Selitev

Nazadnje sem se selil leta 2008, ko sem bil še mulec, in sem vse skupaj prenašal precej bolj zanosno, tudi zato, ker sem zakorakal v samostojno življenje. Človek v prvi polovici dvajsetih, ima precej manj stvari. Takrat še nisem imel psice. In nisem imel petih čelad in enainštiridesetih parov čevljev. Ne pretiravam. Imam enainštirideset parov čevljev.

Šla sva na bolje. V bistveno večje stanovanje, na odločno mirnejši lokaciji, tik ob mestnem središču. Vrata segajo do stropa. V kopalnici je straniščna školjka, ki se spira s strani, tako da se ne naveličam opazovati, kako vodni vrtinec elegantno briše s keramike sledi iztrebljanja. Balkon, kjer je dejansko mogoče uživati, je tako velik, da mi sploh še ni uspelo priti do skrajno desnega konca. V kabinetu imam ogromno delovno mizo. Ko pogledam dolgočasne linije kuhinje Dan Küchen, se počutim, kot bi vozil belega passata z vso dodatno opremo. In v obednici imava sto let staro kredenco, polno kristala in bizarnega jedilnega pribora.

Kredenca

Ampak selitev ni nekaj romantičnega. Najprej se absolutno predolgo zajebavaš z adaptacijo več kot štirideset let starega stanovanja. Mojstri drug za drugim poročajo o visečih stropovih in krivih stenah, tako da sčasoma vidiš samo še napake, ki so bile prej neopazne. Žreš se, ker so notranja vrata, skupaj z nujnimi zidarskimi deli, na katera nisi računal, stala slabih tisoč evrov. Na kos. Vsakič, ko pogledam nevidne podboje in tečaje teh vrat, me zvije v trebuhu. Sploh ne vem kako živijo ljudje z običajnimi vrati. Pravzaprav vem. V žepu imajo tri tisočake več. Ali pa imajo v dnevni sobi kavč.

Potem naj bi se vendarle vselila. Ženska seveda fantazira. Kako bo vse drugače. Kako bo zdaj lepo in udobno in čisto. Ampak za kaj takega bi morala zamenjati dedca in se znebiti psice. Tako pa ne gre.

Kakšna romantika neki.

Prvo noč prespiš med škatlami s kramo, a del krame je še vedno na stari lokaciji. Žal ne veš kateri del krame. Na balkonu še vedno leži stara satelitska antena. V kuhinji ni ognja, ker v soboto zvečer, dve uri pred uradno vselitvijo, nisem vedel, da za priklop na jeklenko potrebujem posebno matico, ki jo prodajajo samo v plinarni. Imava kuhinjo, ki bo menda zdržala štirideset let, morda me bo preživela, a kavo sva tri dni kuhala na gorilniku za kampiranje. Namreč, ko sem v ponedeljek dobil ustrezno matico, so mi povedali, da je treba zamenjati tudi šobe na štedilniku. Da je treba štedilnik predelati za priklop na jeklenko, mi je kasneje razložil Boschev serviser. To besedo je uporabil: predelati.

Psica je sprejela selitev stoično. Mislim, da ji je kar všeč, a komaj čaka, da se vrnemo domov. Tukaj je preveč pravil. Kam sme in kam ne sme. Blazno uživa na balkonu, strašno pa jo motijo sosedovi mački. Ko je zadnjič prišlo do konfrontacije med temi zvermi, sem jo najslabše odnesel jaz. Maček je namreč iz skoraj brezizhodnega položaja našel pot preko mojega života in mi zadal nekaj resnih ran. Vesel sem lahko, da mi ni iztaknil oči ali celo zadel arterije na vratu, do kamor je manjkalo manj kot deset centimetrov. Če bi bil tiger, bi me pa ubil.

Preden se bom počutil kot doma, bo še zakrožilo nekaj vode po tisti školjki. Živiva tako rekoč sredi mesta, a prav vse je bistveno dlje, kot je bilo na Viču. Doslej v radiju nekaj sto metrov še nisem našel korektne pekarne. To je ta fenomen Ljubljane: zaspanega mesta, ki se je v nekaj letih prelevilo v turistično zabavišče, zdaj pa misli, da bomo domačini zadovoljni, ker ga tujci hvalijo. Kaj pa nekdo iz New Yorka ve kako je živeti v Ljubljani. Pojma nima. Kot če bi jaz prišel za teden dni v New York in hvalil, da je fajn, ker se veliko dogaja, ne bi pa še prišel do spoznanja, da je vrvež pravzaprav moteč.

Prejšnja objava Naslednja objava

23 komentarjev

  • Odgovori Urban 1. 8. 2018 at 21:18

    Tudi jaz se z nostalgijo spominjam starega stanovanja. Tja pa ne bi šeli več živet. Hehe… Kot socializem pri generaciji, ki ga ni nikoli doživela, z mano vključno.

  • Odgovori Facko 1. 8. 2018 at 21:35

    Pri kuhinji se mi je zgodilo isto. Pri nakupu me niso opozorili na kaj se bom priklopil( na jeklenko ali mestni plin ). In sem potreboval 1 mesec , da je serviser prišel in nastavil pravilne šobe ker je bil priklop na jeklenko.
    .

