Škrlatica (2740 m) in Dolkova špica (2591 m)

Ko je sosed ob pol štirih zjutraj s kolesom umetelno vijugal zasluženi komi naproti, sem v avto tlačil nahrbtnik. Na Škrlatico sva se nameravala povzpeti že lani, a naju je prehitel sneg. Letos sva lep dan ujela točno takrat, ko je Foter organiziral rojstnovdnevni piknik. Klinc gleda, rojstni dan, se je strinjal tudi stari. Lani je bilo tako čisto samo na Bavškem Grintavcu in na Rombonu.

Par dni nazaj sem urejal članek in pametno dodal, da morajo planinci pred odhodom preveriti, ali so baterije čelnih svetilk polne. Ko sva malo pred peto zjutraj, še v trdi temi, krenila iz Vrat, sem ugotovil, da moja luč le žalostno brli in Robocop je bil le malo na boljšem. Nekako sva se pretipala skozi gozd in malo višje se je v medli svetlobi pokazal Triglav.

Sonce je tam gor vzšlo točno ob 6:06.

Pri bivaku IV je že pošteno žgalo v vrat, a zrak je bil mrzel. Še par dni nazaj sem nekemu članku dodal opazko, da se je treba v hribih še posebej temeljito namazat s sončno kremo. V nedeljo sem to naredil šele, ko me je že pošteno žgalo v ušesa.

Okoli grebena  Dolkove špice pot zavije na Zadnji Dolek: levo je Dolkova špica, desno Škrlatica.

Naravnost pa odvratno, res odvratno melišče. Pogled od zgoraj vara, v resnici je svinjsko strmo, edina rešitev pa je, da stisneš zobe in se z jezo prebiješ kakšnih sto metrov višinske razlike navzgor (in pri tem opraviš dela za 200 metrov).

 Pod steno je v senci zanohtalo še preden sem izvlekel rokavice.

Navlekla sva tudi nekaj varovalne opreme, kar se mene tiče, ne bi bilo potrebe, a sem ter tja je kakšen odsek precej izpostavljen, še najbolj tale razgledni, a površinsko skromen balkon.

 Bo že držalo, da Škrlatica ni za vsakogar.

Domneval sem, da bova srečala komaj koga, a izkazalo se je, da romarska pot vodi tudi na severno stran Vrat. Zanimivo, kajti pot je dolga, po časovnici šest ur, vmes ni planinske postojanke, od bivaka IV naprej pa sta edina cilja Dolkova špica in Škrlatica. Skratka, na drugi najvišji slovenski gori je gneča.

Vem pa, kje je gotovo ni: na Rokavih.

Komentar verjetno ni potreben. Videlo se je skoraj vse, najbolje seveda Razor in Jalovec, ki izstopa iz vseh smeri, v ozadju pa tudi Mangrt in Montaž …

Evo Razor, tik za njim se vidi vrhova Velike in Male Tičarice, daleč v ozadju pa nezgrešljivi Krn.

Rana ura, zlata ura. Prvi oblak je Triglav objel že okoli pol desetih in potem je bilo na jugu samo še slabše.

Če sva že zašla v te odročne konce, bi bil greh, če ne bi skočila še na Dolkovo špico. S severne strani nikakor ne daje vtisa špice. Naj vas ne zmoti zadeva, ki štrli pokonci na desni strani grebena, tisto je namreč Razor.

Ampak najprej je bilo treba zlesti s Škrlatice.

In se čez melišče podati na drugo stran Zadnjega Dolka, proti Rdeči škrbini.

Zakaj se ji reče Rdeča škrbina, je jasno.

Točno na prevalu je teren spet odvraten, potem pa pot zavije naokoli in med možici levo, na vršni greben.

Čez vrh so se že skušali prevaliti oblaki.

Seveda razgled ni bistveno slabši kot s Škrlatice …

… kjer ga v danem trenutku ni bilo več.

Na zahodni strani Dolkove špice, kjer smo se po drugi, nekoliko daljši, a precej bolj slikoviti poti vračali med Dovškim Gamsovcem in Vrtačo, je sonce še naprej neusmiljeno žgalo. Na Dolkovi špici se nama je v italijanskem slogu pridružil rahlo izgubljen Italijan, ki je imel srečo, da sva šla v isto smer, pa še tole fotko je popestril.

Do bivaka IV je pot krasna, potem pa je treba priti samo še dol – lažje rečeno, kot storjeno. To ni prav lahka tura – števci so spodaj pokazali, da sva v devetih urah prekolovratila slabih 16 kilometrov in slabih 2500 višinskih metrov. Ni slabo. Piknik sem zamudil za kakšnih šest ur. Dobil sem v mikrovalovki pogretega piščanca in klobaso, nekaj krompirjeve solate, torto in šišo.

Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori Seamus 27. 8. 2014 at 18:22

    Če si zadevo še znam predstavljat s Škrlatice ne vidiš Tičarc (cca 2300), ker so za Kanjavcem (2500), tisto desno od njega pa je Lepo Špičje, zadaj pa Krn.

    Drugače pa lepa tura. Ker si šel naokrog si res lahko klel na melišču, če bi se vrnil čez Rdečo škrbino nazaj, bi pa vriskal. Eno boljših melišč, ker je fino strmo.

  • Odgovori Ana Kos 27. 8. 2014 at 20:18

    Nisem še bila tam gor … in vse bolj verjetno nikoli ne bom. Bom pa iz doline občudovala …
    Samo to: si bil na Krnu po plezalni? Je primerljivo?

