Rode v vrtincu rumenega tiska

Za novico poletja sem izvedel že na internetih. Šele popoldne pa sem lahko v lokalnem s sprevrženim užitkom sestradanega mrhovinarja prebiral zgodbo o pokvarjenemu kardinalu, ki je že pred štiridesetimi leti kot nedolžen, a vendarle ne nedolžen kaplan neke zakotne župnije potešil svojo spolno slo in potem v želji po uspešni kleriški karieri objekt zemeljskega poželenja grdo zavrgel, čeprav je v njem pustil svoje seme. Ne morem reči, da v prebiranju napete zgodbe nisem užival. A vseeno se ne morem znebiti občutka slabe vesti, ker se naslajam nad dejanjem, ki se je zgodilo (ali pa tudi ne) zaradi ene ali dveh napačnih odločitev, če zaljubljenosti in spolni sli seveda sploh lahko rečemo odločitev.

Novica poletja? Prej kot ne trač na podlagi pričevanj popolnih neznancev, od katerih nekdo ve za prometno nesrečo (policija pa nič), drugi za govorice, ki da so se širile po tistem zakotju, tretji pove nekaj tretjega, domnevna ljubica, ki je bila na začetku avanture mladoletna, izjavi, da jo je zapustil, ker je bila premalo intelektualna, in vse skupaj se z nekaj novinarske spretnosti zdi kot absolutna resnica. Da to beremo na prvi strani cajtenga, ki naj bi bil resen medij, je samo dokaz, da gre slovenski žurnalizem počasi k vragu. In da je raziskovalno novinarstvo še posebej piškavo.1

Če mi je kardinal Rode všeč ali ne, se mene osebno čisto nič ne tičejo usode posameznikov in me tudi eno figo briga, ali ga je kardinal kdaj namočil ali ne. Razno raznih fukačev, ki so po prehitrem izlivu izginili in jih mama samohranilka ni videla nikoli več, je po svetu malo morje in s stališča nezakonskega otroka, ki nikdar ni spoznal svojega očeta, je popolnoma vseeno, ali je šlo za bivšega srbskega oficirja, študenta na izmenjavi iz Etiopije ali za duhovnika, ki je prilezel do naziva kardinala. Vse ostalo, vključno z današnjim jastrebovskim komentarjem Alija Žerdina, spet na prvi strani, je samo mrhovinarstvo, ki, vsaj kar se tiče Dela, izvira iz – deloma logičnega – odpora do RKC, ki jo kardinal Rode z vso njegovo nadutostjo izvrstno pooseblja.

Čeprav je imel Rode v marsičem prav, je bil večini antipatičen, meni osebno pa simpatičen samo zato, ker je tako preklemansko antipatičen. Kardinal Rode je cerkveni dostojanstvenik, ki mu v 21. stoletju uspeva živeti baročno razkošje 17. stoletja na skoraj srednjeveški način. Domnevna v svetohlinstvo zavita seksualna avantura (v skladu s prepričanjem Vatikana vsaj kondoma ni uporabil) Črtomirja in Bogomile, trdno vztrajanje na tradiciji in fundamentalna mnenja, izražena na neposreden način, kakršnega si ne privoščijo niti najbolj zadrti politiki in mnenjski voditelji, dvorec v Goričanah, mercedes, poudarjanje lastne intelektualne superiornosti … vse to govori o težkem človeku, ki lahko jastrebovsko zanimanje medijev, ki so ga prikazovali v najslabši možni luči, pripiše kar samemu sebi. Pa vendar: izvzemanje iz konteksta, kar je pri nas klasičen novinarski način diskreditacije, je svinjarija, tabloidna zgodbica, kakršne sicer beremo v Slovenskih novicah, pa je vrhunec žurnalistične gnojnice. Čudno, da niso na prvi strani objavili tudi zgodbice o domnevni Türkovi seksualni avanturi, o kateri se je govorilo pred časom.

V Delu torej na prvi strani že dva dni beremo o zapletu z očetovstvom, medtem ko se v Sloveniji dogaja vse kaj drugega, predvsem pa bolj bistvenega. Osladna zgodbica o izgubljenem očetu je lahko bistvenega pomena samo za prizadetega in, v primeru, da bi se izkazalo za resnico, tudi za Vatikan. Je pa zanimivo, da je šel Uran v izgnanstvo že zaradi “domnevnega očetovstva”, torej zaradi zadeve, ki je zdaj očitana tudi Rodetu in po mojem bi lahko Uran kmalu dobil soseda.

V bistvu sploh ni pomembno, ali so namigovanja o Rodetovem očetovstu resnica ali ne. To se nas pač ne tiče. Še najmanj se tiče ateistov. In države, od katere je RKC ločena, kar tako zelo radi poudarjajo levičarski mnenjski voditelji, češ da, duhovniki sploh ne bi smeli imeti svojega mnenja. V bistvu imam občutek, da je imel Rode prav: tudi v tem primeru gre za diskreditacijo RKC – če mimogrede nadrajsa tudi kardinal, ki ga nihče ne mara, pa še toliko bolje.

Pa ne da bi imel Cerkev za institucijo, ki ne dela napak, obratno, in tudi za Rodeta ne mislim, da je brez greha ali da v resnici živi v skladu z božjo besedo. Ampak dejstvo je, da taka zgodba ne sodi na prvo stran resnega časopisa (in potem tudi vseh drugih medijev, resnih ali neresnih). Ai lahko pričakujemo to tematiko v naslednji Slakovi oddaji?

Čeprav dvomim v kardinalovo nedolžnost, bi mu kar privoščil, da bi s testom DNK dokazal, da ni oče (test se verjetno nikoli ne bo zgodil). Samo zato, da bi se slovenski mediji končno enkrat zavedeli, da senzacionalizem ni vedno primeren način poročanja, pa čeprav gre Delu slabo in naklada pada.

Slovenskim medijem namreč, tudi zaradi takih vsebinskih eskapad, zaupam prav toliko kot Rodetu.

Niti malo.

  1. Kar vemo že nekaj časa. []
Prejšnja objava Naslednja objava

64 komentarjev

  • Odgovori laufar 29. 8. 2012 at 20:53

    Ejga, tipko mu je podoben u nulo! A je mogoče Bog za to poskrbel?
    Najbolj mi gre pa na q..c, da je dekliča potem u klošter poslal! Baje v Nemčijo……

  • Odgovori Stric Marč 29. 8. 2012 at 21:06

    O turkovi ljubici se je Reporter razpisal čez več strani in članek opremil s slikami.Požar report nam je povedal, v katerih treh zadevah se Rode in Uran razhajata, kar je Siol potisnil,podobno kot Delovo reportažo, v prvi plan.
    Se pa strinjam z avtorjem o poniglavosti mrhovinarskega novinarstva, ki psoebno v Novicah dviguje naklado. ko pa gre za vplivneže, so podobne deskreditacije namenjene političnim obračunom in redko ali skoraj nikoli ne dobijo sodnega epiloga.
    Prepričan sem, da ne bo prišlo do ugotavljanja očetovstva, saj bo domnevni sin umaknil zahtevo.Seveda pa so Rodeta kompromitirali, pa naj gre za mrhovinarje, Uranove privržence ali pa tiste, ki se ne strinjajo s Stresovo izjavo o krepitvi cerkve in večanja njenega vpliva znotraj države.

  • Odgovori jean.tonic.supersonic@gmail.com 29. 8. 2012 at 21:10

    Firme propadajo, ljudje so brezposelni, nezadovoljstvo je povsod, pravice se zmanjšujejo, nacionalizmi se netijo… Ali nas pri vsem tem res zanima, ali je nek moški, ki se pri belem dnevu oblači v roza-črn šlafrok in verjame v pravljice o devicah, ki rojevajo bogove, štirideset let nazaj zaplodil otroka? Če nas, se nam res slabo piše…

  • Odgovori Rado 29. 8. 2012 at 21:25

    “V bistvu sploh ni pomembno, ali so namigovanja o Rodetovem očetovstu resnica ali ne. To se nas pač ne tiče. Še najmanj se tiče ateistov.”

    V tej kolumni Matej, se povsem strinjam s tabo.

  • Odgovori Profesor 29. 8. 2012 at 22:10

    Če bo šlo tako naprej, bosta imeli vodstvi slovenske RKC in budistićne cerkve kaj kmalu nekaj skupnega….

    Vodstvi v izganstvu 🙂

  • Odgovori Simona Rebolj 29. 8. 2012 at 22:20

    Primitivno in neprofesionalno je predvsem to, da se take afere neti, kadar gre za politikantske obračune, sicer nikogar sveta resnica nič ne briga. Skratka, vse se novinarjev tiče, če jim pride prav v nekem momentu kot sredstvo za obračunavanje na ideološki ali druge vrste klientelistični pripadniški bazi. Sicer jih boli kurac, še posebej kadar gre za moralna in etična vprašanja. Kadar jim ne pride prav, pa so pripravljeni tudi moralizirat, da se jih bojda osebne zadeve drugih ne tičejo. To se dogaja, kadar seveda kakšnemu svojemu provincialnemu idolu hinavsko krijejo hrbet. V tem je ključen problem. Zdaj je pač očitno Rode fasal zaušnico za obrekovalsko masakriranje Urana, ki je bil s cerkvenih vrst bolj po volji nekonzervativni klienteli. Rode, ki je sicer zanikal vpletenost v selitev Urana, se je zafrknil z izjavo, da bi sam tudi v primeru govoric odstopil s položaja. te izjave sicer nisem dorektno prebrala, ampak naj bi jo dal za Večer se mi zdi. No, pa so ga. Hehehehihihi … kot pobalini v vrtcu.

    Osebno sicer menim, da ne drži, da se nas take zadeve ne tičejo. Časopisi so pač za ateiste in vernike, RKC pa je za vse še kako pomembna inštitucija, prepletena s politiko in gospodarstvom in ima v vsakem primeru močan vpliv na veliko maso ljudi, ki tvorijo splošno javno mnenje. Ne zagovarjam oziroma nasprotujem tezi, da naj bi politiki imeli neko nedotakljivo osebno življenje. Ne, ravno oni bi ga morali imet še manj pred javnostjo od pop zvezdnikov. Ker so kot nosilci mandatnih funkcij, izvoljeni od ljudstva, tudi moralne avtoritete, pri čemer tudi močno neposredno in posredno vplivajo na sprejemanje zakonov, ki so tudi zelo intimne narave (od urejanje družinskih zakonikov dalje in s tem povezanega zastopanja določenih stališč). Če si torej nek politik gradi imidž in s tem zbira podpornike na primer na podlagi zastopanja nekakšnih stališč o pomembnosti družine, zvestobe blablabla, se rad pred volitvami kaže naokrog z vsem zasebnim v paketu v prirejeni svetniški luči z ženo, babico, otroki in stricem, in se izkaže, da sicer v zakulisju fuka vse po spisku mimo žene, pa po možnosti še zahaja v neke masažne salone sumljivega slovesa (pri čemer se lahko vse skupaj s političnega vidika veže skozi oči državljanov tudi na odnos do urejanja zadev na področju prostitucije in podobnega), se nas še kako tiče. Politiki nimajo kaj dosti za jokat z zasebnostjo in imajo močan dostop do medijev, da vse tudi komentirajo. Če bi radi svobodno hinavili in imeli zasebnost par ekselons, naj se pač nehajo cufat za takšno poslanstvo. So tudi nosilci zgleda za javnost in imajo največji vpliv na urejanje naše zasebnosti, po čemer rovarijo s svojo mentaliteto. In ja, nam je v interesu, da vemo, kakšna ta mentaliteta v resnici je!!!!

    Funkcija duhovnikov, škofov, kardinala je pa sploh v celoti vezana na pojem moralne avtoritete, kakor jo pač Cerkev razlaga (pustimo zdaj ob strani razprave, kakšna ta morala je in če ima sploh kakšno zvezo z moralo v bistvu stvari). In če Cerkev obstaja na podpori ljudi – vernikov, katolikov v tem primeru in kar naprej poslušajo navodila za obnašanje, ki jih bo popeljalo v raj itd. je najmanj sporno, da mediji tudi temu sledijo in javnosti poročajo, kako zavezam poslanci Cerkve samo sledijo. ali so torej vsaj konsistentni in verodostojni za poslanstvo, ki ga opravljajo (ne glede na to, kaj si sicer o obstoju Cerkve, njenem poslanstvu in delovanju lahko mislimo … na tem mestu in ob tej priložnosti govorimo o minimumu spoštovanja vsaj lastnih načel, če so prava, koristna ali pa ne).

    Kar je nesprejemljivo, je predvsem to, da se v nekem domnevno resnem časopisu pojavi tak diskreditacijski prispevek, ki ima toliko lukenj, tako prekleto malo prepričljivega in samo nekega Petra, ki trdi, da je bil prepričan, kako se ga bo kardinal razveselil, ker se je on tako veselil, da bo spoznal očeta, lej, ga zlomka, ga je pa nahrulil. Pa saj to je za v strip! V kolikor imajo na zalogi v predalu več, kot so natračarili z nekimi anonimnimi govoricami in citati, okej, ampak bi morali čim prej na plano s tem in potem ni nič narobe, da so javnost obvestili o tem, kako neka zelo zelo visoka avtoriteta RKC-ja dejansko deluje. V kolikor bo pri tem ostalo in Rode ne bo dokazal nasprotnega obtožbam, bo prav tako za časopis slabo, ker so v tem trenutku na nivoju Slovenskih novic, ja. V kolikor bo pa Rode dokazal, da so bile obtožbe neosnovane, bo pa samo skrajni, res skrajni čas, da ta cajtng zapre vrata in osvobodi naš obubožan trg svojega že dolgo neupravičenega monopola.

    Je pa seveda tudi res to, da so take afere za na peto stran takoimenovanega resnega časopisa in nikakor za na prvo. Še posebej danes ne. Že to je kiks. Da so pri tem v pristopu slabši od Požarja, ki ga kar naprej obrekujejo zaradi tabloidnega poslanstva, je pa sploh debakl.

