papež Benedikt XVI., ki je, mimogrede, Regensburčan, in še vedno redni profesor na regenburški univerzi. Njegov brat Gregor pa je župnik in vodja elitnega cerkvenega pevskega zbora. Med drugim je petja učil tudi sina naše vodičke, od katere smo o njeni družini, večinoma o hčeri, izvedeli vsaj toliko kot o Regensburgu.

Zraven katedrale sv. Petra je škofovo dvorišče (Bischofshof), ki ni več samo škofovo, ampak je tam tudi hotel. Vseeno vlada med štirimi stenami tisti čisto poseben mir …

Všeč mi je bila špricbruna z motivom pridigarja: s sprednje strani je videti čisto fajn, človek bi mu kar verjel. Ko ga pogledaš z zadnje strani, pa vidiš, da je v bistvu preoblečen volk.

Severni zid hofa je v bistvu predelano rimsko obzidje iz časov, ko se je Regensburg še imenoval Castra Regina (utrdba ob Regnu). Kar težko verjamem, da je to najstarejši nemški antični ostanek, ampak recimo. Na fotografiji vzhodni stolp bivše utrdbe.

Pa smo ob Donavi in ob kamnitem mostu. Dolg je 320 metrov, ima 16 obokov, star je slabih 900 let. Porušil se ni niti, ko so čezenj marširali križarji na drugem in tretjem križarskem pohodu. Ob misli na te fante, ki so šli za več let na pohod, punce pa so, oblečene v deviške pasove, pustili doma, sem se počutil kar malo majhnega in mladega … Ne morem si pomagati, da ob ogledovanju mostu ne bi potegnil vzporednice s skopskim Kamnitim mostom. Nimata samo enakega imena, ampak sta si podobna tudi sicer.

Obrežje Donave je danes namenjeno sprehajalcem in kolesarjem, včasih pa so po njem hodili konji, ki so po toku navzgor vlekli ladje. Verjetno so trpeli malo bolj kot Martin Strel, ki je plul v obratno smer … Bolj kot race, ki so se borile z močnim tokom, me je zanimala gromozanska hiša ob mostu. Malo me spominja na škofjeloško kaščo – prevelika je in ima premalo oken. Dejansko gre za nekaj podobnega, namreč za skladišče soli. Ampak bolj kot zgodovina hiše, me je zanimalo tisto, kar je v pritličju in zaradi česar sem našel še eno podobnost s škofjeloško kaščo, kjer je danes gostilna. Znameniti Historische Wurstkuchl!

Če bi radi jedli enako kot popotniki in flosarji pred petsto leti, je Historische Wurstkuchl tik ob Kamnitem mostu pravi naslov!

Klasična bavarska ponudba je v Historische Wurstkuchl nekaj posebnega zaradi izvrstnih klobasic, ki jih ne znajo pripraviti nikjer drugje: pravzaprav je recept za mešanico znan le redkim zaposlenim. Žejo sem hladil s pšeničnim iz lokalne pivovarne. Bavarsko mesto brez pivovarne ne obstaja.

Tradicionalni wurstlni morajo biti postreženi na posteljici kislega zelja,1 ki ga dobijo od nekega kmeta iz okolice Regensburga, obvezna priloga pa je še sladka gorčica. Zraven smo prigrizovali Kipfel Brot, kruh iz mešanice bele in črne moke s kumino. Čista mesna poezija!

Zakulisje (v sosednji bajti):

Highlight dneva je bil ogled dvorca St. Emmeram plemiške družine Thurn und Taxis, sploh zato, ker Slovenci po zatrtju plemstva tega ne znamo ceniti, zato na ta družbeni stan gledamo zviška. Je pa res, kot smo izvedeli med razlagami o spletkah, aferah in pogosto naravnost bizarnih spolnih praksah, da so bili kar zanimivi ljudje. Ena od njihovih muh je, da trupla balzamirajo in jih polagajo v odprto grobnico. Sicer živijo normalno plemiško življenje z vsemi težavami, ki jih prinese vzdrževanje absolutno prevelikega dvorca, zato ga razkazujejo turistom, v delu veličastnih soban pa so urejena njihova stanovanja. Dobil sem občutek, da se iz njih kar malo norčujejo. Res so nekoliko ekscentrični, tako je recimo oblečen princ Albert, sicer avtomobilistični dirkač. In kako so prišli do plemiškega naslova? V 16. stoletju so si izmislili pošto! … če poenostavim. Fotk nimam, ker nismo fotografirali.

Prosto popoldne sem izkoristil za pohajkovanje in ugotovil sem, da je Regensburg lep tudi v dežju.

  1. Posteljici, v tem kontekstu se res sliši fajn, a ne. []
Prejšnja objava Naslednja objava

3 komentarji

  • Odgovori seamus 23. 11. 2010 at 12:18

    Vidm, da si se imel odlično.

    Pri uni Kolnlike katedrali bi lahko počakal, da se avtobus odstrani in pofotošopal uno zračno napeljavo. In lahko bi dal večje slike gor …

  • Odgovori Mirko 23. 11. 2010 at 15:48

    O njihovih svetovno znanih puzzlih pa nič?

  • Odgovori chef 23. 11. 2010 at 23:15

    Do fabrke puzzlov je kakšnih 200 kilometrov avtoceste v smeri proti jugozahodu.

    @seamus: Bus je tam nalašč. Če ga ni, je fotka bedna (imam pa tudi tako).

  • Komentiraj