Rombon (2208 m)

Ker se je program študijske ture v Posočju začel popoldne, sem pot v Bovec izkoristil še za izlet na Rombon. Ko sem se po prazni cesti prevalil čez Predel, se je počasi pričelo daniti in pred menoj se je pokazal obris Mangrta, tako mikaven, da sem pred mostom skoraj odvil levo. Štartal sem izpred ob zori kar malo strašljive trdnjave Kluže. Pot se začne lagodno, po stari vojaški cesti proti Hermanovi trdnjavi in že čez minuto prideš do predora. Šele nazaj grede sem ugotovil, da je očitno razsvetljen.

Malo za predorom pot zavije ostro levo in se zlagoma vzpne visoko nad Kluže in po petnajstih minutah sem že stal pred Hermanovo trdnjavo.

Postavili so jo leta 1900, ko naj bi veljala za eno najbolj naprednih. Že čez petnajst let je fasala granate italijanskega topništva. Izstrelili so jih skoraj 4.000, dvesto jih je našlo cilj, med njimi tudi 441- in 350-kilogramske iz topov na drugi strani Kanina – 13 kilometrov stran. Rezultat je tak:

Vzpon po ožji poti skozi gozd je potem malo dolgočasen, ko zaviješ iz gozda, pa se počasi odpre pogled na cilj – Rombon je v ozadju.

Med drevesi sem že niže ves čas gledal tudi Mangrt, ki se je zdaj pokazal v vsem svojem sijaju:

Na drugo stran se pobočje spusti strmo proti Bovcu, teren ob poti pa je čedalje bolj zanimiv.

Planinska pot zavije med jarke.

Pričakoval sem, da bodo ostanki bolje ohranjeni. Na Rombonu je bilo od leta 1915 hudo. Po letu dni bojev so Italijani zasedli Čuklo (1767 m), ki je bila od avstrijskih položajev na Rombonu oddaljena samo kilometer zračne črte.

Kaverna.

Po dveh urah, že visoko nad Bovcem, so bili kozli prvi, ki sem jih srečal na poti.

Pod vrhom mi je zmanjkalo pulfra in zdelo se mi je, da, dlje ko se vlečem, dlje je vrh.

Bolj po rokah kot po nogah sem se malo pred deseto, vriskajoč, vendarle privlekel gor. Zakaj sem vriskal? Zato.

Pogled malo bolj desno, proti Mangrtu.

In še bolj proti soncu na Bavški Grintavec in Jalovec v ozadju.

Tako lepega vremena letos v hribih še nisem imel. Razmere so bile praktično idealne. Spodaj, še v gozdu, je sicer neprijetno pihalo, zgoraj pa sem kar nekaj časa čepel celo brez majice. Tik za menoj je prišel na vrh še en stric, tudi on sam. Omenjam ga zato, ker je bil edina živa duša, ki sem jo srečal na poti. Pa bohve koliko mrtvih duš, v teh krajih … Njemu se je mudilo naprej po grebenu, jaz pa sem si privoščil lagoden zajtrk na eni najlepših teras v naših Alpah. Nobel zajtrk, tokrat sem imel s seboj jajce. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje na kakšnem vrhu čemel več kot pol ure.

Nazaj grede sem mimogrede skočil še na Koto Dreizehn Dreizehn, ki je, logično, na višini 1313 m. Točno nad Bovcem.

To je bolj terasa kot vrh, kjer je bil nekoč topniški položaj, zdaj pa mi deluje kot cilj za tiste, ki morajo vsak dan laufat v kakšen hrib – praviloma vsak dan na istega.

Spust do Kluž je samo še neprijetna formalnost.

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori fuga 25. 10. 2013 at 20:19

    Lepo! Presenetil me je izbor slik. Enkrat v letu devetdesetem sem šel čez vrh, preko černelskih špic, vsaj mislim, na Kanin, naslednji dan pa na Visoki Kanin. Pritaval sem v temi do postaje žičnice, katero sem komaj našel. Mislim da je bila zelo lepa tura, katero bi rad ponovil. No, menda se je treba samo odpraviti in vzeti pot pod noge. Če ne bi vedel, da se do Čukle tako svinjsko vleče.

  • Odgovori nish 26. 10. 2013 at 14:05

    Lepo.
    Zbiralci pa znajo tam okoli še vedno kaj najti iz vojnih časov.

  • Odgovori darja 27. 10. 2013 at 1:18

    @nish Pa ene dva, tri, štiri na leto tudi razcefra.

  • Odgovori domen 31. 10. 2013 at 19:27

    Dobro pot si izbral. Jaz sem bil letos poleti tudi gor in moram reči, da mi je pot iz Kluž bistveno bolj simpatična, kot pa spust mimo Čuklje v Bc. Hodiš in hodiš, dolina pa se ti zdi vedno enako oddaljena. Smo pa imeli gor obisk zelo radovednih ovc. Ostankov vojne je še precej, sploh na melišču pod škrbino se zdi, da so stvari še pod kamni in sproti prihajajo ven.

  • Komentiraj