  • Odgovori lenivec 29. 8. 2012 at 22:27

    jst pa upam da bo delo kaznovano za tako objavo, ne glede na resničnost. v vsakem primeru z izgubo naročnikov, v resen časopis take zgodbe ne sodijo, sploh pa ne na naslovnico. upam, da ljudje znajo ocenit kaj pritiče določenemu mediju. jaz takega časopisa ne želim več brati. če zgodba ne drži, je potrebno odgovorne osebe pošteno udariti po žepu, drugo itak nič ne zaleže. naj plačajo vsaj tako drago kot bo plačal kardinal, če se mu dokaže očetovstvo.

  • Odgovori Feri Naf 29. 8. 2012 at 22:39

    Pa ne spet Rode no …
    Sem vseeno upal upal, da bo kaj o Armstrongu.

  • Odgovori chef 29. 8. 2012 at 22:50

    @laufar: Podobnost gor ali dol. Prispevek sloni na govoricah in tega si resen časopis enostavno ne sme privoščit, ker potem lahko v končni fazi napišejo tudi, da je nek sosed rekel, da je Laufar med delom na črno še malo pošraufal sosedovo Frančko in “da se to govori po celi vasi”.

    Ne vem, če bi do mene prišel Dejan Karba in mi začel težiti v zvezi z Rodetom, bi mogoče tudi rekel, kar tako, za foro, kot za foro zajebavam anketarje, če imam čas: “Seveda, seveda, babica mi je razlagala o tem, na našem seniku, tukaj, na drugi strani, ju je zalotila. Je rekla: “Gospod kaplan, joj, kako imate vi dolgega!” Tako je bilo, ja.”

    In potem zgodba ka rpije vode ali kaj?

    @Simona Rebolj: No, saj pravim … obstajajo ljudje, ki kardinale jemljejo za moralno avtoriteto in obstajamo ljudje, ki jih ne. Jaz sicer spoštujem duhovnike, ampak ne pavšalno zato, ker so duhovniki, ampak zato, ker so načeloma nadpovprečno izobraženi, inteligentni in prijazni. Za Rodeta pač ne mislim, da je moralna avtoriteta, kot sem tudi napisal. On je poosebljenje pokvarjenega Vatikana.

    Obstaja pa tudi druga kategorija ljdi in njih pa tak članek ne bo prepričal, pa če bi Karba navedel imena in priimke vseh prič, klinc, verjento bi tudi DNK test imeli za napad na Cerkev in njene vrednote. Lahko zapravijo njihov denar, lahko fukajo njihove otroke in lahko so popolni tepci, pa bodo ljudje na koncu še vedno odpustili, ker je lokalni župnik, ki je verjetno res čisto v redu človek, skromen poštenjak, rekel, da morajo ostati “močni v veri” in da “božje kraljestvo čaka na ponižne (bebčke, op. a.)”.

    Čisto normalno bi se mi zdelo, kot praviš, da bi Delo tako zgodbo, seveda na podlagi relevantnih virov, ne pa vaških čenč, objavilo na peti strani, kot si rekla. Ne pa da še dan kasneje z njim polemizira celotno uredništvo, češ, kaj si pa privošči tale Rode, a zdaj bo pa on nas zajebaval, mi smo vendar novinarji in mi smo tisti, ki zajebavamo.

    Na koncu se bo verjetno res zgodilo, da bo Peter raje zavezal jezik, z malo sreče morda pobasal nekaj denarja, ali pa še to ne, ker bo Rode v nedogled sporočal, da še ni dobil prošnje za DNK test, čeprav se to zdaj v pričakovanju dere cela Slovenija.

    @lenivec: Delo itak izgublja naročnike. Morda s takimi zgodbami celo lovijo naklado, kaj vem, ampak to učinkuje samo na kratki rok, medtem ko bodo zvesti naročniki nad takim načinom poročanja (pa saj to sploh ni poročanje!) počasi obupali – kar se seveda že dogaja. Tudi zaradi mene lahko vse skupaj propade, kar je bilo pri tem cajtengu dobrega, so itak že razgonili.

  • Odgovori filmoljub 30. 8. 2012 at 9:48

    Zaradi takega cenenega patetičnega senzacionalizma že nekaj časa niti poročil na nacionalki ne gledam več, kvečjemu še prisluhnem vremenu in športu. Pa to ne moreš da verjameš, kakšna zanikrna usrana državica smo.

  • Odgovori Tomaž Majer 30. 8. 2012 at 12:18

    “To se nas pač ne tiče. Še najmanj se tiče ateistov. In države, od katere je RKC ločena.”

    točno to. pri nas je problem ravno v tem, da vsi bi radi moralizirali, nobeden pa se ne potrudi, da bi bil dejansko tudi moralen. in ravno to je tista sprevržena morala, ko nekoga obsojaš za nekaj, kar sam sploh ne smatraš za nemoralno ali za nekaj, kar se te sploh ne tiče. in to samo zato, da bi mu pač škodoval. jaz rodeta ne maram, ampak to, v kaj on veruje in kako te vrednote spoštuje, me pa res ne zanima. to je problem njegove vesti, ne pa javnega moraliziranja. tako da edini, ki lahko v tem primeru podajajo moralne obsodbe so tisti, ki so v zadevo osebno vpleteni ter oškodovani.

  • Odgovori chef 30. 8. 2012 at 14:42

    @filmoljub: Ti, ampak film bi bil pa vrhunski, anede?

    @Tomaž Majer: Seveda, češ, če je nezakonskega otroka naredil kardinal, je to moralno bolj sporno, kot če ga je naredil neznani plejboj. V resnici je posledica v obeh primerih enaka: nezakonski otrok in mati samohranilka.

  • Odgovori urša 30. 8. 2012 at 14:52

    could not agree more;)

  • Odgovori filmoljub 30. 8. 2012 at 15:03

    @Chef: film? No ja. Nekaj jih že imamo:

    Monsignor (1982)
    The Thorn Birds (1983)
    Keeping the Faith (2000)
    El crimen del padre Amaro (2002)

    :mrgreen:

  • Odgovori Mavrična 30. 8. 2012 at 15:12

    In potem, ko se strinjamo, da se to ne tiče nikogar, še blogerji pišejo o tem 😉 hehehehhehe

  • Odgovori Simona Rebolj 30. 8. 2012 at 18:58

    @chef:

    V oklepajih sem posebej poudarila na pomembnost neodvisnosti, kaj si sicer o obstoju Cerkve, poslanstvu in delovanju njenih predstavnikov mislimo! Torej je vseeno, kaj predstavlja kardinal posamezniku. Družbo pač sestavljamo religiozni in ateistični posamezniki. Časopise beremo in pišejo jih religiozni in ateistični posamezniki. Popolna ločenost Cerkve od države ne more osbtajat, ker religiozni posamezniki in delujoči v okviru Cerkve so del družbe, države pa brez družbe ni. Lahko je torej ločena formalno, z ustavnim zakonom, ki razmejuje Cerkev od politike države, detajle pa lahko urejujejo zakoni in se lahko bolj ali manj razlikujejo od države do države. Ker na tem podorčju po logiki stvari vlada rahla zmeda, koliko bi pravzaprav Cerkev morala bit ločena, so možnosti za razpravo in iskanje ustreznejših rešitev odprte, zato nastajajo aktivistične skupine tega tipa:

    http://www.locitev-drzave-cerkve.org/

    V vsakem primeru pa ločenost Cerkve od države ne pomeni drugo države, niti ne pomeni, da Cerkev ne more imet na družbo, še posebej če jo sestavlja veliko vernikov, močan neformalen vpliv, ki je lahko še močnejši od kakšnega formalnejšega. To ne pomeni, da Cerkev za družbo ne obstaja. Vsaka religiozna skupina obstaja in je del družbe! Vsi imamo pravico verovat v kar hočemo in smo po državi vključeni ali zaposleni na raznih pozicijah. Vsi državljani imajo pravico do obveščenosti o tem in onem, kar je del družbe. Mediji imajo tudi funkcijo obveščanja ali osveščanja ljudi. Vseh ljudi. In tiče se jih vse. Popolnoma vse!!! Razpravljamo lahko le o kakovosti, koristih ali škodi posameznega delovanja in tako opredeljujejo detajle, ki so najpomembnejši. Zato ni nič narobe, če mediji pišejo tudi o obisku Dalajlame na primer, pa morda tudi o tem, kaj ga je mogoče s kakšno izjavo ali dejanjem usral, ne glede na to, da smo frmalno gledano laična država. Naši državljani smo vsi, razgledanost na področju religij je pa kar pomemben del intelektualne kapacitete posameznika, ker je pomemben del umevanja zgodovine, različnih tokov, pa tudi dogajanja danes, ker religije z verniki pač obstajajo in so del družbe, nezanemarljivo velik del družbe, ki sooblikuje neko splošno mentaliteto. Pri tem so seveda najbolj pomembne javne osebnosti!!! In brez dvoma so pomembnejše javne osebnosti z močnejšim vplivom na javno mnenje papež, kardinal, škofje itd. kot razne bolj ali manj drobne pop zvezde.

    In kardinal Franc Rode je javna oseba. Po funkciji celo zelo zelo močna. Ločenost države gor al’ dol, ampak konec koncev je Vatikan dal pomembno krstno priznanje celo osamosvojeni Sloveniji, kar je imelo nezanemarljiv vpliv na našo situacijo, pa če nam je prav ali nam ni prav. O tem, kako in ali sploh bi moralo kaj štet, je mogoče razpravljat in zastavljat nove temelje, tudi formalno, ampak dokler zadeve potekajo, kot potekajo, jih je treba kot takšne zaznavat in upoštevat.

    Brez skrbi, da gre mimo medijske pozornosti marsikakšen duhovnik, za katarega je Cerkev ugotovila, da ima otroka nekje in to uredila ali pometla pod preprogo po svoje. V primeru visokih Cerkvenih funkcionarjev, ki so močne javne osebnosti s temu primernim močnim vplivom, pa takšna zadeva ne more it mimo, kot da se ni nič zgodilo, ker naj bi zastopali “tehnokratsko” formalistično načelo, da se nas ne tiče. Tiče se nas, ker obstaja, je del naše družbe, kot vse drugo, in potem se določa neka hierarhija večje ali manjše pomembnosti.

    Formalistični pogledi, kot jih v ospredje potiska Majer, so šele prva stopnja ugotovitve, kako stvari stojijo, ali bi morda morale formalno gledano stat. Vendar so še pomembnejši nadaljnji koraki razmisleka o pomenih stvari in vplivih na družbo. Nobenega zakona konec koncev tudi ni, hvala “bogu”, ki bo določal cenzuro medijem pri vsebinah o Cerkvi. Zakaj, “hudiča”, pa bi bili tako bedasti in dobrohotni do Cerkve, ki ima močan vpliv na naše verne sodržavljane, ki soustvarjajo splošno mentaliteto, imajo volilno pravico kot mi vsi in povsod sodelujejo in soodločajo polnopravno!! Vse, tudi ateiste, bi nas moralo tudi zanimat, kaj se dogaja na tem področju in kako se določene zadeve tretirajo v teh kar širokih krogih. Pri tem je pač jasno, da Cerkveni predstavnik odgovarja etično in moralno Cerkvi, kot se je pač zavezal. Država ga prav gotovo ne bo sodno preganjala, če ima otroka, a ne in ta razmerja so popolnoma jasna. Je pa milo rečeno smešno, če bi živeli v državi, kjer bi bilo logično, da se obvesti javnost, da je bila s strani nekega politika, ki je na primer zagovarjal katoliške vrednote in ljudi pumpal s pomembnostjo družinske skupnosti in zvestobe ter zaradi tega morda postal poslanec ali celo predsednik vlade in bi nek medij razkril, da ima nekje nezakonskega otroka, kar pomeni, da je ljudi nategoval, medtem ko bi za kardianala naše gore list, ki je pač zavezan celibatu po svojem prepričanju, s čimer se tudi v imenu kreposti novači vernike, veljalo, da se o tem pa ne obvešča naših državljanov, tako vernih kot nevernih, ker se nas to ne tiče, saj je Cerkev posvečena inštitucija, ki je ločena od države, heh, razen ko jo je treba z državno pomočjo financirat, pa razen ko sklepa zanimive posle. Za družbo je treba pač skrbet, jo obveščat in osveščat, ne pa prepuščat sami sebi. O tem ne morejo odločat le vpleteni, ki padajo pod takšne in drugačne vplive pod vsem, kar nas obkroža. Ljudje delujejo bolj ali manj po principu stokholmskega sindroma v ožjem in širšem smislu, grobem in manj zaznavnem, individualnem in kolektivnem smislu. Zato zagotovo ni koristno, če izhajamo iz prepričanja, da ljudje, ki so v kar koli vpleteni presojajo o splošnem odnosu do stvari le sami. Imamo odgovornost drug do drugega. Formalizmi in tehnokratski odnos do stvari so skozi celo zgodovino problem, ker ne doprinašajo dovolj k reševanju zadev na podlagi kompleksne resnice, ki je tudi in predvsem socialno psihološke narave – ima močan vpliv, formalizmi pa vpliva ne zapopadejo. Stara zgodba.

    Tiče se nas popolnoma vse. Probleme je treba zaznavat in opredeljevat v načinu in detajlih. Kako in zakaj je nekaj obravnavano ter na kakšne posledice in zakaj se računa. Tako da osebno tudi v tem primeru Rodeta vidim problem v načinu, dejanskih ciljih, kredibilnosti in smotru. V tem, ali se koga to tiče ali ne z vidika omembe sploh, pa niti najmanjšega. Hvala lepa za tako cenzuro v deželi demokracije in svobode govora. Seveda se nas tiče. Tiče se verujočih in neverujočih, ker sobivamo z verujočimi. Neprijetne teme v zvezi z RKC pač niso le stvaro radia Ognjišče ali revij, ki jih izdaja Cerkev, saj na teh mestih verujoči ne bi mogli bit seznanjeni z ničemer, kar ne bi godilo stabilnosti RKC in njenih predstavnikov. A zdaj naj bi jih pa še država oziroma nesvobodni svobodni mediji ropali možnosti informiranja o tem ali onem. Čemu na ljubo neki?