    Zelo lepo!

  • Odgovori en odvec 27. 8. 2014 at 23:40

    @chef: Misliš Tičarice za Razorjem in na levi strani fotografije ali direktno za njim. Slednje se namreč drži Krna preko Krnčice. Čisto zadaj je še Matajur. Če si pa mislil na levi strani (predvidevam), potem pa ne bi vedel.
    Kateri hrib je levo pred Krnom, takšna kamnita piramida?

    Kako da nisi slikal tistega dela na Škrlatici, kjer hodiš po zrako po klinih?

  • Odgovori Beach_boy 28. 8. 2014 at 14:34

    Zakon!

  • Odgovori Rak stari 28. 8. 2014 at 21:12

    Kdor se je iz Vrat že povzpel na Škrlatico, ta ve, da to res ni mačji kašelj. Ampak tura je enkratna, da bi jo spet ponovil, sem verjetno že prestar, rad pa uživam ob ogledu svojih diapozitivov, kjer sem pred desetletji posnel kar nekaj čudovitih prizorov.
    Čestitam ti za vzpon!

  • Odgovori Jani 28. 8. 2014 at 22:24

    Lepe fotke!!

  • Odgovori Matej Zalar 29. 8. 2014 at 12:47

    @seamus: Hja, meni je tako tehnika rekla. Ja, melišče je fletno in če greš na Dolkovo špico, je bržkone bolje, da ubereš kontra smer. Nekaj melišča je sicer tudi na drugo stran, kjer smo se spuščali proti bivaku pod Križem ali karkoli je že tam.

    @Ana: Ne, na Krn smo šli naokoli, ker je bila zraven psica, tako da tiste poti naravnost ne poznam. Tale “nikoli ne bom” se pa tako cagavo sliši, da sem kar malo jezen. Ne vem sicer kaj te muči, ampak ljudje so že brez nog prišli na Triglav in še marsikam.

    @enodvec: Na sliki skrajno levo in če so, se jih res slabo vidi, ko je panorama pomanjšana… Kaj je levo pod Krnom, pa žal ne vem.

    Skobe, o katerih pišeš, sicer so, in to na osmi sliki, ampak se malo slabše vidijo. Se mi pa ta odsek ni zdel pretirano zahteven, bolj luftig je na Rjavino ali na Kočno – ali sem se pa samo privadil, kaj vem.

    @Rak: Hvala, pa saj to res ni nič takega. Malo daljši izlet…

  • Odgovori Ana Kos 29. 8. 2014 at 13:04

    Krn ima lojtro! 😀 Zame je to božansko! 🙂 Imam izreden spomin na plezanje po tisti lojtri v trdi temi in dežju. Zato vprašam o primerjavi, ker je Škrlatica moja tiha želja od zdavnaj, ker če ni težja od Krna oz. če je dobro opremljena z zajlami in klini, potem morda 🙂

    Sicer pa … vse več stvari “izpustim”. Tako je življenje.
    Morda pa vendar! Recimo, da rečem, da po severni Triglavski ne bom šla na Triglav (kot sem želela na poročno potovanje!), po kakšni drugi pa 🙂

  • Odgovori Vanja 29. 8. 2014 at 14:42

    @enodvec: Če prav razumem, o katerem vrhu govoriš: takoj levo od Krna je Batognica, še bolj levo (vrh v oblakih) pa Vrh nad Peski.

  • Odgovori Ana Kos 29. 8. 2014 at 16:32

    Batognico imam pa jaz tako rada! Tako posebna gora je, tako lepa!

  • Odgovori Vanja 29. 8. 2014 at 17:49

    Eh, lapsus! Vrh nad Peski je v senci, v oblakih sem pa bolj jaz, kronično neprespana. 🙂
    Meni je cel šopek tistih gora (Krn, Batognica, Maselnik, Rdeči rob, Vrh nad Peski…) poseben in lep! In planine pod Krnom, v zadnjih letih spet vse bolj obljudene (in oživaljene)! Se ne naveličam.

  • Odgovori Seamus 29. 8. 2014 at 21:17

    @chef – sem pogledal situacijo še po zemljevidu – glede na smer fotografije sta Tičarci levo od Kanjavca – dvoglavi vrh nad Doličem (lahko da se skrajno levo vidi desni vrh ali pa še to ne), torej tole ni drugega kot Lepo Špičje s Travnikom in Plaskim Voglom na koncu. Ta greben je direktno nad Trento, medtem ko sta Tičarci nad Triglavskimi jezeri.

    Glede piramide pa je to pomoje Velika Baba – če se misli izstopajoči vrh v senci, direktno na polovici med Travnikom in Krnom. Sam tole je čisto iz zemljevida…

  • Odgovori en odvec 1. 9. 2014 at 15:52

    Mislil sem seveda Vrh nad Peski. V aktualnem Planinskem vestniku sta članka povezana s Krnom in tam se lepše vidi. Pa tudi za vikend sem z Rodice preveril.
    @seamus: Sem šel prav računat zorni kot, če res ni slučajno Velika Baba in ni.

    @chef:Hm, ne vem če misliva isto, morda pa. V resnici skobe niso nič težke, so pa res zračne.
    Na Kočno sem pa šel še kot otrok, tako da sem se na tisti polici lahko zlahka skril v notranjost.

  • Komentiraj