Romarska na Ptujsko Goro

Dan po vroči pohorski preizkušnji sem se počutil neverjetno dobro, verjetno zato, ker v vročini niti nisem mogel razviti vsega potenciala, ki ga sicer v take podvige vlagam povsem iracionalno in brez vsake potrebe. Zato sem se moral kar na silo zadržati, da starikavega telesa s slabimi sposobnostmi regeneracije ne bi gnal v skrajnosti še drugi dan, ampak sem se podal na sproščeno romanje k Mariji Zavetnici.

Priznati moram, da mi postaja Maribor s kolesarskega vidika kar simpatičen, semaforjev je namreč malo, krožišč veliko, kretenov na cesti pa tudi manj kot v Osrednjeslovenski regiji – kar jih je, so pa resnici na ljubo res težki patroni. Po prvotnem planu naj bi na Pragersko zavil v Polskavi, a sem v Framu sledil skupini kolesarjev, ki je ravno zavijala proti Račam, misleč, da se jim bom zalepil v zavetrje, a so bili tako počasni, da niti oni niso pomislili, da bi se zalepili name.

Med zidovi gradu Rače sem bil pred leti v kinu na prostem.

V labirintu poljskih cest žal nisem točno vedel, katere so asfaltirane, zato sem kvačkal in slučajno naletel na ta krasen prizor …

Štorkelj je v teh koncih ogromno.

Na glavni cesti med Slovensko Bistrico in Ptuj je iz neznanega mi razloga, prometa je namreč relativno malo, kolesarjenje prepovedano, ampak ker se mi ni ljubilo iskati druge poti, sem tablo ignoriral in potem podaljšal še naprej od Pragerskega, tako da sem levo zavil šele proti Leskovcu in čez Črešnjevec proti Ptujski Gori. Ceste bi bile v teh koncih prav prijetne, če ne bi živeli v državi, kjer ni denarja niti za osnovno infrastrukturo.

Cerkev na Ptujski Gori se vidi že od daleč, ampak ko se iz Majšperka vzdigneš na hrib, ob tej vili njena podoba kar zbledi.

Na vrhu sem prijetno poklepetal še s tamkajšnjo gospodo.

Svoje mučilne naprave rad fotografiram ob prangerjih in podobnih zadevah.

Odsek mimo Kidričevega do Ptuja je odvraten, v najstarejšem slovenskem mestu …

… pa ne gre drugače kot da kolesar skoči na kofe in torto.

08_IMG_20160713_121313

Ker sem zadnjič kolesaril po krasni novo asfaltirani cesti po desnem bregu Drave, sem šel tokrat domov po levi strani, skozi Vurberk in Dupleke, nevede, da to terja že skoraj resen vzpon in nevede, da me bo cesta pod celo vrsto gnezd štorkelj pripeljala tako rekoč naravnost domov. A sem moral narediti še ovinek do mesarja na drugi stani reke. Vrnil sem se s tremi suhimi svinjskimi klobasami v levem in z dobrega pol kilograma pljučne v desnem hrbtnem žepu.

Prijetnih 90 kilometrov z nekaj kratkimi kuclji v treh sproščenih urah.

Ptujska_Gora

Trasa: Maribor–Hoče–Radizel–Rače–Podova–Spodnja Gorica–Leskovec–Črešnjevec–Majšperk–Ptujska Gora–Lovrenc na Dravskem polju–Ptuj–Vurberk–Maribor

Prejšnja objava Naslednja objava

11 komentarjev

  • Odgovori Seamus 17. 7. 2016 at 18:38

    Raje bi vzel stegno in ga dal pod zic. Potem bi se lahko hvalil, ko bi naredil tatarskega – domačega 😉

  • Odgovori Areh 17. 7. 2016 at 21:33

    Moji bivši konci. Lepo.

  • Odgovori Matej Zalar 17. 7. 2016 at 23:19

    @Seamus: Ja, ampak se mi ni ljubilo potem še nekaj ur tenstat 🙂

    @Areh: Danes sem bil še mao bolj naokoli, , čez Boč, tokrat v družbi.

  • Odgovori Tana 18. 7. 2016 at 12:38

    Najlepši grad na svetu. 🙂

    V ptujski kavarni pa će dolgo nisem bila; naslednjič grem na tortico in kavico 🙂 🙂 🙂

    Joj, na tej “lepi” vajini sliki pa tako grdo gledaš, da me je kar malce strah postalo.

  • Odgovori Matej Zalar 18. 7. 2016 at 19:37

    Malo se me moraš navadit, potem pa gre. To je sicer obvezna maska v trgovinah, kjer študentke ponujajo degustacije. Na tak način jim niti na misel ne pride, da bi sitnarile.

  • Odgovori Rado 19. 7. 2016 at 20:57

    Povej Matej,
    a na takšnih turah tvoj želodec prenese vsakršno hrano? Ali pa se česa bojiš, da ti ne bi preobremenilo želodca in ne bi mogel kolesariti?

  • Odgovori Matej Zalar 20. 7. 2016 at 9:02

    @Rado: Kar se prehrane med aktivnostjo tiče, sem menda kar precej nenevaden fenomen, ki je sposoben celo klobaso z zaseko založiti z dvema kajlama kruha in velikim pirom, potem pa nadaljevati pohod po hribih. Na kolesu, kjer je intenzivnost aktivnosti vseeno nekoliko višja, sem precej bolj pazljiv. Izogibam gelom, rutinsko se pa bašem s Frutabelami (na dolgih turah po eno na uro do uro in pol). Na začetku sezone sem imel že od nekdaj težave zaradi zelo neekonomične presnove, tako da sem pojedle ogromno, na peturni turi vmes tudi kakšen velik sendvič. Zdaj recimo v treh urah ne pojem praktično nič, morda kakšno banano, ko sem šel zadnjič vozit skoraj 6 ur (zelo intenzivno), sem pa uničil banano in tri frutabele, cockto in kokakolo.

  • Odgovori Rado 20. 7. 2016 at 21:41

    Potem si velik srečkovič.
    Po takšni torti, kot jo imaš na sliki, jaz vsaj 4 ure ne bi bil več sposoben za noben šport. No morda za golf (če bi igral).

    Sicer pa sva na povsem drugačnem metabolizmu. Jaz sem izločil iz prehrane skoraj vse ogljikove hidrate (do največ 10 dag dnevno) in me “poganjajo” maščobne kisline. Nobenih hipoglikemij nimam več med športom.

  • Odgovori Matej Zalar 21. 7. 2016 at 9:33

    No ja, tale torta je bila v resnici manjše razočaranje, ker je bila v resnici tortica … zraven je namreč skodelica za espresso 🙂 Če imaš težave z OH, imaš očitno res smolo, ker v resnici je takih izredno malo (čeprav nas razni guruji skušajo prepričati v nasprotno).

  • Odgovori Rado 22. 7. 2016 at 17:46

    Pravzaprav nimam težav s OH. Le odvečne teže sem se lahko znebil le na ta način, da sem drastično zmanjšan vnos le-teh.

  • Odgovori Matej Zalar 23. 7. 2016 at 13:42

    Ja, to je pa drugo. Jaz, o drugi strani, že dolgo nisem pojedel toliko kot v zadnjih dveh mesecih, pa sem vseeno shujšal 🙂

  • Komentiraj