  • Odgovori Žogca 30. 8. 2012 at 23:38

    Tomaž Majer, daj, ne bluzi. Nekateri dejansko živimo moralno, pa čeprav se ne preživljamo s pridiganjem morale, z razliko od kardinala. In ja, četudi nisem verna, smatram, da je nemoralno, če ženski narediš otroka, potem pa jo pošlješ v tujino, da bo tvoja sramota manjša, čeprav veš, da je brez denarja, brez službe, brez vsega, da je tebi dobro in se greš povzpetnika, otrok pa ti prva leta gor raste v sirotišnici.

    In ja, se nas tiče ta zgodba, ker nam kardinal ob vsaki priložnosti soli pamet o tem, kaj je prav in kaj ne.

  • Odgovori chef 31. 8. 2012 at 7:39

    Hoho, Žogca, ne me zezat, nekateri pa živite moralno. No, zame se je nemoralno naslajat nad zgodbico, ki je pač luknjasta kot švicarski sir, napisana pa na tak način, da tega ne bi objavil NOBEN RESEN MEDIJ.

    To je približno isti nivo, kot če sosedu izgine žleb, potem pa pavšalno takoj obtožimo cigane, ob tem se pa hvalimo, da živimo moralno življenje, ker nikomur nismo naredili nezakonskega otroka.

    Res je, stvari so v tem primeru vsaj nenavadne in posledično, če je res, je to dvojna morala par excellence, kot bi rekel sam Rode, ampak zgodba ne sodi na naslovnice samo zato, da bomo moralni ljudje lahko s prstom veselo kazali na kardinala, češ, haha, vsi so isti, ampak najhujše barabe so pa farji.

    Nekateri dejansko živimo moralno … pa to ni res. Kdor je brez greha, naj prvi vrće kamen vame – ta mi je zelo všeč.

  • Odgovori Tomaž Majer 31. 8. 2012 at 8:34

    @žogca,

    živiš moralno za koga? tvoja morala ali pa ne-morala je tvoja stvar, tako kot je moja morala ali pa ne-morala moja stvar in za rodeta velja isto, dokler s svojo moralo ali pa ne-moralo ne začnemo posegat v pravice drugih ljudi.

    če je rode nekomu storil krivico, potem ima zagotovo do te osebe moralno dolžnost, da to krivico vsaj prizna in se opraviči, če je že ne more popravit. ampak to ni moralna dolžnost, ki bi jo dolgoval meni ali pa tebi, ampak tistim, ki jih je prizadel. hkrati pa ta moralna dolžnost ne more biti nič večja ali pa manjša, samo zato, ker gre za nekega kardinala. ta dolžnost se meri samo v zlu, ki ga je nekdo povzročil (plus neke oteževalne okoliščine v smislu zlorabe položaja ipd.).

    ker poglej, v sloveniji obstaja malo morje žensk, ki so dnevno trpinčene in to res sprevrženo trpinčene, pa ga ni “Karbe”, ki bi to dal na prvo stran kakega časopisa kot je delo in barabe, ki to počnejo, razkrinkal z imenom in priimkom. glede tega se kvečjemu objavi par vrstic v črni kroniki. ne, rajši se dajmo ukvarjat s 40 let staro zgodbo, s katero ne bomo dejansko ničesar rešili, ker se pač večino teh krivic, če so bile storjene, itak ne da več popraviti. ampak ne, važno je, da pač zašijemo nekega pokvarjenega kardinala in smo potem moralno vsi potešeni in karavana gre lahko dalje.

  • Odgovori Urša 31. 8. 2012 at 12:48

    Pa se vam ne zdi mogoče da je tukaj point mejčkeno drugačen?

    Meni osebno gre za isti princip kot pri npr. raznih ameriških pastorjih, ki pridigajo proti homoseksualnosti in z vero ‘zdravijo’ geje, pa jih potem nekdo zaloti kako s kako ponucano moško prostitutko snifajo koko v kakem motelu. In jaz imam kot nekdo na katerega je sovražnost in nestrpnost te osebe vplivala vso pravico da ob tem ko ga zalotijo rečem ‘aha, lej ga prasca’ in se naslajam in mislim svoje.

    Rode je zame zelo podoben primer: kot de facto vodja slovenske cerkve ki pod njim samo razpihuje sovražnost in nestrpnost do vseh, ki niso ovčice oz. so drugačni (glejte samo zadnjih par referendumov) mi je jako fino, da je bo, če je zadeva seveda res, spektakularno vržen s tega svojega visokega konja pridiganja. Kot na državljana te države name pač vplivajo razne cerkvene propagande in mi je fino fajn da se najbolj sovražen, nestrpen in inkvizicijski gobec te institucije vsaj deloma utiša.

    Mislm, če je seveda vse skupaj res.

    Vsekakor imam pravico vedeti da mi o tem, kakšna moram biti in kakšni morajo biti drugi govori nekdo, ki sam niti približno ni tak kot se predstavlja.

    Se pa drugače strinjam da s tem, da bi bil način poročanja lahko malo bolj nad nivojem Sveta na Kanalu A.

  • Odgovori Eva 31. 8. 2012 at 13:45

    Chef & Tomaž Majer;

    mogoče … ampak res samo mogoče pa, da bo vse to sosledje dogodkov; ki jim je svetovna javnost priča, skupaj s pravico (in dolžnostjo!) državljanov SVN do sooblikovanja javnega mnenja, saj se, vsled močnega vpliva na vsesplošno miselnost, še kako tičejo prihodnosti slehernika, ki živi (ali pa še bo) ob, z ali pa v okvirih nekih družbeno veljavnih norm in/ali (ne)sprejemljivih pravil; sprožilo kak demokratično-pravni premik na bolje. In bo, na primer, ob vseh zatajitvah sinov in hčera … po “vzoru” biblične zatajitve Sina na križu – s strani lastnega Očeta: “o Bog, o Bog, zakaj si me zapustil!?” … vplivalo tudi na opustitev poštirkane-sterilnosti celibata v hierarhičnih strukturah katoliške Cerkve in se namesto tega raje soočalo s človečnostjo, ki pritiče naravni življenjskosti.

    Seveda se noben premik ne zgodi čez noč, še najmanj pri skrajno-konzervativno sprogramiranem, privzgojenem, oz. vkoreninjenem mentalitetnem vzorcu. Obstaja pa možnost, da bo institucija, v izogib smešenju same sebe, vendarle uvedla neke smiselnejše spremembe – postopoma. Ob čemer v zraku že stoletja visi podvprašanje “zakaj in čemu je celibatni način življenja sploh bil uveden?”

    Ena od možnih resnic je tudi ta, da se k celibatu zavezani (zavedno ali pa nezavedno) odpovedujejo lastnim potomcem – kot stroškom (auč!), v zameno za predano služenje v materialno korist in bogatenje sedeža institucionalne Cerkve. Ob čemer ne gre zanemariti niti dejstva, da imajo najambicioznejši predstavniki moškega spola možnost povzpetja do prevzvišenih položajev duhovščine, medtem, ko so ženskim predstavnicam religijske pripadnosti, ki sicer pridiga o poštenju, v 21. stoletju še vedno prepuščene le nižje strukture možnosti služenja. Da je institucionalna Cerkev nekje s sebi začrtane poti – po vzoru materialne skromnosti, pravičnosti in resnicoljubja – skrenila s svojega temeljnega poslanstva, je menda jasno.

  • Odgovori Samo 31. 8. 2012 at 14:27

    http://www.youtube.com/watch?v=mq3GpmuCLgg

    🙂

  • Odgovori M. 31. 8. 2012 at 14:54

    Strinjam se, da take pisarije ne sodijo na prvo stran resnega časopisa. Hkrati priznavam tudi, da se naslajam nad prebiranjem rumenih podrobnosti iz Rodetovega življenja. Ne s ciljem, da bi njemu osebno želela kaj konkretno slabega, ampak bolj z upanjem na neko moralno zadoščenje, da se o recimo jim problemih znotraj RKC začne še bolj javno govoriti. Ker se mi zdi, da to še kako je moja stvar. Bom povedala, zakaj.

    Ko sem bila mula (cca. 9-15 let), sem poletja preživljala pri starih starših v cerkljanskih hribih. Ker so dedkovo domačijo med vojno požgali, po vojni pa se je fara tako skrčila, da vaškega župnika niso več imeli (ampak je en župnik uradoval po več hribih), je farovž ostal prazen. Dedek ga je kupil, ker se je vsaj občasno želel vrniti v rodno vas in tam na bolj ali manj svojem prespati/živeti. Enivej, farovž je bila ena stara bajta, ki se jo je sčasoma obnavljalo. Ponavadi se je to počelo poleti, ko sem bila tam.

    In neko poletje smo delali tla, tj. polagali podne. Ker je bilo zatečeno stanje tako, da so bile na zbito zemljo le položene dile, smo najprej dile dvignili, odkopali del zemlje in tla zalili z betonom. No, ko smo kopali zemljo, smo v enem od prostorov skupaj z zemljo odkopali tudi človeške kosti. Zelo majhne človeške kosti. Kosti, ki so sestavljale okostje dojenčka. Najprej enega in malo naprej drugega. Mislim, da ni treba biti ravno forenzik, da doumeš, da sta bila v tleh farovža pokopana dva novorojenčka, plod župnikovega semena, ki je ostalo v kuharici. Ko smo pričeli spraševati, se je namreč izkazalo, da je za to vedela cela vas. In najbrž ni bila to edina taka vas na Slovenskem …

    Še leta zatem so me preganjale tiste človeške kosti pod dilami v farovški kuhinji. Nisem mogla razumeti ne tega, da je župnik naredil otroka (ali dva), pač pa tega, da sta bila novorojenca umorjena in skrito pokopana. To se mi zdi taka svinjarija, za katero naj plača Rode. Ki, ja, nima zveze, ampak nekoga je tu treba objajčiti! Četudi smo generacije dolgo ateisti, smo okostji pokopali v t. i. posvečeno zemljo ob vaški cerkvi, naročili mašo zadušnico (ali kakor se temu reče) ter v bajti izvedli nekakšne poganske bad-karma-out rituale.

    Meni v bistvu ne gre za to, ali je Rodetek dejansko fotr ali ne, niti me ne zanima, kaj je počel. Tudi žganja na gmradi seveda ne želim nikomur. In ne verjamem v višje resnice. Si pa želim, da bi nekdo, ki je na taki javni poziciji, kot je Rode, pokazal usmiljenje in odpuščanje. V današnjem času, se mi zdi, to šteje več kot t. i. resnica …

  • Odgovori Eva 31. 8. 2012 at 17:51

    M.;

    prebrala tudi tvojo izpoved; surovo, okrutno … sledim do predzadnjega odstavka … potem se mi pa ob tejle izjavi v zadnjem, dvigne živc. /”Si pa želim, da bi nekdo, ki je na taki javni poziciji, kot je Rode, pokazal usmiljenje in odpuščanje.”/

    Prosim??? Okej, dopuščam možnost, da si s tem hotela povedati nekaj čisto drugega, kot se razume, pa ti ni uspelo. O kakšnem usmiljenju in odpuščanju govoriš?! Kdo naj bi v tem primeru vendar komu odpustil in se ga ali jih usmilil?! Lapsus? Si si privoščila le neslano šalo ali kaj??? V tem primeru bo pa najbolje, da se obrneš recimo kar na kakšno od žrtev – s strani mnogih, vzorno polikanih in lepo počesanih predstavnikov Cerkve – na duše ubitih, zatajenih dojenčkov, ali realneje, da poiščeš katero od številnih, živečih, zapuščenih sinov in hčera, prisluhneš njihovim zgodbam, ki jih je zaznamovalo resnično življenje ob vsej emocionalni prizadetosti ali kakršni koli zapostavljenosti in hkratni upoštevaš njihovo pravico do seznanjenja z resnico, ali, še bolje, da se iz oči v oči srečaš s kakšno od žrtev (fizične ali pač psihične) inkvizicije, žrtev povzdigovanja trpljenja, čaščenja mučeništva v imenu neke prilaščene, višje, ljubeče, evangelijske resnice, ki se jo v Cerkvenih krogih sicer rado na veliko oznanja, sočasno pa skozi zgodovino časa sadističnega izživljanja, trpinčenja, poniževanja, ki mu ni nikoli konca, zlorablja. Ali pa če o tem povprašaš kar kakšno žrtev posilstva ali pedofilije (v primeru, da se je zločin recimo zgodil za cerkvenimi zidovi). Pozanimaj se česa si želijo. Poznam nekaj primerov, ki si nekakšnega odpuščanja in usmiljenja gotovo ne želijo! Več, sploh! Po vsem prestanem mukotrpju si želijo le zadoščenja resnici in pravici! Kar je v opisanih razmerah tudi edino zdravorazumsko sprejemljivo in prav.

    Kaj, le kaj lahko šteje več kot resnica?

    p.s.: če je na eni strani The Resnica izražena skozi zlo, strah & laž, se na drugi strani zagotovo izraža tudi njen anti pod – skozi dobrotljivost, Ljubezen & resnico. In večni boj med njima. Katera od njiju bo pa v našem mikro, kot tudi v makro svetu prevladovala, o, ja, na to ima pa lahko vpliv tudi izbira po lastni, svobodni volji, oz. odločitvi. In v Sloveniji, zaenkrat, žal, večinoma prevladuje podlost in, posledično, krivica. In prav zato vsak izraz s stališča osebne filozofije, ki v virtuali pripomore k sooblikovanju javnega mnenja, kot tudi siceršnja drža posameznika v realnem življenju, štejeta.

  • Odgovori chef 31. 8. 2012 at 18:40

    Gre za to, da je Rode izjavil nekaj v smislu, da “se jim bo že maščevalo” – tistim, ki so ga nasadili.

    V takih primerih se meni zdi šredvsem nenavadno, da se ne najde nekaj vaških fantov, ki bi takšne tepce na licu mesta naučili kozjih molitvic. Ker meni, na primer, bi se utrgalo. Razumem, d aje šlo včasih skozi, ker je župnik v vasi užival upravičeno ali neupravičeno (straho)spoštovanje, zdaj pa se stvari spreminjajo, za kar si je cerkev seveda čisto sama kriva.