    • Odgovori Anonimno 5. 8. 2018 at 22:09

      To pa zato, ker aparate s kuhinjo kupite. Če izbiraš sam, že v štartu izbereš pravilne šobe.

  • Odgovori Jani 1. 8. 2018 at 22:00

    V velikem stanovanju ima lahko človek tudi veliko.. Koles. 🙂

  • Odgovori jazsembog 1. 8. 2018 at 22:16

    Cestitam. Kdaj pa bo selitev v hiso in kosnja trave (ki je btw edino prijetno opravilo pri hisi)

  • Odgovori Bostjan Cafuta 1. 8. 2018 at 23:05

    Tudi jaz se spominjam selitve izpred osmih let. Kot si rekel škatle nadevane vsepovsod, stanovanje, ki ga vidiš na prvi pogled zgleda super, ko pa hočeš eno stvar spremenit, pa se začnejo stroški in začneš odkrivat napake in pomankljivosti. Ampak kaj čemo, to je življenje in iz vsega se nekaj naučimo. Ko se boš naslednjič selil, boš pa gledal vse te stvari, ki jih zdaj nisi, na drugi strani bo pa spet nekaj druga…..
    Super članek in lep pozdrav vsem….

  • Odgovori Tana 2. 8. 2018 at 10:03

    Ja, s selitvami so križi in težave. Mi je vse poznano, selila sem se večkrat, tako da te čisto razumem. Vitrina je sicer čudovita, vendar je vse odvisno od vrste stanovanja; mislim da v to prenovljeno stanovanje v stari Ljubljani kar lepo paše. Tako, da čestitke obema in veliko lepega v novem stanovanju. 😉

    Ampak, da imaš enainštiridest (41) parov čevljev, kaj takega pa še ne; torej moraš imeti posebno sobo z regali za čevlje, da imaš vse lepo zloženo in očiščeno in seveda da so vsi uporabni. Jaz čevlje po dveh sezonah običajno odvržem, čeprav so še lepi in uporabni, ampak čevlje je treba menjat tako kot “gate” 🙂 Moje pravilo!

  • Odgovori Matej Zalar 2. 8. 2018 at 12:17

    @Urban: Tako nekako, ja.

    @Facko: Če imaš eno električno plato, res ni panike. Naju je prodajalec prepričal, da je to brezveze. All in ali nič. In prav je imel. Za skrajno silo lahko v omaro še vedno vrževa malo električno plato.

    @Jani: Da. V moji pisarni bosta gotovo visela vsaj dva. Sicer pa nisem pristaš velikega števila koles.

    @Jazsembo: Veš da sem zadnjič res gledal enega strica, ki je kosil trato, in mislil sem si točno to. Saj mora biti kar fino kositi. Upravljaš stroj in rezultat je takoj viden in tudi oprijemljiv. Življenje v hiši me pa dejansko ne mika niti malo, praktično je le zato, ker je lažje čistiti kolo.

    @Boštjan: Menda človek šele tretjič naredi dobro, tako da se druge akcije sploh ne veselim.

    @Tana: Saj ni stara Ljubljana. In to bo edini star kos, čeprav zdaj razmišljava, da bi ohrnaila tudi sto let staro umetnino, ki daje sicer morbiden vtis, ampak kar tako se je pa tudi ne bi znebila. Ko sem zadnjič videl kako grdo sliko je prodajal nekdo za jurja in pol, sem skoraj prepričan, da je ta vredna 15 jurjev 🙂

    Imava posebno omaro za čevlje, ki je v 2/3 zasedena z mojimi. Tvoje pravilo se mi zdi sicer skregano z vsako logiko trajnostnega življenja. Seveda, če čevlje nekdo v Bangladešu šiva za dolar na dan, res ni take sile, če jih zabrišeš v kanto že po dveh sezonah. Navsezadnje je človek zaslućil dolar, sicer pa ne bi nič. Čevljev imam jaz res veliko, ampak jih imam po službeni liniji, potem pa ostanejo in jih hranim zato, da jih imam kasneje za primerjavo, ko ocenjujem naslednji model. Zdaj jih bom sicer nekaj odnesel na Karitas, ker to res ni normalno. So pa večinoma skoraj novi.

  • Odgovori Kalbo 2. 8. 2018 at 12:28

    A si umislil Boscha flame select? Zakon zadeva.

  • Odgovori Matej Zalar 2. 8. 2018 at 13:25

    Točno to. Ko sva kupila, sploh nisva vedela, da gre za 9-stopenjsko nastavljanje plamena. Dejansko je to odlična zadeva.

