S psom in mačkom na Košuto

Človekova volja je lahko skoraj brez meja, enako pa očitno velja tudi za moje psihofizične sposobnosti. Ponočnjaških eskapad nisem več vajen, vendar že tri tedne zaporedoma – najprej za rojstni dan, potem na fantovščini in nazadnje še to soboto na poroki – domov prihajam ob bistveno prepoznih urah. Predvem prejšnji vikend je bil skoraj neverjeten dokaz, da niti pri tridesetih še nisem za staro šaro, čeravno tiste tri križe na hrbtu kar dobro čutim. S fantovščine sem se domov vrnil okoli štirih zjutraj in ko sem ob pol šestih iskal hribovske potrebščine – seveda nikoli ne spakiram že prejšnji dan, tudi, če vem, da bo panika – sem preklinjal kot star mornar in se zaklinjal, da je to res zadnjič, da počnem take traparije. Kaj, klinac, mi je sploh tega treba?

Ob šestih smo bili že na poti proti Tržiču, k sreči imajo policaji takrat ravno smeno, ker sem bil po mojem ravno na meji sprejemljivega za v avto. Ampak na Voklem so se stvari po ogabni kavi in flaši vode dovolj umirile, da sem začel v svet gledati optimistično. Ko smo pod Matizovcem štartali proti Košuti, sem bil že glasen. Tiste trapaste face planincev, ko jih na parkirišču vprašaš: “Saj se gre tukaj za Porezen, anede?” Vedno rata.

Do Kofc je skoraj smešno blizu, pot pa je na začetku skrajno položna, da se pred strmino vsaj malo predihaš. Na planini sem takoj opazil, da se dogaja nekaj, kar bi moral vedeti. Pri planšarju so dedci nekaj mutili okrog ognjišča in hitro je postalo jasno, da se pripravlja meso pod peko. Sem zapisal za uho!

Kot sem izvedel pozneje, so imeli nekoč na Kofcah tudi koze, ampak so jim bežale dol do Matizovca, kar je pot, ki je za nedeljske izletnike tako rekoč celodnevni izlet. Še vedno imajo krave, gor menda tudi sirijo, nekaj konj in tele prijatelje.

Namenjeni smo bili na Veliki vrh (2088 m), skrajno zahodni vrh Košute.

Pot je primerna za vsakogar, tiste zajle na poti so bolj za hec.

Razgledi so iz te perspektive precej nenavadni. Pogled čez planino Kofce na Kriško goro in na Storžič vzhodno od nje:

In proti Dobrči:

Do vrha sem bil kot nov. V ozadju Košutica – na avstrijski strani meji med Slovenijo in Avstrijo.

Razgled na zahod: Košutica na desni, levo Begunjščica, za njo Stol, daleč zadaj je v oblakih Triglav.

Naslednjič bi jo kresnil še po grebenu, celo pot do Košutnikova turna (2133 m), in pod grebenom nazaj na Kofce, ampak za kaj takega tokrat enostavno ni bilo pogojev, tako da smo usekali po isti poti nazaj na pvanino. Kaj med Velikim vrhom in planino izvajajo gorski kolesarji, sicer ne vem, ampak videti je bilo kot da se šele učijo vozit. Mislim, da še nisem videl človeka, ki bi padel brez tako zelo neočitnega vzroka.

No, važno, da je bilo meso ravnokar pečeno in še toliko bolj me je navdušilo, da se je pekel kozliček!

Nekaj jim jih je k sreči še ostalo, in to je rezultat na krožniku! Pa košutnik, seveda, ki je prijetno porihtal floro spodnjega dela prebavnega trakta.

Doma sem se počutil kot nov, zato bi tovrstno preganjanje mačka priporočil vsakomur, ki zmore dovolj dobre volje. Naslednji dan smo s Fotrom skočili še na Veliki Draški vrh ina na Viševnik. Dober vikend.

Prejšnja objava Naslednja objava

8 komentarjev

  • Odgovori tejtej 2. 7. 2013 at 20:02

    Državna meja gre točno čez vrh Košutice (in ne Košutnice).

  • Odgovori Vizo 2. 7. 2013 at 21:53

    “Saj se gre tukaj za Porezen, anede?” Vedno rata.

    Legendarna 🙂

  • Odgovori enodvec 2. 7. 2013 at 23:22

    Zakaj se mučiš s tako zgodnjo uro za tak izlet? Vem da so razmere, urnik in dolžina izleta taki, ki to zahtevajo. Ampak Veliki vrh pa res ni tak. Mislim, pa sej si bil že ob 12ih pri avtu!

    Pravi planinci res pravijo, da je potrebno zgodaj v hribe, ampak včasih so tudi pravili, da pravi planinec med kočami ne pije pa to ni ravno pametno.

    Je pa res, da so razgledi zgodaj dopoldne najlepši, to je pa res.

    PS: “Porezen” – ni smešno, res. Jst bi tudi naredil trapasto faco, ker ne bi mogel verjeti, da se najde nekdo, ki mu je to smešno. Mislm, svatša…

  • Odgovori chef 3. 7. 2013 at 0:29

    @tejtej: Hvala, sem popravil.

    @enodvec: 1.) Zaradi svetlobe, 2.) Moja psica slabo prenaša vročino, 3.) Rad imam še kaj od dneva.

    Ne morem pomagat če nimaš smisla za humor.

  • Odgovori prvafaca 3. 7. 2013 at 11:18

    morilec dreves…

  • Odgovori Simon 5. 7. 2013 at 9:09

    Drugem ljudem je čudno zakaj gremo pravi hribovci tako zgodaj v hribe. Mi poznamo razloge… Dodal bi še četrti razlog: možnost neviht v popoldanskem času. Pa še drugi so…

  • Odgovori chef 5. 7. 2013 at 10:15

    No, četrti razlog je itak logičen. Dejstvo pa je, da zgodnje vstajanje, če si ga vajen, ni več noben problem. Temu jaz rečem disciplina. Mene lahko zbudič ob 3h zjutraj in bom čez petnajst minut že ustrezno funkcioniral. Je pa res, da je bilo to čisto pretiravanje, slabo za zdravje, ampak kaj češ. Motivacija je včasih močnejša od pameti.

  • Odgovori Simon 5. 7. 2013 at 11:47

    Po prekrokani noči paše jaz ne morem tako zgodaj vstati oz. ja lahko bi ampak potem od takega izleta kjer bi napol zaspan lezel v hrib ne bi imel prav nič.

    Izlet ima pri meni smisel če sem spočit zato grem prej spat, da lahko potem v njem polno uživam, sicer pač nima smisla.

  • Komentiraj