    Ne morem se pa strinjat, da naj Rode odgovarja za detomor izpred petdesetih, sedemdesetih let samo zato, ker sta ga zagrešila župnik in kuharica. Odgovarja naj pač za svoja dejanja (če jih je res storil), ampak navsezadnje ni bil niti v navzkrižju z zakonom, da bi dejansko prišlo do sankcij RKC, pa tudi dvomim.

    Peter S. bo kvečjemu izterjal dediščino, ampak glede na to, da duhovniki, verjetno tudi kardinali, nimajo lastnine, jaz ne vem, kaj bodo naredili. Še najbolj verjetno pa se mi zdi, da bo zadeva lepo potihnila v vsakem primeru. Bo že Rode poskrbel, da bo mali držal jezik za zobmi.

    Zgodba iz farovža na Cerkljanskem me je sezula! Se pa z vso vero, ki jo sploh že premorem, naslajam nad peklenskim trpljenjem župnikovega posmrtnega življenja.

  • Odgovori M. 31. 8. 2012 at 20:05

    Se oproščam, ker sem na koncu dejansko preveč stvari napisala v premalo stavkih in je izpadlo butasto. Res sori! Bom skušala razložiti, kaj sem mislila …

    O odpuščanju in usmiljenju govorim v smislu vrednot, ki so sposobne prerezati začarani krog bolj ali manj krvne osvete. Namreč: na kateri točki lahko na ravni človeka/človeštva govorimo o nekem duhovnem napredku, če je naša energija usmerjena v to, da se na slabo odgovarja s slabim ali po možnosti še slabšim. Ne govorim o kazenskem reguliranju, ker tu smo si menda na jasnem, da obstajajo zakoni, ki skrbijo, da se, karikirano rečeno, ne pobijemo med sabo. Ampak če vzameš moj primer ali v končni fazi Rodetova dejanja izpred 40 let – kako boš to regulirala v duhu Resnice in Pravice iskazice? Ne moreš. Zame stvari tu niso črno-bele in zame Resnice ni, ker smo ljudje pač tako različni, da nas ne more povezovati neka konsenz glede interpretacije realnosti, ampak bolj rudimentarno človeške lastnosti. Ker je primer RKC-jevski, sem govorila o RKC vrednotah usmiljenju in odpuščanju; moja vrhovna vrednota sicer je empatija. Pa, lepo prosim, abstrahiraj to, jaz ne govori zdaj o Rodetu, ki naj se mu odpusti in blabla, še manj o žrtvah pedofilov. Za to obstajajo pravna sredstva; kazenskega ali kanonskega prava.

    Četudi sem bila vzgajana v izrazito ateističnem okolju, sem vsaj toliko seznanjena s krščanskim naukom, da razumem svet okrog sebe. In če se prav spomnim, krščanski nauk marsikaj gradi na eksemplih in prilikah. No, v tem smislu sem mislila, naj Rode plača – naj bo eksempel za nekaj dobrega (grozna zveza, vem, ampak ne znam lepše napisati), tj, za dvig človeka iz tega moralnega podna, kjer smo zdaj. In to se ne more zgoditi, če drug drugemu pod nos molimo samo sranje, srd, gnev itd. V končni fazi je šla tudi Petrova dikcija v tej smeri (lahko da je to režija, kupim, ali ipak je na nekem civilizacijskem nivoju).

    Mene je ravno življenje na kmetih naučilo tega, da Resnice ni. Ne ker je nočemo videti, ampak ker je dejansko ne more biti. Mi vsi živimo v nekih mikro univerzumih in si stvari pač razlagamo drugače. Jebiga. Pa ne napak razumet, da podpiram kriminal in anarhijo, nop; res je pa tudi, da ne propagiram represije in regulative per se.

    Kaj sem jaz storila, da sem kot otrok preživela tisti dve novorojenski okostji? In to, da nekaj časa nismo mogli spati v hiši, da smo še leta dolgo ponoči slišali glasove na pomoč iz kleti ipd. Skušala sem pomiriti duhove na najboljši način, kakor sem znala, se pogovarjala z družino in pričela verjeti v to, da bo tistemu, ki mu je bilo življenje vzeto, zdaj nekako na boljšem, ker bo pokopan v spodobnem grobku, na katerega sem še leta zatem nosila poljsko cvetje in okostju pač nekaj govorila, kar sem kot otrok mislila, da bo v redu za recimo ji dušo. Nobena represija ne bi spremenila ničesar. Usmiljenje in odpuščanje pa sta meni prinesla spanec in nekakšno vero v to, da se moramo v življenju truditi za dobro in da jeza za jezo, slabo za slabo ne pripelje nikamor. Upam, da nisem preveč zabluzila; v bistvu sem zelo racionalen in razumen človek (ki pa včasih malo prehitro tipka, ups).

  • Odgovori Simona Rebolj 31. 8. 2012 at 21:33

    @M.:

    Seveda resnica je. Če na kmetih vsak nekaj po svoji sposobnosti, psihostrikturi, pa tudi težnji, bluzi v tri krasne, verjame v marsikaj samo zato, ker pač verjame, a sploh ne ve, zakaj verjame, še ne pomeni, da resnice ni. Zemlja je okrogla, pa če se vsi na glavo postavijo, ker mislijo, da je ploščata in zakurijo vsakogar, ki trdi, da je ploščata. Še vedno je resnica, da je okrogla. Floskule o tem, kako resnice ni ali kako je resnic več ali kako je resnica relativna ali kako obstaja več plati resnice itd. so od nekdaj rasle kot gobe pod dežju v imenu samotolažbe in silne želje po izenačevanju za rep privlečenih različnih mnenj o čemer koli že. Mnenje pa nima nič skupnega nujno z resnico. Relativiziranje ali celo zanikanje resnice (do kakšne človek morda sploh dostopa nima, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja) je povsem psihosomatski obrambni odziv pred občutkom slabe vesti, ker povprečen človek ponavadi vloži veliko več energije v to, da posiljuje s svojo mentalno lenobo in polresnicami kot v dejansko zanimanje in možgansko naporno odkrivanje kompleksne resnice o čemer koli že. Resnica vedno je. Lahko so različne pod različnimi pogoji, ampak različni pogoji itak tvorijo svojo posamezno resnico.

  • Odgovori fuga 31. 8. 2012 at 23:23

    Ja, tako kot so Berlusconijeve noseče ljubice na enkrat, čez noč splavile. V bistvu pa bo diskreditacija cerkvenih dostojanstvenikov najbolj škodovala bodočemu kandidatu za predsednika, M. Zveru, ki ga bodo v predvolilnem boju čez noč povezali z RKC in z uglednimi predstavniki cerkve na slovenskem. Rimsko katoliška cerkev ima položaj v slovenski družbi, M. Zver je ravno toliko vernik, kot ni, slovenski mediji pa so večinoma, v umazanih predvolilnih bitkah na drugem bregu. Predvolilna kampanija navadno veliko košta, saj je treba v predvolilnih bojih dati nekaj denarja tudi takim “zavoženim mulcem” da se javno izpostavljajo. Vpleteni novinarji pa itak prodajajo svoje “nedolžne ksihte” in dajejo občutek, kot da so pravkar vstopili med jehovce.

  • Odgovori M. 1. 9. 2012 at 1:25

    Posamezna resnica in Resnica ni eno in isto. O tem sem govorila, ja. Kakor hitro imaš posamezno resnico, pač ne moreš imeti Resnice.

    To, da je Zemlja okrogla, je samo posamezna resnica v primerjavi s tem, da je v nekem drugem kontekstu bolj od oblike njene telesnosti pomembno recimo to, da se tanjša njena ozonska plast. V eno Resnico ne moreš stlačiti niti vseh posameznih resnic o Zemlji – ker v nekem trenutku preprosto nimaš na voljo dovolj orodij. Enkrat ti manjka miroskop in drugič teleskop, v nekem tretjem času pa plinska sestava njenega plašča. Samo o tem sem govorila.

  • Odgovori Simona Rebolj 1. 9. 2012 at 16:01

    @M.:

    Resnica je resnica, pa če je posamezna resnica, ki je del večjega konteksta, ki tvori lahko kompleksno spoznanje, ki je resnično, ali pa če gre za resnico kot rezultat kompleksnega vpogleda v nek pojav ali problem … Ne pomeni, da 1 + 2 ni 3, če imamo pred seboj enačbo visoke težavnostne stopnje. Še vedno je za pravilen rezultat treba upoštevat posamezno resnično dekjstvo, da je 1 + 2 = 3. Da s poznavanjem posamezne resnice znotraj večjega konteksta, še ne pomeni, da si se prebil do resnice širšega konteksta, še ne pomeni, da resnice ni, kot si opredelila v prejšnjem komentarju. Pomeni samo, da se nekdo ni lotil ali pa ni uspel prit do resnice v težjem, bolj kompliciranem in kompleksnejšem smislu.

    Da je Zemlja okrogla, je resnica in ni nič manjša resnica, ker je resnica tudi to, da se tanjša njena ozonska plast. To je pač še ena, druga resnica o Zemlji. Katere informacije potrebujemo in so potrebne za odkrivanje določenih odgovorov na vprašanje, je odvisno od vprašanje. Ločevanje bolj prioritetnih od manj prioritetnih resnic za pravi in koristen odgovor na določeno vprašanje pa pomeni večjo ali manjšo sposobnost posameznika pri odkrivanju resnice. Če ubogi človek nima v določenem primeru na voljo dovolj orodij (na primer pameti, sposobnosti, informacij ali pa povsem upravičljivo ni zadovoljivo zmožen), da bi se dokopal do neke resnice, do katere pot oziroma enačba ni enostavna kot pasulj, še ne pomeni, da zaradi tega resnice ali pa Resnice ni.

    S svojim odgovorom si pravzaprav potrdila moj komentar, v katerem trdim, da je relativiziranje obstoja resnice vezano na psihološki simptom posameznika, ki svoji nezmožnosti prilagodi okoliščine. V tem primeru, heh, če jaz ne vem in se mi morda niti ne ljubi trudit za nekaj, potem ne obstaja, pa je rešen problem … hehe … Vendar ni res, da nekaj ne obstaja, če nekomu na kmetih manjka teleskop, drugemu osnovni smisel za logiko, tretjemu pa morda mikroskop. In če je po možnosti še nekdo udarjen v glavo in ima mikroskop, pa se mu za razliko od soseda prikazujejo pod mikroskopom bele miške, še ne pomeni, da je resnic več ali da je relativna. In podobno.

    Skratka, razumem, kaj si hotela povedat. Zdaj, ko si zadevo pojasnila, je še toliko bolj jasno. Ravno zaradi tega, kar si pojasnila, pa nasprotujem trditvi, da Resnice ni, kot si zapisala. Resnica je, ni pa nič kriva, če ima človeka takšne in drugačne osebne težave pri spopadanju z njo.

  • Odgovori M. 1. 9. 2012 at 22:29

    Rasnica in dejstvo nista eno in isto. Nisi človek, ki bi mi bil ravno ljub za debate, zato ne bom nadaljevala.

    Pa ne, ker se mi ne ljubi, ali ker bi bila intelektialno česa nezmožna ali manj zmožna; ampak ker mi nisi emocionalno simpatična. Bad energy ni stvar tega, kako kompleksen je nek človek ali kako temeljito se mu ljubi ali ne ljubi spopadati s svetom; je pač tako, da včasih dam prednost emocijam in zaupam nečemu višjemu, kot je gonjenje razumskega ega čez meje dobrega okusa. Moja zgodba je bila osebna in intimna in ti si jo pripeljala na mlin nečesa, kar je bilo drugotnega ali tretjerazrednega pomena.

  • Odgovori David 1. 9. 2012 at 22:44

    V Sloveniji imamo resen problem z mediji. Mediji so poleg politike in sodstva največji krivec, da smo tu, kjer smo! Poslanci, sodniki in novinarji so grobarji mlade slovenske države!

  • Odgovori Simona Rebolj 1. 9. 2012 at 23:35

    @M.:

    Izraz dejstvo po SSKJ pomeni nekaj, kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo. Dejansko je pravzaprav sopomenka za resnično, realno. Nekaj, kar je dejstvo, ne more bit neresnično, zlagano, lažnivo, nerealno …, ampak je lahko samo resnično, realno …

    Kaj ali kdo je tebi ljubo ali neljubo, tvoje osebne emocije in presoje na podlagi emocionalnih vzgibov, kaj šele emocionalne pritikline o bad energy ali good energy so daleč oziroma na povsem nasprotnem bregu od dobre podlage za komunikacijo o čemerkoli dejanskem, resničnem, realnem in o s tem povezanih dejstvih. Če in ko daješ prednost emocijam, se Pač ne moreš igrat z ničimer, kjer je potrebna objektivna distanca in s tem povezane presoje o dejstvih, resnicah, dejanskem, realnem itd. In najmanj, kar lahko storiš, je, da se tega zavedaš in stopiš korak nazaj, namesto da s svojimi emocionalnimi vzgibi postavljaš sodbe in se greš celo sežiganje čarovnic na podlagi osebnih in sebičnih čustvenih vzgibov o “bad energy”, nečem višjem, ljubem, všečnem in podobnih čenčah. Takšni vzgibi so zgodovinsko gledano škodljivi in so navadno obrekovanje, ki lahko prerastejo tudi v konkretno drhaljenje, ko gre gonja čez rob dobrega okusa, ki nima več veze z ničimer razumnim (pa toliko manj s čimer koli višjim, kar je le beden izgovor za sebično drhaljenje na emocionalni bazi ranjenega ega).

    Problem je, kadar se neke osebne zgodbe in čustva mešajo s podajanjem sodb in trditev, kar je navadno drhaljenje. Ena izmed teh v podajanju tvoje zgodbe je na primer ta:

    “To se mi zdi taka svinjarija, za katero naj plača Rode. Ki, ja, nima zveze, ampak nekoga je tu treba objajčiti!”

