Rovtarska

Proizvajalci koles bi lahko svoje granfonde brez težav poimenovali po kakšnem od slovenskih cestnih odsekov, ampak Specialized mu vseeno še vedno reče Roubaix, verjetno zato, ker je v letih, 2008, 2009, 2012 in 2014 prvi prečkal cilj na tamkajšnjem velodromu. Leta 2017 bodo imeli priložnost z novim orožjem, ki ima pod krmilno oporo poltretji centimeter blaženja in kar impozantno udoben sistem vpetja sedežne opore. Na dan predstavitve sem ga preizkusil na starem odseku ceste med Škofljico in Pijavo Gorico …

01_img_20160909_201449

… v soboto pa sem nekaj slabih cest poiskal na krogu čez Rovte in Polhograjsko hribovje. Na cesti v Horjulski dolini so risali sredinsko črto in stožci so imeli za kolesarje zelo ugodne posledice, saj so voznike prisilili prehitevali tako, kot bi morali tudi sicer, torej varno, z obema kolesoma na nasprotnem pasu.

Na Vrzdencu se mi je na začetku klanca na Šentjošt na zadnjo feltno prilimal kolesar od hudiča, ki se ga z enakomerno vožnjo nisem mogel znebiti in čeprav je na polovici klanca že resno sopel, sem ob prvi spremembi naklona neslavno popustil, a vsaj dokazal, da sem izvrsten in nesebičen domestique.

Rovte:

V Žireh je bilo precej bolj živahno, kot bi si človek predstavljal v Rovtah, še bolj nenavadne pa se mi zdijo predimenzionirane zgradbe v teh krajih, na primer Dom pod Planino v Trebiji …

… ali obnovljeni Sokolski dom v Gorenji vasi, ki je tako zagrajen, da se s ceste vidi samo streho. Nekoliko hecno je tudi, da imajo v Gorenji vasi obvoznico, od koder smerokaz popotnike usmerja v »center«. Nisem prepričan, ampak možno je, da so obvoznico dobili pred Škofjeločani. Zagotovo pa pred Blejci. Žal mi je samo za tisto zanikrno bencinsko črpalko, ki jo zdaj nadomešča precej lep objekt.

Krajša in bistveno manj naporna pot iz Gorenje vasi vodi proti Ljubljani čez Lučine, ampak bistvo testa kolesa je bil začetni del spusta s Črnega Vrha proti Polhovemu Gradcu, zato sem šel do Poljan, kjer me že nekaj časa navdušuje še ena cerkev, zgrajena v neoklerikalnem slogu. Gotsko so podrli zato, da so zgradili baročno, to pa so minirali partizani. Novo so postavili v šestdesetih letih, obupen zvonik pa v devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej v klasičnem neoklerikalističnem obdobju.((Opravičujem se zaradi slabe kakovosti fotografij, vendar se mi ni ljubilo ustavljati ali iskati ustreznejše zorne kote.))

Poslastica za dvigovanje srčnega utripa je prečkanje Polhograjskega hribovja iz smeri Poljan. Spodnji del ceste proti Črnemu Vrhu so uredili lani ali letos zgodaj spomladi, srednji del pa je še vedno razsut, kot se za Slovenijo spodobi, in na dveh odsekih asfalta celo zmanjka, seveda brez opozorila, morebitno nesrečo pa bi pristojni organi v vsakem primeru pripisali neprilagojeni hitrosti.

Precej višje, ko se svet že odpre, je velika žaga, pri žagi pa visok mlaj, ki obeležuje devetdesetletnico. Težko bi rekel, da je to naključje, zagotovo pa dokaz, da je Slovenija majhna in da kolesarji praviloma rinemo v najbolj nenavadne konce. Še isti dan sem namreč spoznal moža, ki prihaja prav s te žage, še več, devetdesetletnica je njegova stara mama, ki se je slučajno znašla tudi na fotografiji, ker je med mojim mimovozom ravno urejala cvetje.