  • Odgovori filmoljub 2. 8. 2018 at 16:52

    No ja. Če štejem od prvega odhoda od doma v Kopru (najprej v vojsko in potem na študij) do ustalitve v Kamniku, kjer zdaj živim s svojo družino, sem se skupno selil trinajst(13)krat. Je kar naporno, zlasti prenašati knjige, ker so (v škatle zložene) težke ko prasice. Potem ugotoviš, da ni stvar v številu ali velikosti kosov lastnine, temveč v prostoru, kamor si se preselil — kolikor je že velik (ali majhen), ga boš sčasoma zagotovo napolnil s kramo. Minimalizem, pa to. 😎

  • Odgovori Matej Zalar 2. 8. 2018 at 17:04

    O, fak … trinajstkrat! No, če se tako pogosto seliš, pa vseeno niti nimaš toliko robe kot se je nabere v tem času. Če prav pomislim, je niti jaz sploh nimam tako veliko, če odštejem domačo pisarno z arhivom in šport, kamor pač sodijo tudi vsi tisti čevlji. Samo šest parov imam za vsakdan, ostalo je vse za šport in še to zato, ker se ukvarjam z ocenjevanjem cipel. K sreči imam tudi cel kup nahrbtnikov in tako sem knjige tovoril večinoma kar v nahrbtnikih in v kovčkih. Potem se pa pojdi minimalizem, če že s knjigami lahko pokriješ par kvadratnih metrov stene.

    Dejstvo pa je, da sva prej nekako shajala, zdaj imava pa v dvakrat večjem stanovanju spet skoraj premalo prostora 😆

  • Odgovori Manja 2. 8. 2018 at 17:13

    Knjige? To pa res ni problem, razen če si bival v 4. štuku brez dvigala. Jeba so kozarci in talarji, vaze :).
    Kaj ni največ dela z demontažo omar in omaric? Pa magari grejo s tabo ali na smetišče. A to kar vse pustite, plačate čistilni servis in kupite vse novo? Tudi jogije, TV, preproge, rožeeeee :)), spominki….
    Pa s čevlji in cotami tudi ni preveč dela. To nabašeš v avto in voziš ene 3 x na dan cel mesec. Samo odločit se moraš, a boš večino zmetal v kante pred tastarim blokom ali pred ta novim.

    Bolš pred tastarim, da se takoj ne zameriš novim sosedom. 😛

  • Odgovori TrilcVanilc 2. 8. 2018 at 18:08

    Pisoar je baje fajn zadeva. Sploh, če potem za čistočo le-tega skrbi uporabnik 🙂 Ko smo ravno v kopalnici in pri wc-ju … sta si mogoče omislila tudi “higienski tuš”? To je ona tuš ročka pri wc-ju za … no, rit oprat. Pri nas jo je “sforsiral” dec. Presenetljivo uporabna in praktična stvar.

  • Odgovori Matej Zalar 2. 8. 2018 at 18:20

    Pisoar je obvezen in si zasluži svojo objavo. Za spiranje riti je pa treba stopiti par korakov stran do tuša. Kolikor mi je umivanje riti simpatično, pa res ne bi posebne inštalacije tja vlačil še za to.

  • Odgovori Matej Zalar 2. 8. 2018 at 18:33

    @Manja: Pohištvo je ostalo. In, da, seveda se meče robo v kontejnerje na stari lokaciji 🙂

  • Odgovori Tana 3. 8. 2018 at 14:01

    @Matej; kako sem jaz prišla do tega, da je stanovanje v stari Ljubljani, se mi sploh ne sanja. Sem očitno nekaj pobrkala.
    Slika mi ni všeč; mogoče je res kaj vredna, jaz se na to ne spoznam. Jaz jo ne bi obesila za živo glavo ne. 🙂

  • Odgovori NatasaPr 3. 8. 2018 at 14:54

    Jooooj, meni je pa najbolj simpatičen prizor z mačkom 🙂 Upam, da bodo preživeli 😉
    Pa čestike za uspešno selitev in čim hitrejšo adaptacijo na nov dom želim!

  • Odgovori Matej Zalar 3. 8. 2018 at 17:07

    @Tana: Hja, stanovanje je v bistvu na boljši lokaciji kot če bi bilo v stari Ljubljani. Življenje tam me niti ne mika, tik ob notranjem obroču je pa optimalno. Slika … všeč ali ne, v resnici je lepa. Je pa res, da je človek nima v obednici 🙂

    @Nataša: Pravkar je kolega tega mačka vame zapihal. Pa niti psa nisem imel s sabo. Očitno mu bom moral še jaz pokazati hudiča, ljubezen do živali gor ali dol. Najprej hierarhija, potem ljubezen 🙂

  • Odgovori Jani 4. 8. 2018 at 22:58

    Matej..
    Gljumis Gljivu…
    Bodi vesel da imaš kar… opisuješ.
    In uživaj kot na s-w…
    Principielno.

  • Odgovori filmoljub 5. 8. 2018 at 12:33

    Knjige? To pa res ni problem, razen če si bival v 4. štuku brez dvigala. Jeba so kozarci in talarji, vaze :).
    .
    Kakšni kozarci neki, jebem ti vaze in podobno babjo kramo. Tudi če nisi v 4. nadstopju bez dvigala (kar sem pravzaprav bil, resda ne višje kot v tretjem, a vendarle), je kljub temu manjši problem, če imaš kakšnih 25–30 škatel velikosti 40×60 cm, polnih knjig. Je pa res, da sem se jih sčasoma povečini znebil, ker tako pač v nedogled ne gre.

  • Komentiraj