    Tipično drhaljenje. Važno, da sekamo jajca, saj ni pomembno komu. Nekdo naj pač plača. Ob taki mentaliteti me seveda ne čudi, da sem fašem še osebno izpovedi o tem, kako neljuba sem bojda in pridigo o bad energy. Še dobro, da nismo v srednjem veku. Mogoče bi bil zaprisežen katolik Rode že ob jajca, moja ateistična malenkost bi pa tudi že čofotala v kakšni reki očiščenja na bazi višjih resnic o negativnih in pozitivnih energijah neki užaljenih branjevk itd. No, na žalost daleč od srednjega veka nismo.

    Zgodba, ki si jo posredovala, je seveda intimna toliko, kot si jo intimno kot soudeležena doživela, če je sploh resnična seveda. Si namreč anonimen komentator, ki je povedal neko zgodbo, o kakršni bi zagotovo nekdaj lahko brali v časopisu, v roke bi morali zadevo vzet tudi organi pregona. Če izkopljemo nekje človeška okostja, se to prijavi. Če obstajajo neki vaščani, ki naj bi bojda o tem vse vedeli, kot vedno vedo o vsem vse, a ne, so sostorilci pri kaznivem dejanju, če so nekaj vedeli, pa ni nihče bleknil “nikome ništa”. Torej je zgodba tudi javna in ni jasno, o čem sploh gre. Je obstajala kakšna preiskava, na podlagi česar so bile podane kakšne ugotovitve ali vsaj hipoteze, v kolikor je bilo vse skupaj zelo staro. Je šlo za vaško odkritje, kjer so vaščani staknili skupaj glave, bojda vsi vedeli vse in opravili vaški obred kar po svoje. Skratka …

    Bistvo je pač v tem, da si ti sama iz intimne zgodbe speljala dikcijo na neko spoznanje, ki si se ga bojda naučila na kmetih. Da Resnice ni. Me kar zmrazi. Vse, kar sem pripomnila jaz, je pa samo opozorilo, da menim, da si se naučila nekaj, kar ne drži in da ni najbolje, da bi takšna spoznanja širila med naivne duše. Tudi okrog teh okostij je resnica samo takšna, kakršna je. Ne more bit več resnic, več je lahko samo mnenj in vaških čenč, kar pa ni dobro doživljat kot šopek svetih resnic, ki se pač med seboj, šment, razlikujejo, ker resnice bojda ni. Resnica je, samo odkrije se ne vedno. To je vse. In če sem zaradi tega ujezila tvojega silno pozitivnega duha s presilno pozitivno energijo, mi tako dol visi, da si mislit ne moreš, ker ne vidim nič svetlega, še manj pozitivnega v tem.

  • Odgovori Eva 2. 9. 2012 at 2:20

    M.; (na 31.08.2012 ob 20:05)

    Aha. Zdaj razumem, kaj si hotela povedati. Tudi jaz se opravičujem, če se ti zdi, da sem se na zadnji odstavek, sicer pa s pridržanim dihom prebrane vsebine tvoje srhljive zgodbe, preburno odzvala.

    Hvala za dodatno pojasnilo, nanašajoče se na tvojo predhodno misel, za katero se tudi zdi, da hoče malo “zadišat” po “krvni osveti” …

    /”Nisem mogla razumeti ne tega, da je župnik naredil otroka (ali dva), pač pa tega, da sta bila novorojenca umorjena in skrito pokopana. To se mi zdi taka svinjarija, za katero naj plača Rode.”/

    … in katere dozdevnost s kasnejšo obrazložitvijo demantiraš:

    /”In če se prav spomnim, krščanski nauk marsikaj gradi na eksemplih in prilikah. No, v tem smislu sem mislila, naj Rode plača – naj bo eksempel za nekaj dobrega (grozna zveza, vem, ampak ne znam lepše napisati), tj, za dvig človeka iz tega moralnega podna, kjer smo zdaj.”/

    Tudi sama nisem zagovornica prav nobenega nasilja, še najmanj v obliki kakšnih krvavih bitk na ožjem, ali spopadov na širšem polju bivanja, kot tudi nisem naravnana k ustvarjanju pogojev v sebi, za gojenje ali poglabljanje zamer in stopnjevalnega maščevanja.

    In kot je razvidno iz komentarjev simone Rebolj, da ne zagovarja relativiziranja resnice ali celo njenega zanikanja, s čimer se tudi jaz popolnoma strinjam, pa osebno ne morem ostat ravnodušna, kadar naletim na relativiziranje pojmov, kot sta napad in obramba. V odnosu napadalec : žrtev. Ko npr. krvniško naravnani subjekti, z zlorabo svoje moči, položajev … idr., ob obelodanjanju dejstev s strani straumatiziranih ali kakor koli prizadetih oškodovancev, manipulativno privzamejo vlogo fiktivnih žrtev. Ob čemer se slednji po možnosti še arogantno in zmagovalno hahljajo, vselej zanašajoč se na neizčrpno količino sredstev, ki so jim na voljo dana, s katerimi naj bi si, kar tako, mimo vseh dokazljivih, a marsikdaj utišanih dejstvih, kupovali sebi prirejeno ali prigoljufano “resnico” (laž), ki naj bi vekomaj tekla na njihov mlin? Ob tem pa, glej ga zlomka, kot bi jim šla še vsa veljavna zakonodaja na roko, saj vešči podlih mahinacij, načrtno in s pridom znajo uporabljat prav vse pomankljivosti obstoječega pravnega sistema, ne meneč se za povzročeno škodo, krivice in muke dejanskih žrtev znotraj mehanizma tega planetarnega ustroja. Zanimivo, z vzvodi sile venomer na način, da se tehtnica nagne njim korist. In jasno da bi, ob vsem tem, vsako povprečno človeško bitje, ki premore še kaj zdrave pameti in vesti, četudi ni pripadnik nobenega Cerkvenega občestva, vsaj od visokih predstavnikov verskih institucij (ki naj bi v svetu predstavljali neko razumno in pošteno avtoriteto) ob vsem tem zagovarjanju resnicoljubnosti – pričakoval, da bi si tudi dejansko prizadevali zanjo. Za začetek nadaljevanja v dobrobit njihovih propadlih naložb opeharjenim in pa k zmanjševanju revščine, na primer. Najmanj to.

    Ne bom trdila, da to neizpodbitno drži, ampak po izkušnjah, ki slonijo na osebnih pogovorih z različnimi ljudmi, mi pravijo, da je v vsako psiho človeškega bitja vprogramiran kanček religioznosti. Pa ob tem nimam v mislih privzgojenih vrednot v duhu posameznih religij, temveč religiozno naravnanost kot tako. Nekako tako kot vera (v karkoli že) ali upanje. Kar pomeni, da obstoj nekih sezidanih molilnic in obrednega druženja v njih, v svetovnem merilu ni tako zanemarljiv faktor. Verniki, ki (razen svojega telesa, ki naj bi predstavljal najpomembnejši tempelj v katerem prebiva in deluje dušna zavest) potrebujejo še neko zunanjo zgradbo v kateri bojda lažje najdejo sebe ali se povezujejo z drugimi, namreč predstavljajo kar dobršen del svetovne populacije. Iz tega vidika pa potem niti do nepripadnikov neke obzidane religioznosti, niti do ateistov, ni čisto vseeno kakšni pastirji vodijo mase vernikov in kam … Kot se tudi pojavljajo upravičeni pomisleki, kateremu bogu pravzaprav posamezna občestva služijo, oz. kakšnega boga lastnosti predstavljajo … In tega vpliva, na družbo v kateri bivamo, ne gre zanikat.

    Zato moj odziv na tvoj zapis resnično ni letel na samo aktualnost dogodkov v zvezi z Rodetom, ampak se je nanašal bolj na filozofijo, ali, če hočeš, vcepljeno mentaliteto nenehnega odpuščanja in usmiljenja pod vsako ceno, ideologijo, ki se jo v tem dokaj neusmiljem času, ki poduhovljanju ni ravno naklonjen, posredno s še večjo lahkoto izkorišča in zlorablja, v namen dodatnega podjarmljanja. Oz. na vero, katere posledice se odražajo na stanju vsesplošnega duha, predvsem in tudi v Sloveniji.

    Kako idealen eksempel, prav res, predvsem za elitne lobije, ki ob nizki morali in vzdušju, ki prevladuje, lahko vedno znova računajo na priročno apatijo narod/a/ov, kot se lahko tudi zanesejo na pregovorno neumnost iz nevednosti, na odraz nižje stopnje zavedanja, ali v tem delu sveta – na Slovencem lastno neskončno potrpežljivost in prizanesljivost, ali pač le na brezpogojno pokorščino, ob povzročenih, težkih krivicah pa vsaj na večno samoumevno odpuščanje, ter usmiljenje. Res šolski primer nekega sužnjelastniškega reda, ki v odnosu do plana nove svetovne ureditve in ob sprenevedanju pod taktirko vse bolj fašistoidno-diktatorskega režima, za svoje zveste podložnike, vse manj lepo skrbi. Raznolikim načinom grobega kršenja človekovih svoboščin navkljub, o kakšnem demokratičnem sovpeljevanju svobode, ki je, med drugim, zelo lepo obrazložena prav v evangelijskih prilikah pa … zaenkrat ne duha ne sluha? Ne, evidentno dvojna morala, pa ne glede na politično opredeljenost, religijsko pripadnost ali kar koli, mi z delovanjem mimo razuma vesti, pač ne more predstavljati nobenega vzora.

    Iz česar sledi, da tudi sama raziskujem in spoznavam Resnico, kar pa še ne pomeni, da nisem hkrati tudi pristaš zavzemanja za postopno uvedbo pravičnejše ustavno-pravne zakonodaje, ki bi znotraj sistemske ureditve bila ukrojena bolj po meri človeka, ne pa sama sebi v namen, oz. v glavnem le v delu služenja upravljalcem zamotanega sistema v prigoljufano korist – s tem pa v podporo zmagi resnice, ki to ni, običajno lažnivih bogatunov, s fiktivno-papirnatim bogom na bančnih računih, ter drugih malikovalcev strahu in trepeta, ali pa zgolj dedičev zlatih keten, ter oblastne časti in slave željnih, s kosmato agendo premoženjskega šklepetanja za vratom.

    Največja ironija pri vseh resničnih (tuzemskih) zgodbah, kjer so ničhudegasluteči liki pahnjeni v prisilo nasilja je pa ta, da vsaka vloga sadistično razpoloženega akterja, po storjenem zločinu, od žrtev pričakuje še usmiljenje in odpustek, he he … najbrž zato, da bi potem tudi on imel razlog, ko se mu vsaj do te mere zasmilijo, da jim lahko odpusti svoj greh in jih s tem usmiljenjem za hipec ali dva celo vzljubi. Heh. Ja, najbolje, da se žrtve zlodju in pajdaškim zločincem kar naprej opravičujejo zato, ker so jih le-ti … kaj. Še premalo namučili? Ni še dovolj? Hejj, ura je krepko čez zanje aktualno tisočletje. Zato jim kličem – adijo!

    Okej, brez heca. Menim, da v kolikor bi posamezni zakoni in njeni členi vključevali več življenjskih dejstev, ki v primeru specifičnih okoliščin predstavljajo posamezne resnice, bi se s tem ustvarili tudi ugodnejši pogoji za življenje po Resnici, ki pa izhaja iz dela nivoja kolektivne zavesti in deluje v skladu z vestjo zdravega jedra, tako posameznika, kot celotne družbe (po možnosti še preden ta dokončno oboli ali odmre). Predvsem se mi to zdi pomembno za individuume, predstavnike civiliziranega človeštva, ki jim etika in morala predstavljata visoko vrednoto in jih hkrati zanimajo stroka, znanost in razvoj, kot tudi za voditelje posameznih dežel, religij, idr. … po domišljenih in sprejemljivo-zastavljenih etično-moralnih okvirjih, a z možnostjo dopolnitvenih predlogov, ki ne bi služili namenu razčlovečevanja, temveč obratno; humanejšemu napredku rase homo-sapiens v pomoč in zaščito.

    V tem smislu menim, da za prebivalce tega planeta še zdaleč ni vseeno kakšen značajski profil človeka je kje na oblasti, oz. kakšne so karakterne lastnosti, ki družijo skupine ljudi na raznih protagonistično-ustvarjalnih, izobraževalnih, pa tudi prenekaterih drugih, pomembnejših položajih. Vsestransko ugodnejša perspektiva namreč je (pa naj gre za idividualce, pripadnike manjše ali večje skupnosti, za nek narod, ali pa celotno človeštvo) v osnovi še kako pogojena s tem, v kaj posamezni vodja verjame. No, in nekako v tem smislu tudi menim, da je prav vsak človek – kot človeško bitje razuma, pomemben člen pri sokreiranju skupne realnosti.

    Lep vikend želim.

  • Odgovori M. 2. 9. 2012 at 4:30

    Simona, upam, da bos nekoč v življenju razumela in spoštovala še koga drugega razen sebe. Ter da boš sposobna empatije. Lepo bodi!

