Skozi oazo ob reki Draa

V Zagori smo se odločili, da vseeno ne bomo šli še v Timbuktu. Danes se že 14-dnevna odsotnost zdi kot cela večnost, včasih pa so bili tovorniki čez Saharo zdoma štiri mesece! Stare table ni več, so pa narisali novo, ki je očitno na drugi lokaciji kot nekoč, ker puščica kaže v drugo smer.

Maroko_DSC_7564

Zadnji kolesarski dan je bil čas za sprostitev. Začeli smo po isti trasi kot prejšnji dan, a v nasprotni smeri, iz Zagore proti severu, ob reki Draa navzgor.

Maroko_DSC_7598Maroko_DSC_7604

Srečanja s tukajšnjimi prebivalci so prav prijetna. Nekoliko sramežljivi, a vseeno zapeljivi pogledi domačink po vsem Maroku niso redki, a topel pozdrav mladenk, ki so ob novici, da se bližajo bledopolti eksoti na kolesih, pritekle čez polje do ograje in malodane žvižgale za nami, me je vseeno tako presenetil, da sem se pozabil ustaviti in prositi za fotografijo ali tri. Zanimivo, moški gleda na zakrito žensko popolnoma drugače kot na razvratne Evropejke, ki si drznejo kazati gležnje in vse navzgor, kot da zaradi te pravice samih sebe niso zreducirale na spolni objekt. Ah, ja … Ob brhkih mladenkah in škrbavih starkah smo dohitevali ali prehitevali še pastirje …

… mopediste …

Maroko_DSC_7685

… in osle …

Maroko_DSC_7690

Draa je najdaljša maroška reka, ki je pravzaprav nadaljevanje Dadesa od sotočja z Iminijem naprej. Malo višje v smeri proti Agdzu, kjer so oaze manjše, je reka precej široka, morda toliko kot Ljubljanica, tu pa je, verjetno zaradi namakanja, precej siromašna, skoraj nevidna, tako da jo pred mostovi zajezijo. V torek je bilo ob reki polno peric, za jezom pa se je kopala otročad. Mostovi čez reko so skrajno bedni, kar je logično, saj jih lahko ob visoki vodi poplavi.

Maroko_DSC_7605

Posesti so pregrajene z ograjami, skupno dobro pa urejajo podobno kot so jo naše vaške skupnosti.

Maroko_DSC_7636 Maroko_DSC_7640

V tej prostrani oazi ljudje tudi živijo in vasice so res očarljive.

Maroko_DSC_7621 Maroko_DSC_7658 Maroko_DSC_7630

Takšna luknja kar kliče po fotografiji.

Maroko_DSC_7651

Izhod iz oaze:

Maroko_DSC_7673

Kolesarjenja po Maroku je bilo torej konec, čakala nas je samo še vožnja v Marakeš z Desert Soulovim tovornjakom, kar je lahko z dobrim šoferjem prav zabaven spektakel. Ob reki Draa smo nadaljevali v Agdz, kjer smo pred vzponom čez Anti Atlas Magirusu privoščili počitek, sebi pa pečenega piščanca. Čez prelaz, ki se ob suhi dolini vzpne na približno 1700 metrov, smo se spustili v Ouarzazate, končno našli bencinsko črpalko, ki sprejema kreditne kartice, si ogledali mednarodni obrtniški sejem, spili pomarančni sok in nadaljevali po že znanih cestah mimo Ait Benhaddouja, kjer smo zaključili prvo kolesarsko etapo. Pred vzponom čez prelaz Tiška smo si nočni počitek privoščili v pravljičnem hotelu, ki sta ga francoska ljubitelja džeza, nekoč sta vodila džez klub v Provansi, uredila v eni izmed kasb.

Maroko_DSC_7695

Za te fotografije mi ni bilo treba nič dlje kot na teraso pred sobo.

Maroko_DSC_7700

V tem paviljončku pa smo si po večerji privoščili šišo.

Maroko_DSC_7701

Prejšnja objava Naslednja objava

4 komentarji

  • Odgovori mmodic 7. 4. 2016 at 21:25

    Sonček imate

  • Odgovori filmoljub 9. 4. 2016 at 7:45

    Videti je kot kakšen film Ridleyja Scotta o Jezusovem rojstvu ali uporu sužnjev v starorimski provinci, v katerem nastopajo tudi kolesarji. Ekstremno kul fotke. Bo katera objavljena še kje razen tukaj?

  • Odgovori Gregor 9. 4. 2016 at 9:50

    Torej lahko v eni izmed naslednjih številk Bicikla pričakujemo opis avanture in oceno oz. predstavitev kolesa?
    Pa še eno vprašanje sedaj ko si prekolesaril oboje: Tunizija ali Maroko? Če bi ugibal odgovor bi rekel da oboje.

  • Odgovori Matej Zalar 9. 4. 2016 at 10:07

    @Filmoljub: Ko se zbudiš v stari kasbi in ob meketu ovac, obut v prašne čevlje, pogledaš dol na mesto, se dejansko počutiš kot v Nazaretu. Večino filmov s to tematiko so snemali v Maroku in v Tuniziji. Peljali smo se tudi mimo filmskih studiev v Ouarzazatu, ki si jih je mogoče ogledati, ampak nas to ni zanimalo. Tukaj je – nepopoln – seznam filmov, ki so jih posneli v Maroku. Objavljeno bo vsaj še v reviojah Bicikel in NaProstem.si.

    @Gregor: Predstavitev PsychoPatha (z XTR Di2) smo že imeli, ampak ne vidim razloga, ampak bom gotovo kaj o njem napisal tudi v Biciklu, ker je res dober bicikel, ki se je moral soočiti s precej težjim terenom kot sem si bil predstavljal.

    Tunizija je s kolesarskega vidika malo manj raznolika, a jo priporočam za doživetje prave puščave, v Maroku pa doživiš vse, od gorovja do vožnje skozi oaze in čez kamnito puščavo, za priokus peščene Sahare, kakršno si vsi predstavljamo, pa dobiš še bosonog sprehod po peščenih sipinah pri Merzougi. Osebno bi ponovil oboje, če bi imel samo eno priložnost, bi se pa vrnil v Maroko – ne toliko zaradi terena, ampak zaradi celovitega doživetja, ljudi, vsakdanjega življenja.

    Kar da agenciji Desert Soul pravo vrednost, je fuzija doživetja “avtohtone” maroške pravljice, kakršno ponujajo klasične agencije, in avtohtonega Maroka, kakršen je v resnici – in mi je v tej zanikrnosti in jebivetrstvu neizmerno všeč. S kolesa človek malo bolje razume vrednost vode, življenja, oaze. Če se med kraji voziš v klimatiziranem avtobusu in je na voljo ohlajena voda, je to nekaj čisto drugega kot če v oazo prideš po 50 kilometrih hribov in ravnice, na kateri ni ničesar.

  • Komentiraj