Rimski zid v Carigradu

Turistom, ki v Carigradu ostanejo dalj časa in bi radi videli še kaj več, v različnih vodičih predlagajo ogled Teodozijevega obzidja. Predlagajo celo sprehod od trdnjave Yedikule, ki so jo nad Marmarskim morjem zgradili za časa osvajalca Konstantinopla, Mehmeda II., pa vse do Zlatega roga. Teodozijevo obzidje je bilo dolgo 6,5 kilometrov, od tega je bojda ohranjenih 5.630 metrov, zato se mi je zdel to preveč mukotrpen zalogaj v preveč nesimpatičnih mestnih četrtih. Ker trdnjavo Yedikule obnavljajo, sva si ogledala samo manjši del obzidja na šestem carigrajskem griču.

01_istanbul_dsc_0667

Na poti iz akvarija sva se z metrobusa izkrcala na postaji Edirnekapi. Cesta D100, ki vodi čez celo Turčijo od Bolgarije do Irana (1788 kilometrov), ima tam deset pasov in na sredi še dva dodatna za metrobus. Zraven je pokopališče, kjer sva srečala neke bradate delavce, ki so me po mojem novačili v kako od terorističnih skupin. Razumel nisem niti besede, jasno je bilo samo, da so navdušeni nad mojo brado, mislim, da me je kolovodja celo pocukal za kocine, da bi se prepričal, če je prava.

Do obzidja sva prišla pri vratih Edirnekapi. Kapikapija – vrata, razumete?

S strateško pozicijo je tako kot z dobro žensko. Prednosti je več kot slabosti, a jo je težko zadržati, sploh, če se zadržuje tam, kjer je veliko prometa. Zato so okoli mesta ob Bosporju vedno najprej postavili obzidje. Grški koloni, ki so pred 2.600 leti na griču, kjer danes stoji palača Topkapi, ustanovili Bizanc, so takoj postavili obzidje. Skupaj z mestom ga je v vojni proti Pesceniju Nigerju konec 2. stoletja podrl cesar Sever. Takoj je postavil novo obzidje, a kakšnih 300 do 400 metrov zahodneje.

Ko je Konstantin I. ustanovil Konstantinopel, pa je dal še bolj zahodno postaviti Konstantinovo obzidje. Ker se je mesto hitro širilo, so morali za časa Teodozija II. že manj kot sto let kasneje poldrugi kilometer zahodneje postaviti novega, ki je mesto uspešno ščitil več kot tisoč let.

Priznati je treba, da je bil utrdbeni sistem res strašansko čvrst. Zunanje obzidje je bilo visoko dobrih 8 metrov in široko 8 metrov, notranje pa je bilo visoko 12 metrov in debelo do 6 metrov. Med obema zidovoma je bil še 8-metrski prehod. Na 40 do 60 metrov so stali še 15 do 20 metrov visoki obrambni stolpi, vsega skupaj jih je bilo 96. Poleg tega so na zunanji strani obzidja izkopali še 20 metrov širok in 10 metrov globok jarek s poldrugi meter visokim nasipom.

02_istanbul_dsc_0666

Sprehodila sva se do palače Porfirogenetov, kjer se Teodozijevo obzidje pravzaprav konča. Do Zlatega roga je dostop v mesto zapiralo obzidje Blaherne.

03_istanbul_dsc_0672

Mesto ni bilo obzidano samo na kopenski strani, ampak je imelo več kot osem kilometrov dolgo obzidje tudi ob marmarski obali na jugu mesta, skoraj  6 kilometrov pa je bilo dolgo obzidje ob Zlatem rogu, kjer je bilo pristanišče. Dostop v zaliv so lahko zaprli z verigo, ki je zdaj razstavljena v Istanbulskem vojaškem muzeju. Obzidje ob Zlatem rogu se je ohranilo samo pod palačo Topkapi.

istanbul_dsc_0818

Pri palači Porfirogenetov sva se izgubila med hišami. Okolica je točno taka, kot sem predvidel. Skrajno zanikrna.

04_istanbul_dsc_0673

Nekdo, ki je znal nekaj angleščine, naju je vabil v gosté in če bi bil sam, bi šel, tako pa sva se v strahu, da bi na kakem gnilem kavču obtičala do poznega večera, čudaku vljudno zahvalila in se strmo spustila ob Zlati rog.

Prejšnja objava Naslednja objava

1 komentar

  • Odgovori darja 7. 12. 2016 at 0:45

    Cela obzidja so postavljali? MI pa ene panelne ograjce.
    In res si moraš obrit brado.

  • Komentiraj