  • Odgovori adffgg 2. 9. 2012 at 8:38

    M., tudi jaz živim na kmetih in bi lahko mirne duše – ker imam pač take izkušnje, bogpomagaj- rekla, da je pri ans še kolikor toliko normalno, da pa tiaste barabe v Ljubljani lažejo kot pes teče in da tudi tisti čudaki, ki se štejejo za ateiste,počnejo marsikaj, ob čemer gredo alsje pokonci.
    Navsezadnje jih tudi jaz nekaj poznam- takih ateističnih babnic- ki jih je narest splav kot ”mala malca” pred ali po kofetkanju s frendicami.
    ker nisem na svetu šele od včeraj in ker se na te stvari, o katerih si pisala, malo bolje spoznam, seveda, dopuščam možnost, da je kje prišlo do takega primera kot ga opisuješ, saj ga NI človeka, ki ne bi bil krvav pod kožo. Župniki pri tem niso izjema. Čeprav me na nek način čudi, kako se je alhko prav dotični župnik spentljal s svojo t. i. kuharico, ko pa so bile te praviloma starejše ženske, marsikdaj tudi bližnje sorodnice (sestre, tete, mame)
    V t. i. ”starih časih” so bile ženske, ki so bile noseče, veliko bolj na udaru kot kdajkoli pozneje. ker ni bilo ginekologov, so ta ”posel” v bistvu opravljale – bolj ali manj- na vasi vse ženske z ”izkušnjami”. In njihovo oko je bilo kar se ”povečanih oblin” tiče, izjemno bistro in v dolgih letih tovrstnih raziskav nisem naletela na podatek, da bi jim prav pogosto kaj ”ušlo”.
    Zelo dobro poznam tudi Cerkno in okolico, tamkajšnji živelj, res da so ljudje (bili) robati, niso pa bili neumni.
    Prav v Cerknem je znan primer župnika, ki je svojo prijateljico sam odpeljal k zdravniku, ker so pred porodom nastopile komplikacije. ljudski glas to pomni še danes in več zelo podobnih inačic iste zgodbe sem tudi slišala.
    Življenje v samoti , daleč stran od civilizacije, zna včasih biti sila kruto in trdo. Zlasti za izobraženega, mladega člvoeka, ki je tja porinjen in mu je v tisti samoti težko, hudo in še kaj. Vedeti moraš, da je bilo včasih ogromno duhovnikov, ki so v ta poklic stopili proti svoji želji.
    Bili pa so DRUGAČNI časi kot so danes in dekle, s k katero sta si izmenjavala nežnsoti, pač ni moglo med malico skočiti za pet minut v bližnjo amblunato, kejr bi ji naredili splav.
    Mimogrede: ob prvem popisu prebivalstva v SLo, so na takih in podobnih samotnih krajih odkrili večje število oseb z motnjami v duševnem razvoju, za katere se je potem odkrilo, da so bili plod ”zimskih druženj” v ožjem družinskem okolju.
    Dolge zime, samotnost, upanje, da ne bo ”nihče nič izvedel”, naravni ”nagoni”, so pripomogli, da se je špočelo marsikaj….
    sicer pa, če smo že pri krutostih: tudi v času naših babic in prababic (in še prej) do otrok niso imeli kakšnega velikega usmiljenja: pogosto so bili otroci tudi nezaželeni, ni bilo ne denarja, ne hrane, za njihovo preživljanje. Pa so jih (dokazno) puščali ob odprtem oknu sredi zime, pa kraj peči, da so po ”nesreči” padli na tla, uporabljali so tudi blazine…
    Z današnjimi očmi so bila njihova dejanja kruta in nerazumljiva, z očmi časa, v katerem se je živelo, pa jih je moč vsaj razumeti.
    A da pridemo do tega, bi bilo potrebno o ”včasih” vedeti dosti, dosti več kot vemo.
    In verjemi- če je tisti duhovnik kriv za otroške kosti pod podom, potem je tisto, kar je storil, naredil v skrajnem obupu. In prepričana sem, da je zato trpel do konca življenja. Nečloveško trpel, da ne uporabim še kakšne hujše besede.
    A v ačsu, v katerem se naj bi dotično zgodilo, je bilo to, kar naj bi naredil, pogosto edini izhod….

    Imam to srečo, da so me medčloveški odnosi od ”včasih” zanimali do te mere, da sem jim posvetila velik del svojega časa.
    Kar obenem tudi pomeni, da marsikaj, kar BI LAHKO obsojala, VSAJ RAZUMEM.
    Kwer pač vem ogromno , o čemer se povprečnemu niti ne sanja.

  • Odgovori M. 2. 9. 2012 at 9:50

    @adffgg: Točno to, kar si pisala, sem skušala manj spretno posredovati tudi sama. Pisala sem iz osebne izkušnje o tem, kako sem sama skušala vse skupaj sprejeti – in sprejela sem z razumevanjem, ne z obsojanjem. Tudi nisem bila nikoli vzgajana tako, da bi stvari reševala črno-belo iz svojega egoističnega konteksta, ampak iz širše perspektive. To je bilo tudi moje sporočilo glede usmiljenja in odpuščanja (ki da se za človekovo notranje ravnotežje izideta dosti bolje kot negativizmi, slabe energije, obsojanja in udrihanja).

    Tisti farovž leži precej nad Cerknim, v smeri Krnic; mi smo popravljali poden pred dobrimi 30 leti, okostje pa je bilo tam vsaj že od nekaj desetletij prej.

    Pa še o resnici. To ni (samo) jezikovna entiteta, zato SSKJ ne more biti resen vir, na katerega bi se sklicevali. Za občo razlago nekega pojma se gre gledati vsaj v področni leksikon, kjer denimo najdemo tole razlago: “Lastnost sodbe, izjave, misli, uvida v ustreznem razmerju do tega, kar je. Najbolj spošno, v korespondenčni teoriji Aristotela, je resnica skladnost mišljenja in stvari. Tak pojem resnice je bil ohranjen tudi v marksizmu (teorija odseva). Po G. W. F. Heglu je resnica skladnost stvari s samo sabo. M. Haidegger je skušal metafizični pojem resnice zamenjati z zgodnjim grškim razumevanjem resnice kot aleteje (resnica kot tisto, kar se razkrije, pride iz skritosti).”

  • Odgovori Nataša 2. 9. 2012 at 10:13

    “In verjemi- če je tisti duhovnik kriv za otroške kosti pod podom, potem je tisto, kar je storil, naredil v skrajnem obupu. In prepričana sem, da je zato trpel do konca življenja.”

    Aja? Kaj pa, če je bil hladnokrven morilec? Kaj pa, če sploh ni imel pojma, da se je tam pokopalo dojenčka? Kaj pa…?
    Nič ne vemo o tem. Primer ni bil preiskan, storilci pa ne sojeni in kaznovani. Opravičevati ali omiliti dejanja, ker so bila storjena v “duhu časa”, se mi zdi nepravično. Zločin je zločin. Kot na primer to, da je škof Jeglič predpisal, naj žena privoli v spolne odnose z možem skoraj v vseh primerih, samo zato, ker mu je “podložna”. Posilstvo, kot dejanje nasilja nad žensko, je od nastanka človeštva zločin, duh časa gor ali dol.

  • Odgovori chef 2. 9. 2012 at 10:25

    Zdaj pa že nakladate. Mogoče lahko debato razširimo še na vprašanje o spornosti splava in naslednja dva tedna debatiramo, od katerega obdobja otrkovega razvoja lahko govorimo o detomoru. Jaz, na primer, se s splavom ne strinjam, čeprav, jasno, obstaja vprašanje, kaj 16-letnici sploh drugega preostane. Bore malo, zato tega nisem nikdar obsojal, razen seveda kurbic, ki delajo splave bolj pogosto kot uporabijo kondom.

    Ampak to so po mojem brezplodne debate, Rado bi rekel, da so na dogmatski ravni, haha.

  • Odgovori Eva 2. 9. 2012 at 14:54

    Chef;

    Mhm, od dogmatskega viška res zna glava bolet … he he … 😉 Čeprav osebno nikakor ne mislim, da so tovrstne debate brezplodne. Nekam se pa le vsedejo. No, ne ravno nujno ves balast, ma najbolj važno je, da se s pometanjem problematik pod prozoren tepih srž ne zamegli, pa da se iz razkoščičenega jedra ohranja to, kar je iz preteklosti morda še zdravega, kakovostno-dobrega in za prihodnost smiselnega ostalo, iz razbitin jalovih kalupov neke davno vcepljene teorije sfokusira tudi glavne razloge za odmrtje v praksi, bistvo pa, z izkristalizirano jasnostjo, sproti dopolnjuje in nadgrajuje. Drobec po drobec, korak za korakom … ni vrag, bistvo vedno ostaja, da bi se na novo razvejalo in vzcvetelo. Seveda, tudi v realnem življenju, ne le na papirju.

    Komaj zdaj opazila … zato naj pojasnim, da med pisanjem pozno-sinočnje replike, ki sem jo namenila M., na mojem zaslonu Simonin komentar še ni bil viden, pa je tako z moje strani nehote prišlo do podvajanja istega navedka v zvezi z Rodetom. Da ne bo nesporazuma …

  • Odgovori darja 2. 9. 2012 at 22:51

    Kako ti cerkvenjaki držijo skupaj, prikrivajo, si držijo roko…he he! Od vaškega kaplana do kardinala.
    Peter, sin ‘NN’ očeta, se pa nič več ne oglaša…

  • Odgovori Simona Rebolj 3. 9. 2012 at 0:15

    @M.:

    1. Brez razvijanja sposobnosti empatije ni mogoče dovolj dobro spoznat in razumet kar koli, v kar so vpleteni tudi medčloveški odnosi, kar posredno ali neposredno pravzaprav vse. Razumet seveda ne pomeni tudi tolerirat na bazi osebnih emocionalnih bolj ali manj podzavestnih, neozaveščenih vzgibov. Tudi empatija ne pomeni sočuta na podlagi osebnih čustvenih vzgibov, ampak pomeni sposobnost poistovetenja in s tem predvidenvanja čustvenih in miselnih odzivov drugih na podlagi okoliščin. Empatijo v pravem pomenu besede je nemogoče razvit brez razumskega umevanja stvari. Gre za sklop čustvenega, ki je vkomponirano v umno. Za to seveda ni dovolj, da si sam pač čustveno rahel, morda celo labilen, tako tudi doživljaš dogajanje iz okolja, si prilastiš kakšno floskulo o barvitem svetu namesto črno belega in, juhej, že se dojemaš kot empatičnega človeka, ki si ob tem še dovoli sodit drugega, ne da bi izkazal trohico občutka za osebnost in naravo drugega, kaj šele empatije.

    Skratka, kot užaljena tercialka mi pridigaš budalaštine na osebnem nivoju, o čemer pojma nimaš, niti te ne zanima, futraš hudobijo in jedkost, do česar meniš, da imaš pravico, ker si pač užaljena, namesto da bi preprosto komunicirala o vsebini, morda odgovorila na kakšno vprašanje ali pa odnehala, če se ne zmoreš brzdat. Najbolj ogabna osebna lastnost, kar si jo lahko izmisliš, je pa sploh ta babja priskutnost, ko je neka natolcevalska hudobija zavita v takoimenovane dobre želje, kar služi le primitivni pikrosti. Jah, tebi podobne primerke človeka zagotovo ne spoštujem, kar pa ne pomeni, da ne spoštujem nikogar. Ti pač očitno še do vrline iskrenosti nisi prišla. Če si jezna, me pošlji vsaj iskreno v kurac, četudi ne zmoreš iskreno povedat, zakaj, ker je jasno, da nisi fer, ker ne sprejmeš svojega kolača odgovornosti za svoje besede na svoja pleča. Ne zlorabljaj osladnosti in kvazi dobrih želj za navadno hudobijo.

    1. Nisi prva anonimka na spletu, ki se ji zdi, da bi lahko parirala mojemu nenadjebljivemu egu (ki ne ogroža le brihtnih in to so tisti, ki jim je jasno, da lahko v takšnih okoliščinah zmagaš tako, da se sploh ne boriš, ampak nastopaš kot dama ali gentleman do konca in za vsako ceno) z ad hoc wikipedično nabranimi inserti iz filozofije za enkratno uporabo. Povsem prozorno enostavno je ugotovit, da sigurno gre za predmet mojega zanimanja. Ampak že precej predelanega. In instantna zloraba insertov iz filozofije (kar pomeni pobiranje koščkov za lastne potrebe iz konteksta) je samo še en ljudski hobi, ki spada na vrh podvigov, ki jih ne odobravam, zavračam in preziram. Kako škodljivo je takšno početje, je sicer najbolj popularno znano v primeru takoimenovane zlorabe Nietzscheja za nacistični pohod. Vendar se dogaja dan na dan v raznih primerih. Osebno sem posvetila ob posebni priložnosti tudi že zapis na temo ljudskih neustreznih interpretacij določenih preveč lahkotno citiranih in interpretiranih “modrih misli”, poleg tega argumentirala svoj odnos do določenih konkretnih modrih misli, ki so nastajale več kot očitno pod vplivom določenega časa, socialnega okolja, pa tudi vpliva določene ideologije in religije (precej filozofov je bilo pod močnim vplivom predvsem slednjega), zaradi česar je nasploh soočanje z določenimi filozofijami s strani ljudi, ki so ali še premladi ali imajo premalo izoblikovano opazovalno in izkustveno polje znotraj osebnosti, izredno spolzek, nevaren in celo kvaren teren. Zaradi tega sem fasala s strani neke filozofinje ogorčeno pismo kot izdajalka aktivizma za spodbujanje intelektualne perspektive pri ljudeh, češ, da sem s kritiko določenih filozofij in odvračanjem od soočanja s povzetki le teh, prispevala k volji do neukosti med ljudmi … hehe … Seveda na moje trditve in argumente pripomb ni bilo, sva pa tudi hitro razčistili, da je bistvo v načinu. In da ja, točno tako, neopremljen in neustrezno pripravljen človek na določena čtiva, se temu primerno lahko neustrezno, neselktivno in nerazsodno odziva oziroma absorbira, z vidika neselektivnega in nekritičnega navdušenja (ki lahko postane primerljivo obsedenosti s pop zvezdo in nima kakšne dodane vrednosti pri propagiranju domnevnih “resnic” od propagiranja torbice, ki jo nosi neka popevkarica) ali pa z vidika nesprejemanja, odbojnosti (lahko preprosto zato, ker ni razumeljeno). Skratka, vse, kar si naštela, je s področja obravnave resnice v drugačnih, tudi metafizičnih kontekstih, in povsem neprimerno natroseno kar počez za debatico tukaj na podlagi enega povsem jasnega primera, pri katerem resnica pač znana ni. Zloraba filozofskih drobcev misli za prikrivanje in relativiziranje pomenov, ki so v posameznem primeru pomembni, je moralni zločin, pa tudi slava neumnosti. Nič drugega.