Mislim, da sem šel na Črni Vrh s te strani šele drugič. Klanec je kar izzivalen, razgledi pa višje, malo nad žago izvrstni. Cesta pripelje tik pod Pasjo ravan, od koder se nekoliko spusti na Črni Vrh. Zavoljo razgleda sem šel še do cerkve.

10_img_20160910_130007

Za cesto, ki pripelje na Črni Vrh iz Polhovega Gradca, sem pred kratkim napisal:

Pred Črnim Vrhom je cesta tako sramotno razfukana, kot da bi kolesarili po poljskih cestah med Parizom in Roubaixom, samo da so to v Sloveniji glavne prometnice. Asfalt je tako razpokan, da bi verjetno gorski cilj brez težav zmagal Tom Boonen.

Ampak z novim Roubaixom gre res kot po želatini in enako velja za kocke pri Polhograjski graščini. Osebno imam sicer raje bolj toga kolesa in bi brez pomisleka raje izbral Tarmaca, vendar moram priznati, da je novi Roubaix verjetno celo prva specialka, ki si dejansko zasluži pridevnik »udobna« ne samo zato, ker ima visoko postavljeno balanco, ampak zato, ker se na njej slovenske ceste niti ne zdijo tako slabe.

11_img_20160910_152243

Do doma sem nabral dobrih devetdeset kilometrov in slabih 1300 metrov višinske razlike, več ni šlo, ker sem se že čez uro in pol znojil na poroki.

rovte

Trasa: Ljubljana–Horjul–Šentjošt–Smrečje–Žiri–Hotavlje–Gorenja vas – Poljane–Črni Vrh–Polhov Gradec–Ljubljana

Prejšnja objava Naslednja objava

17 komentarjev

  • Odgovori Peter Filec 15. 9. 2016 at 20:48

    Tudi sam sem vrtel čez Trebijo in Gorenjo Vas ter čez Horjul v soboto. Ampak sem verjetno še spal, ko si bil ti tam in ko sem bil jaz, sta bila onadva že poročena… 🙂

  • Odgovori Matej Zalar 15. 9. 2016 at 20:54

    A ni to noro? Mi se zajebavamo na biciklih, ljudje pa sklepajo zakonske zveze 🙂

  • Odgovori laufar 15. 9. 2016 at 22:07

    Zanimiva belanca, glede na naše ceste ostajam na mtb. Če pa že omenjaš Blejce pa obvoznico, ne samo, da je nimamo, zdaj imamo že nekaj mesecev zaprto cesto proti Pokljuki skozi Rečico, baje bo tako do konca leta! Katastrofa.

  • Odgovori Gogi 16. 9. 2016 at 9:32

    Niso Rovte, ampak Smrečje.

  • Odgovori Matej Zalar 16. 9. 2016 at 10:34

    @Laufar: Ampak naslednje leto bo pa letelo proti 90 km/h 🙂

    @Gogi: Smrečje so Rovte. Poštna številka 1373 Rovte. Verjame, da so tudi del Rovtarskega hribovja, torej Rovt.

  • Odgovori Spam 16. 9. 2016 at 13:50

    @Laufar

    Ne vem, zakaj bi bila tista zapora katastrofa. Z lokalnim obvozom zgubiš manj časa, kot čakaš na enem izmed obremenjenih križišč v Lj, da prideš čez.

    • Odgovori Roman Černigoj 17. 9. 2016 at 9:46

      Haha, Matej, ampak na Google-u imaš pa vseeno vpisano Smrečje.
      Kakorkoli, trasa od Horjula preko Šentjošta ali Žažarja (po Podlipski strani) do Treh kraljev ali pa mimo njih do Rovt je meni ena najljubših. Ravno prav klancev in ravno prav odmaknjeno. Za kakšne večje podvige bi že rabil malo več kondicije in malo manj kil 🙂

  • Odgovori laufar 16. 9. 2016 at 16:09

    Katastrofa je, da za 400m (štiristo metrov) državne ceste potrebujemo 8 mesecev! Meni je drugače to všeč, ker za Ljubljančane je pa obvoz preko Jesenic…….

