Sobotno jutro je bilo še eno tistih, ko si z vsem optimizmom, ki ga premorem, rečem, da me do smrti loči ena noč manj. Analiza radarske slike je povedala da navijanje za naše na Predmeji tokrat sploh ni dobra zamisel, če naj ostanem suh. Popoldne je bilo bolj obetavno, zato me je zamikalo romanje na Kurešček, prav do cerkve.
Z vsakim obratom lažje
Toda noge so bile trde in morala na psu, še poslabšala pa se je ob prvih dežnih kapljah, že pred Igom. Vrnil sem se v Ljubljano in se usmeril proti Gorenjski, a v okolici Dola pri Ljubljani je slika padavin pokazala antipatičen pas dežja, zato sem obrnil na Dolenjsko.
Ko sem se med železnico na levi in Savo na desni vračal proti Zalogu, so se začele noge vrteti precej bolj na okroglo in mišice krčiti precej bolj voljno, tako da sem po poldrugi uri kolesarjenja počasi začel uživati in me ni v slabo voljo spravila niti mokra cesta v dolini Besnice. Instinktivno sem zavil na Col de Pečar, tam pa instinktivno na Javor. Potem je postalo res lepo.
Vreme je bilo za en drek, soparno, a nekoliko prehladno, cesta pa spolzka in svinjska. Ampak oblekel sem brezrokavnik in užival v razgledih na zeleno.
Niti razbita cesta me ni motila, Novi Specialized Roubaix namreč opravi z razpokami na cesti kot za šalo in priznati moram, da mi je to večinoma všeč, čeprav sicer rad privijam in me pri specialkah precej bolj navdušuje čvrstost.
Kmečka idila
Vedno me je presenečalo navdušenje nad nekakšno kmečko idilo, ki se verjetno zdi idilična le tistim, ki imajo o ovčereji prav tako malo pojma kot o uravnavanju populacije medvedov. Romantika in mir? Če ne ropota traktor, poje cirularka. Kolje se prašiče. Taca se po gnoju. Kakšna idila neki! »Bejž not, jebentimater,« se dere kmet ob cesti na govedo, preden začne nanj vpiti gospodarica. To me je spravilo v še boljšo voljo.
Pet ur in več dolge ture s celim kupom klancev so lahko lepe, nikoli pa niso romantične, ker človek trpi kot žival že zato, da pride na cilj v doglednem času. Romantičen izlet se zgodi, ko tega sploh ne pričakuješ, nekje pred nosom, morda na bližnjih klancih, ki jih skoraj nikoli ne prevoziš, paradoksalno ravno zato, ker so tako blizu.
Trasa: Ljubljana–Matena–Iška Loka–Ljubljana–Dol pri Ljubljani–Laze pri Dolskem–Podgrad–Besnica–Pečar–Javor–Pdlipoglav–Ljubljana
Razdalja: 72 km
Višinska razlika: 530 m
Čas vožnje: 2 uri in 45 minut
Skupni čas: 3 ure in 21 minut
Povprečna hitrost: 26,1 km/h
Maksimalna hitrost: 60,1 km/h
STRAVA
9 komentarjev
Dobro jutro,
tudi Pohorje je v dežju lahko romantično, ni pa prijetno….biti v koči z mokrimi hlačami , nogavicami in čevlji in nič za preobleč…..dobro da je bil moj kolega bolj pameten in je imel rezervo tudi zame….
Pozdrav Stane.
Ujami tole orng zjutraj, recimo da začneš vzpon na Javor okoli 7h. Tudi iz te strani kjer si se spuščal so super prizori, sonce in senca delajo fine prizore. Kolesarjev pa skoraj nič v tej smeri, tudi promet zelo redek.
Mnja, jutranje me tudi čedalje bolj mikajo, poleti vsakič uživam, po drugi strani pa mi je preveč všeč jutranja rutina sprehoda s psom in cajtenga ob kavi v bifeju. Bom pa poskusil, seveda.
Pogrešamo nove zapise!
Hja, glavo sem moral resetirat. Ni še čisto, bo pa slejkoprej.
Ko se preveč nabere, je dobro tudi to naredit.
p.s. to je moje; prvo pa lahko zbrišeš.
Tako. In potem kakšno stvar tudi ukiniti.
Sedim ob piru na Joštu, ki je bil na biciklu dons svinjsko vroč. Ampak kombinacija bicikla,vtistdga klanca “bruhalnika”, fletnih punc in branja tdh zapisov, ter posledničnega smeha je 1A.
Kolateralna “škoda” tvojega rajca, je ne boš verjel, zame osebni tud super motivacija. Sploh za bicikel kot rehabilitacijo po operaciji hrbtenice.
Hvala za zapise in smeh. Še!
To me veseli! Je pa po svoje zoprno, ko nekega dne ugotoviš, da pravzaprav ne pišeš več zase, ampak za druge. Količina energije je čedalje bolj omejena, zahteve okolice pa čedalje večje, in to za kolikor je mogoče malo povračila.