    Kar je adffgg zapisala, lahko v različnih kontekstih seveda drži. Nima pa razumevanje stvari, tudi in predvsem na psihoanalitični bazi, nič nujno skupnega s toleranco. Še posebej pa ni dobro, če neka sklepanja, ki lahko držijo, napopamo neki konkretni zadevi, o kateri ne vemo, če držijo. Zato seveda povsem soglašam s komentarjem Nataše. Pomemben je torej odnos do stvari glede na informacije, ki dostopne so in glede na možnosti ravnanja oseb, ki vpletene so bile ali so se vpletale. Na tem mestu ni več tako pomembno vprašanje, kaj se je zgodilo nekoč živečim, ki so danes okostje, v kolikro tega izvedet ne moremo, ampak je za umevanje in percipiranje fenomenologije odnosa človeka bolj relevantno odzivanje tistih, ki živi so, kako postopajo in zakaj. Zato sem tudi postavila vprašanje, kaj se je storilo. Kajti jasno je bilo, kaj in zakaj bi se moralo storit, pa se morda ni. Popolnoma tudi soglašam z Natašo o škodljivosti tolerance zaradi tolerance. nekateri so v določenih okoliščinah ravnali nehumano, so se tega zavedali in morda dejansko niso mogli drugače (govorim o odnosu do otrok, kakor ga je v eni plati pojasnjevala adffgg). Vemdar je to samo ena možnost. V veliko primerih je bilo grdo ravnanje z otroki plod še marsičesa drugega. Tudi plod sovraštva do otrok, ki so se rodili, da bi pojedli še tisto malo krompirja, kot ga je ostalo v revščini, ker se po religioznem prepričanju ni smelo odklonit fuka možu, kaj šele splavit. Prenekateri otroci so se morali celo opravičevat, ker so se rodili in bit hvaležni, da dobijo kaj za pod zob. Itd. Ko se sprašujemo o meji pravice do neumnosti, ki rezultira celo v nehumanosti, škodljivosti, je razmislek zelo kompliciran, vendar precej bolj črno bel, kot bi si ljudje želeli mislit. K razvoju na nivoju mentalitete in posledičnega kvalitetnejšega in humanejšega sobivanja namreč niso prispevali prav nič tisti, ki so si vzeli obilo pravice do neumnosti in vloge slepega izvrševalca določenih interpretacij “modrosti”, ki so služile le zadovoljitvi sebični volji pri preživetju, ampak je prispevala manjšina – tisti, ki si te pravice niso prilaščali v obilju in so se počutili soodgovornega pri ustvarjanju okoliščin. Ponavadi so najbolj najebali med drhalji, tudi zasluge za njihov prispevek so si ponavadi prilastili drugi za post mortem koristi spoštovanja v družbi itd. Skratka … tudi ta trenutek so tam v Pakistanu, kjer so hoteli usmrtit enajstletno deklico zaradi zažiga dveh strani Korana, celo ne glede na to, da ima deklica downov sindrom, konkretno obstajajo posamezniki, izjeme, ki takšnemu odnosu do stvari nasprotujejo. Ljudje, ki sicer pripadajo istemu verskemu prepričanju. Vendar so manjšina in pogumni morajo bit, da se oglašajo, da jih razumevajoča drhal, ki vidi svet skozi tako prekleto barvita očala z neštetimi resnicami, ne linča. Ta primer s emi zdi še posebej zanimiv, ker se človek vpraša, kako lahko ljudje, ki si vzamejo toliko pravice do neprištevnosti, neumnosti in nerazumnosti, sploh prepoznajo, da je nekdo mentalno zaostal, konkretneje, da ima Downov sindrom, saj so vendar sami očitno zaostali precej bolj, da si dovolijo pozivat k uboji otroka. Hočem povedat, da je spoznanje o barvitosti resnic skozi prizmo prepričanj in slepega sledenja, neprevzemanja odgovornosti za svoja amoralna delovanja itd. resnično bolj črnobelo, kot bi radi mislili. Zakaj bi radi mislili, da je bolj barvito? Preprosto. Ker je tako lažje živet. Ker tako izpade življenje oziroma človek manj krut, neobvladljivo zverinski in pokvarjen v svojih sebičnih motivih (tudi sledenje prepričanju ali slepa verja je sebičen motiv, ki olajšuje posamezniku preživetje tako z vidika pripadnosti, prilagodljivosti skupnosti kot z vidika osebne izolacije od dejanske barvitosti sveta, ki pa jo ima človek sam v rokah kot ustvarjalec okolja).

    Strinajam se seveda tudi z delom poante s strani Eve, če sem dobro razumela, kar se tiče prevzemanja odgovornosti in nasprotovanju floskulam o odpovedi maščevanja s strani žrtev in vsem, kar je zapisala v posledicah. seveda so to podtaknjene mantre za kontrolo nad ljudmi. Sicer je pa tudi vsak pravni sistem zgrajen na poanti maščevanja, torej da krivec za nekaj odgovarja za škodo, ki jo je nekomu povzročil. Le da se pravno te zadeve urejujejo na nivoju države, da vse skupaj ni prepuščeno maščevalnemu kaosu. Jasno tudi priznavamo, da je psihološko gledano odgovarjanje za krivice žrtvam zelo pomembno pri nadaljevanju življenja. Pomembno je, da vsi pripadniki določenih skupin, kjer se krivice ali konkretni zločini dogajajo, te zločine priznavajo in jih moralno obsodijo. V tem smislu je tudi Rode odgovoren za vse pedofilske, morilske in druge škandale. Ne osebno. Ampak kot javna osebnost zgleda, ki da jasno vedet, kakšna so pričakovanja. V tem smislu je Cerkev padla na izpitu, ker ni jasno obsodila pedofilskih zločinov, ampak je bilo očitno, da so posamezne zadeve pometali pod preprogo in je postala prioriteta ugled inštitucije, s čimer so si jo še zdesetkali. vendar to velja za vse skupine. Tudi za fuzbalske navijače, pa državljane, pa ženske, moške itd.

  • Odgovori M. 3. 9. 2012 at 8:31

    @Simona: Če že hočeš slišati, kaj si moja vrhnja plat misli o tebi – ti si najbolj podel, žleht in nestrpen človek, s katerim sem komunicirala! Na chefovem blogu si me že ničkolikokrat obdelala in nisem nobena anonimka (v najini zgodnji komunikaciji si dobila prav vse moje podatke in link na moje strani), kar bi si lahko iz najine predhodne komunikacije menda ja zapomnila. Ali kako … Pa kaka wikipedija neki (btw, gre za Srukovo izvajanje na FF), draga moja, kakšna zmaga – nič o tega nikoli ni bilo v igri. Bluziš; in to big time.

    Simonca, bodi v miru in blagor ubogim na duši! Jaz si svoje karme s tvojim osebkom pač ne bom več mazala :-).

  • Odgovori Simona Rebolj 3. 9. 2012 at 16:41

    @M.:

    Odzvala sem se na tvoj komentar, kjer sem prebrala zgodbico o družini, ki je pri obnavljanju bajte (farovža) odkrila dve okostji, za katere si trdila, da ni treba bit forenzik, da ugotoviš, da sta bila dojenčka. Problem je v tem, ker bi se na tistem mestu iz drugega razloga morali znajt forenziki. Ampak ne. Prebrala sem lahko, da so vaščani kar sami zaključili zgodbo na podlagi vaških čenč o kuharici in župniku. Nič o tem, da so odkritje kam prijavili. Veliko gneva nad nezaslišanim zločinom domnevnega bogoslužnega predstavnika, za kar naj bi kar odrezali jajca, tokrat pač Rodetu, ker je ravno pri roki. Kaj so naredili najditelji okostja? Citiram:

    “Četudi smo generacije dolgo ateisti, smo okostji pokopali v t. i. posvečeno zemljo ob vaški cerkvi, naročili mašo zadušnico (ali kakor se temu reče) ter v bajti izvedli nekakšne poganske bad-karma-out rituale.”

    Lepo, da ste sodelovali pri prikrivanju zločina in vse skupaj celo obeležili s katoliškim obredom – mašo zadušnico. Papež bi vas morda pohvalil za sodelovanje. Ne samo to. Da bi bili še pogani zadovoljeni, hehe, so se v bajti odvili še bad karma out rituali. A bi morala morda zaradi tega odletet Rodetova jajca, ker razen poplesavanja in drugih ritualov ni bilo s strani vsevednih po vasi storjenega nič, da se ne bi zločin prikril? Ali pa Francljeva jajca mogoče? Mogoče bi bilo treba izrezat Simonino maternico, ko je že ravno prepoznana kot žleht, ker teži z nezaželenimi pojmi, kot je na primer pomembnost resnice! Ampak takim ljudem resnica pač ne zveni koristna. Saj si tudi zapisala:

    “Meni v bistvu ne gre za to, ali je Rodetek dejansko fotr ali ne, niti me ne zanima, kaj je počel. Tudi žganja na gmradi seveda ne želim nikomur. In ne verjamem v višje resnice. Si pa želim, da bi nekdo, ki je na taki javni poziciji, kot je Rode, pokazal usmiljenje in odpuščanje. V današnjem času, se mi zdi, to šteje več kot t. i. resnica …”

    Dobrodošli v srednjem veku z vso hinavščino v paketu. Še kako je pomembna resnica in seveda tam, kjer vlada zakon čenč in samovoljnega ravnanja z raznimi pojavi in odkritji, prevlada tudi volja do sežiganja na grmadi, rezanje jajc in obsodbe za žlehtnobo na nični podlagi. Po občutku. Ker smo pač čustveni. Nadalje v komunikaciji s tabo, ki bojda nisi žleht, nisem izvedela nič drugega kot branjevške sodbe na račun mene osebno, kvantanja o bed energy, karmah in še, po potrebi, malo izvržka z omembo nekaj izsekov s strani določenih filozofov, zgolj tako, ker bi bilo to področje morda bolj blizu za zlorabo v dialogu s Simono kot opletanje z bed karmami, energijami in svojevoljnimi obredji s tega področja. Vse bi me zanimalo, ja, tudi z vidika kakšne folozofije, če bi dejansko imelo kakšno relevantno vsebinsko navezavo. Ker po prebranem dvomim, da so se vpleteni na vasi kaj dosti ukvarjali s kompliciranimi filozofskimi vprašanji in ker dvomim, da v resnici zanimajo tudi tebe, saj nisi na sam primer ničesar, kar si ad hoc navrgla (pa je popolnoma vseeno, kje si pobrala material – na wikipediji, od prijateljice, na kakšnem predavanju ali pa v knjižnici) vsebinsko navezala, utemeljila, zakaj bi se ti zdela uporaba določenih misli ustrezna v konkretnem primeru. Kako sploh razumeš navržene misli oziroma povzetke teorij, kar počez. Več njih. Za nivo, ki si ga na temo, ki si jo odprla sama, navrgla, je razumevanja določenih pojmov na podlagi SSKJ ne samo več kot dovolj, ampak očitno že preveč. Bolj od vsega razpoložljivega te zanima odnos z mano in najbolj do vsega si želiš, da bi si jaz želela slišat, kaj neki si ti, kdor koli že si, bojda misliš o meni. Žal te moram razočarat.

    Niti pomotoma si nisem želela slišat oziroma prebrat, kaj neki si neka anonimna komentatorka želi, da bi povedala, kaj si misli o meni, da bi jaz morda mislila, da si to misli o meni. Nič me manj ne briga na svetu od tega. Želela sem prebrat konkretne odgovore na določena vprašanja in argumente na temo, ki si jo odprla in na katero sem se odzvala. Osebno namreč komentiram zaradi vsebin, ne zaradi sklepanja namišljenih zaveznikov ali sovražnikov v virtualnem svetu. In pojma nimam, kdo si. Ne spomnim se nobenih predhodnih fajtov ali obdelave tebe pod tem psevdonimom M (čeprav me način razmišljanja in komunikacije spominja ravno na nekoga na M s teh portalov). Niti slučajno si nisem zapomnila, da naj bi nekdaj podala nek link na neko tvojo stran, celo servirala podatke o sebi. Ne zapomnim si vseh anonimcev, s katerimi komuniciram, ker šparam silo spomina za druge zadeve. Ker se ne podpisuješ z linkom na svojo spletno stran, ne vem, zakaj, da bi človek lahko kliknil nanjo, tudi ne vem, da obstaja. In ne spomnim se, da bi mi in zakaj sploh si mi servirala neke podatke in link do svoje spletne strani. Lahko mi pa osvežiš spomin, čeprav spet pojma nimam, kakšno zvezo naj bi to imelo s samo vsebino, zaradi katere se je tu razvila debata.

  • Odgovori MILENA M. 3. 9. 2012 at 17:00

    žal, Simona, NISEM jaz tista M.
    🙂

  • Odgovori M. 3. 9. 2012 at 17:50

    Simona, ti si fuknjena! Jaz sem bila stara cca. 10 let in to je bilo cca. leta 1970! A si ti sploh predstavljaš, kakšne forenzike smo takrat imeli?!

  • Odgovori chef 3. 9. 2012 at 18:26

    To so bili še časi dr. Watsona.

  • Odgovori suum 3. 9. 2012 at 20:41

    Ej, so pa zato obstajali policaji, pardon milicniki, pa tudi forenziki, npr. krim. tehniki, Janez Milcinski je vodil institut za sodni medicino, ipd., tako da vcasih je tu treba izkoristiti privilegij, da lahko pred oisanjem temeljito razmiskimo, kaj butnemo ven, casa je zadosti, v nasorotju z neoosredno komunikacijo.

  • Odgovori suum 3. 9. 2012 at 20:50

    Vidim, da to slednje velja tudi zame. Eh ta pametna mobilna igraca, no, pri vsebini od preje vseeno vztrajam.

  • Odgovori darja 3. 9. 2012 at 21:06

    OK – M. je povedala, da je bila takrat stara 10 let. Nič se ne ve, kako so v resnici starejši rešili to! Najbrž jo niso z vsem bremenili, niti ji povedali.
    Ima v spominu to, kar nam je zaupala in jaz jo razumem!

    Obe – tako Simona in M. sta izjemni osebnosti. Ko se ‘udarita’ dva vrhunska človeka, je res zanimivo brat! Pa saj nihče od nas ne ceni ljudi, ki se z vsem in povsod strinjajo?!

    A se lahko vrnemo na izhodišče. Kako si predstavljate popolni mrk Petra? Seveda, če Chef dovoli.