  • Odgovori Rok 16. 9. 2016 at 16:29

    Samo za neumne Ljubljančane. Ostali se vozimo čez vaša dvorišča hahah 🙂

    Je pa naravnost obupno, da tisto cesto pacajo že tolk časa….

  • Odgovori zmago1 17. 9. 2016 at 9:49

    Lepo je v teh koncih,..posebno sem bil šokiran pa na Šentjoštu enkrat, prikolesarim iz smeri Smrečja in lih pri prvi bajti pojem banano ,…. iščem en zanemarjen gozdiček, samotno drevo , grmovje kamor bi vrgel olupek in glej ga zlomka cela vas tolk v piko da nisem uspel zabrisat olupka čez celo vas sem ga trogal in se čudil pikolovski urejenosti te vasice….Verjetno ima to nekaj zveze tudi s pobožnostjo prebivalcvev, mende gre za najbolj verne državljane nasploh….

  • Odgovori Matej Zalar 17. 9. 2016 at 11:24

    To sem slišal tudi jaz in bo že držalo. Kar poznal ljudi s Šentjošta, so vsi zelo v redu, poštenjaki, redoljubi in uspešni na svojih področjih. To je tisto … samo dvajste kilometrov od Ljubljane lahko živijo krasni ljudje – ali pa obupni, če greš v drugo smer 🙂

  • Odgovori Luka 17. 9. 2016 at 18:25

    Se opravičujem za morda neumno vprašanje, ampak o kolesarstvu nimam pojma, pa me zanima glede tistega dela o klancu na Šentjošt – je to normalna praksa, da se nekomu drugemu nalimaš na rit, v zavetrje? Ni to nekam neprijetno, da dva kolesarita tako blizu in sicer nista skupaj na vožnji? Morda vsaj z vidika varnosti, če že ni moteče ker bi morda nekdo želel imeti nekaj miru, ko se vozi. Ne vem. Hvala za pojasnilo.

  • Odgovori Matej Zalar 17. 9. 2016 at 21:47

    Sploh ni neumno vprašanje, ampak vprašanje bontona, ki bi zahtevalo poseben zapis!

    Osebno nimam nič proti tistim, ki se mi zalimajo v zavetrje, me pa moti, da zelo redki na to opozorijo oziroma prosijo, če smejo. Od Slovencev je to seveda težko pričakovati, ker imamo že tako težave z vljudnostnimi gestami in frazami. Zame je to, da se nekdo brez vprašanja prilepi v zavetrje isto, kot če bi se v bifeju usedel za mojo mizo in me ne bi niti pogledal.

    Seveda so največji mojstri tisti padalci, ki potem ob primerni priložnosti pohodijo, da ti niti na misel ne pride, da bi jih lahko prijel. Takemu bi naredil nekaj podobnega kot tistim, ki na cesti mečkajo, potem pa kolono za seboj zajebejo s tem, da pri rumeni ravno še potegnejo skozi križišče. Če naredijo na kolesu to, potem je skoraj isto, kot če bi mi človek v bifeju še brez vprašanja pojedel arašide.

    Že pred časom sem se odločil, d amoram nekaj napisat o tem, pa sem pozabil zabeležit na post-it pildek 🙂

  • Odgovori Zmago1 19. 9. 2016 at 8:22

    Po mojih izkušnjah s(m)o Slovenci zelo tolerantni glede tega in to smatram pozitivno,….Namreč cesta je javna in če se vozim za tabo ali ti za mano me ne moti,..če kaj počvekava še boljš, ni pa nujno. Če te (ali mene) moti se odprelji naprej ali upočasni. V Slo se mi vsako leto mogoče 1x zgodi da kdo kaj benti ampak to pripisujem osebnemu značaju, v tem primeru vozim pač 50 m za njim . Drugače je bilo pa na Hrvaškem kjer so HR kolesarji zelo neprijazni in ne želijo ali nočejo se skupaj vozit in to zelo grdo tudi povejo,…Recimo ITA ali SLO kolesarji vedno vozim oskupaj s HR nikoli.

  • Odgovori Luka 21. 9. 2016 at 13:11

    Hvala za pojasnilo, Zmago1 in Matej.

  • Komentiraj