  • Odgovori chef 3. 9. 2012 at 21:43

    Popolni mrk Petra S. je seveda logična posledica zgodbe, ki pije vodo na osnovi debilnih sklepanj – pa čeprav so pravilna. Doseženo pač ni bilo nič, seveda pa lahko zdaj v nedogled razglabljamo o podkupninah, grožnjah, ampak za zaključke nimamo nobene osnove. Skratka, kot sem namignil že v objavi: še ena bravura slovenskega žurnalizma, ob kateri se Janševi zagrenjenosti sploh ne čudim.

  • Odgovori Simona Rebolj 3. 9. 2012 at 21:48

    @Milena M.:

    Haha … Dobra! Mi ni žal. Veseli me.

    @M.:

    Ne ga še bolj biksat, medtem ko fuknjena vreščiš o fuknjenih. Poanta je v tem, kako gledaš na zadevo, z vidika tvojega mišljenja in s tem povezanih trditev ter “resnic”. Da si bila stara nekje od 9 – 15 let, sem že prebrala, in s tega vidika je še toliko večji nonsens, da se tako braniš z mutenjem o resnicah in obešanju za jajca Rodeta, čeprav nima konkretno nič s tem, pa še deljenju nekega usmiljenja, ki naj bi bojda bilo pomembnejše od resnice. Pajade, my ass. Danes si očitno stara še vedno 10 let. Verjetno je v tem problem.

    In kot je že napisal suum, tudi če bi bila ti danes stara 100 let, so v času, ko bi bila stara ti 10 let pač že obstajali organi pregona, ki so takšne zadeve obravnavali, pa tudi preiskovalci forenzične sorte. In na njih je, da presojajo po svojih močeh. No, leta 1970 … hahahaha … pa sploh so že obstajali zelo napredni forenziki od obstoja delovanja kot takšnega (pokukaj na net, od kdaj obstaja in kako se je razvijala) in seveda s tem sodna medicina. Ne morem verjet, da o letu 1970 nekdo lapa, kot bi šlo za kameno dobo, saj gre že za povsem socializirano okolje s precej dobro sistemsko organizirano strukturo, porkaduš. Je pa seveda povsem možno, da so se po raznih odročnih vaseh obnašali in delovali, kot da so v kameni dobi. Kar pa potrebuje svoje pojasnilo, pojasnilo pa še nič ne pove o posameznikovem pogledu na stvar, ali je bilo določeno delovanje edino možno, stvar izbora, najbolj pravilno ali ne. Kaj o tem bi pričakovala slišat od tebe. Ampak ti si se pač naučila na kmetih, da je resnic več, kar je bulšit. prenekateri, ki jih poznam in so odraščali na kmetih, so pridobili povsem drugačna spoznanja. Skratka, še vedno nič o vsebini. Razen če si mi hotela povedat, da tam ljudje, vključno s tvojimi starši, niso vedeli nič o tem, da niso poverjeni, da sami vzamejo v roke takšno najdbo in kar sami določajo, kaj bodo z vsem skupaj, tudi z vidika pokopa. Morda bi se pa po preiskavi oglasili kakšni svojci, ki bi želeli oprat temni madež svojih prednikov in se po svoje poklonit žrtvam, če bi po preiskavi prišli do kakšnih utemeljenih zaključkov. Kaj veš.

    @chef:

    Če bi bili to časi dr. Watsona, kar je stoletje in več prej od kamene dobe, v kateri je stoletje in več kasneje živela M. pri desetih letih na neki vasi v Sloveniji, bi bilo krasno, ker bi poklicali dr. Watsona, dr. Watson bi povedal Holmesu in misterij bi bil razrešen v petih minutah. Tako gre pa za čas, ko je znanost že precej napredovala in se strukturirala, Sherlock Holmes je umrl, pa imamo na voljo samo babje čenče o pohotnih duhovnikih in nosečih kuharicah, kar vsi vejo, pa ne smeš nikomur povedat. Za crknit.

  • Odgovori David 3. 9. 2012 at 21:48

    Petrov mrk kaže na nov nateg slovenskega 571 žurnalizma. Ampak kaj se čuditi folku oz. bralcem, Slovencem, ki nad gladino še vedno držijo nekaj takega, kar sliši na ime časopis Delo. Ali pa 24 ur! 24 ur je tudi fenomen od dreka, brez zamere.

  • Odgovori Simona Rebolj 3. 9. 2012 at 21:56

    @darja:

    Nihče ji ni preprečeval, da pove tako, kot si zdaj povedala namesto kar ti, sama. Kar je spet izmišljevanje o nečem, kar ne veš. Morda so se pa pogovarjali kasneje s starši, ko je odrasla. Niti ni bistveno, ker je M. pač natrosila toliko pametovanja in svojih pogledov okrog te zadeve, ki so milo rečeno sporni in ni stara več 10 let, da slab ali dober spomin sploh veze nima.

    In jebeš te spravljive čenče. Joj, oba sta lepa, pametna, dišita, podajmo si roke in bodimo zadovoljni, ker je za vse dovolj bonbonov. Jaz hočem samo tisti bonbon, ki si ga pač zaslužim in ga imam, tudi če mi ga podleži ne dajo, in ne dam nikomur niti enega, ki si ga ni prislužil, pa še pritlehno bi ga rad ukradel s hujskanji, podtikanji, blatenjem ali pa slinjenjem. Skratka, odbijam tvoj nepotreben sladek komentar. Ni poanta v tem, kdo bo zmagal na lepotnem tekmovanju. Še posebej neokusno je pa operirat z besednimi zvezami o izjemnih osebnostih in vrhunskih ljudeh na tako simplificiran način, kot da smo na lepotnem tekmovanju sredi senika. Je nedostojno do izjemnih osebnosti in vrhunskih ljudi. Za takšne oznake je treba o ljudeh kaj povedat in bit pri tem prepričljiv. To niso bonboni za otroke. Pa še pri vzgoji otrok nasprotujem takšnim pavšaliziranjem. Je nevzgojno.

    In prejšnji komentar je spet v moderaciji, morda bo tudi ta.

  • Odgovori Lisica 3. 9. 2012 at 22:41

    Recimo res sem vesela, da Simona Rebolj NI anonimna. 🙂

  • Odgovori M. 3. 9. 2012 at 22:43

    Simona, jaz sploh ne vem, kaj bi ti rada dokazala. Sebi, meni ali komu – kaj? Da si nadženska, nadčlovek, edino bitje na spletu, ki premore supermožgan oz. sploh približno delujoč možgan? A sem jaz govorila o forenzičnih aspektih najdbe okostja ali je bila to zgodba, na katero sem pripela nek svoj odnos do sveta? Do katerega kakopak nimam pravice, ker se ne sklada z edinim možnim, edinim pravim, edinim resničnim pogledom na svet – tvojim …

    Ženska draga moja, v življenju sem že kaj doživela, preživela, kaj obžalovala in se kaj naučila na napakah, tudi svojih (in ni jih bilo malo in bile so velike napake), da mi na kraj pameti ne pade, da se bom obremenjevala s patološkim pisanjem neke babure. Tebe. V bistvu se mi na nek način smiliš, ker imaš izjemen razumski potencial, emocionalno pa si v temeljih hendikepirana; ne premoreš empatije, sočustvovanja, ljubezni.

    In tvoja duša je grda. Zelo, zelo grda.

  • Odgovori darja 3. 9. 2012 at 23:33

    @ Simona Kdorkoli odpre kljun, ga povoziš.
    Meni si vzor, res! Pa ni to osladnost, ni lezenje v rit! Do vseh si tako neprizanesljiva, da so jasno užaljeni.. se kregajo nazaj.
    Jaz te imam preprosto rada! Sam tok da veš!

  • Odgovori filmoljub 4. 9. 2012 at 11:10

    He he, chick mud fight. :mrgreen: Nič ni lepšega. Edino ve babe bodite naslednjič v bikiniju, okej? Pivo pa že imam pri roki. Slurp.

  • Odgovori Simona Rebolj 4. 9. 2012 at 22:47

    @Lisica:

    A planiraš postat moja zalezovalka?:):)

    @M.:

    Všeč mi je tale možgan in supermožgan. Saj res … zakaj neki bi bil to množinski samostalnik, že en možgan je več kot dovolj … hehe …

    Jah, javno si izpovedala svoje in dobila replike, jaz sem pa dokazovala to, kar sem izpovedovala, pri čemer ti ni bila odvzeta niti kršena nobena pravica, da poveš, kar hočeš. Nismo na sodišču in jaz nisem sodnica. Torej raje s sabo klepetaj, v čem je tvoj problem, zaradi katerega bi rada nekomu vsilila halucinacijo, da ti je bojda kršena neka pravica. Imaš jo. Samo očitno nisi zadovoljna sama s sabo, ker jo slabo uporabljaš. Kar razumem.

    Me veseli, da si se kaj naučila iz svojih napak, čeprav s svojimi izbruhi patološkega sovražnega ukvarjanja z mano, namesto da bi preprosto komentirala vsebinsko ali pa nič, nisi ravno prepričljiva v obvladovanju te izjemne veščine. Izgleda, da je demonstracija napak tvoj priljubljen hobi.

    @darja:

    Ni res. Ne povozim kogar koli, ki odpre kljun, niti ne povozim nujno vedno koga, ko odpre kljun, ki sem ga kdaj morda že. Odvisno od vsebine pač. Neprizanesljiva sem samo v primeru slabiških značajev, pri katerih sem napadena na osebnem nivoju, ker je nedorasel užaljen froc nezadovoljen sam s sabo, ko dobi repliko, ki demantira njegove trditve ali blodnje na mistični osnovi. In ob takšnih, ja, res jih ni malo, sproduciram še ekstra dozo stekline, ker so takšni značaji pač škodljivci kjer koli se pojavijo. Nabildan visok ego na nični podlagi je pač večji strup za našo eksistenco od globalnega segrevanja.

    Saj vidiš. Že ti na primer nisi takšna. Vsaj zaenkrat ne. Zakaj bi bila torej sočutna do slabših, če obstajajo boljši, čeprav jih je manj. Naj se zaletavajo v lastno rit, če kaj bolj korektnega, človeškega, kaj šele zanimivega ni za pričakovat od njih. Kurc jih gleda. najprej posiljujejo s kozlarijami, drhalijo, potem bi radi pa še obilo sočuta in razumevanja za svoje posiljevanje, pa tudi agresijo, če niso pohvaljeni za bedarije, ki jih zganjajo. Jebi ga. Obstajajo boljši od njih in jaz to ločim iz spoštovanja do boljših. Še posebej na kurac mi gre pa raja, ki izkazuje ekstra zavistnost ali celo nestrpnost do koga, ki izrazi kaj pametnejšega od njih, češ, kva si pa ta misli, da je. To je še posebej razširjena slovenska provincialna hiba in ta se tudi pozna povsod. In je za kozlat. Res. Mene nikoli niso motili, kaj šele ogrožali ljudje, ki so kaj novega prispevali k mojemu spoznavnemu spektru. Ravno nasprotno. Vzgojena sem bila v spoštovanju do tega. In potem seveda znaš tudi pri sebi cenit trud, ki si ga dosegel s čimer koli že, ker veš, za kaj gre in kaj je potrebno za to. Tistim, ki to ni jasno, so pač drhal, ki se lahko repenči, udriha, na glavo postavlja, tudi ubija po potrebi, ampak bo še vedno samo drhal, ki nikoli ne bo dosegla utehe v samospoštovanju, kar je bistvo človeka, pa če je zdrav, bolan, bogat, reven, pribit na križu ali pa če se svobodno sprehaja po parku.

    P. S.:

    Vse dobro. Ti si sebi najbolj pomemben vzor.

    @filmoljub:

    Mhm. Škoda, ker ti nazadnje, ko si se spustil v tak perjadni fajt z mano, nisi bil kar nag, bi se bolj zabavala. Ali pa si bil, pa nisem opazila, ker sem bila tako zaposlena s klofutanjem?:):)

  • Odgovori Columbo 5. 9. 2012 at 1:20

    “Peter S. se ne strinja s predlogom kardinala Franca Rodeta, naj test očetovstva opravita na slovenskem inštitutu,”

    “Kot je napovedal že na začetku meseca, je bil Peter S., projektni vodja nemške multinacionalke Würth, zadnji konec tedna službeno v Švici – in ni izginil, kakor namigujejo nekateri slovenski mediji.”

    ter o napadu iz odvetniške pisarne Z & K
    in o poskusih diskreditacije medijske hiše Delo

    http://www.delo.si/novice/slovenija/peter-s-ne-privoli-v-test-dnk-v-sloveniji.html

  • Odgovori filmoljub 5. 9. 2012 at 12:04

    @Es y mona: pa dej mi privošči malce zabave, no. Saj itak, da sem na tvoji strani. Zlasti, ker me po tisti najini izmenjavi mnenj na tvojem blogu še vedno malce bolijo jajca. Na tak … emmm … prijeten način.

    😎

  • Odgovori Simona Rebolj 5. 9. 2012 at 22:19

    @filmoljub:

    Pa saj to jaz kar naprej reklamiram, da izmenjava mnenj z mano koristi jajcem, celo na dolge proge, in naj se nehajo upirat, pa mi redko kdo zaupa in si razbijejo jajca, namesto da bi se prepustili mojim nenadomestljivim pristopom:):)

  • Odgovori Nergač » Rodetova zmaga ali poraz? 3. 10. 2012 at 18:07

    […] medijev in javnosti, ki vse verjame, preprosto na kozlanje. Zgodba o domnevnem očetovstvu je presegla vse meje dobrega okusa, ki si ga še lahko privošči vsaj približno relevanten časopis. Kar delo seveda ni. Zgodba o […]

  • Odgovori Nergač » Virantovi brezplačni izleti 28. 4. 2013 at 19:44

    […] glavo in sem v račun pozabil vzeti: a) da je afero prvi pokril Dnevnik, ob Delu ((Spomnimo se afere Rode)) najogabnejši slovenski dnevnik (Primorskih novic in Večera ne poznam dobro, seveda pa ne […]

  • Komentiraj