Slabe plače: Bodite solidarni s tistimi, ki imajo več pravic

Ugotovil sem, da so ljudje v obdobju krize bistveno bolj simpatični kot med konjunkturo. Nekaj mesecev jim pihaš na dušo s poceni krediti, novicami, da je na borzah zavel veter optimizma, in idejami kako lahko brez dela zaslužijo milijone, če investirajo tisoč evrov v finančni sistem, ki ga nihče ne razume, in že se potrošništvo razpase čez vse meje dobrega okusa, o nepremičninskih balonih pa se šušlja že dobro leto po tem, ko stanovanja ni bilo mogoče prodati niti pod ceno. Posledica tako imenovanega optimizma je ugotovitev, da imamo slabe plače. Ne pa recimo ugotovitev, da živimo nad svojimi zmožnostmi.

Bobu bob: dobre plače imate

Vsi si želimo boljše plače in delovne pogoje. Ampak zadnji, ki se lahko pritožujejo, so javni uslužbenci. In s tem mislim vse, od snažilk, vratarjev in kuharic v javnih ustanovah, ki imajo minimalne plače ali še to ne, pa do učiteljev, novinarjev javne radiotelevizije, sodnikov in zdravnikov.

Zakaj tem ljudem že enkrat nekdo naglas ne razloži, da imajo čisto dobre plače?

In čisto dobre delovne pogoje.

Preden podivjate: strinjam se, žaljivo za zdrav razum in človekovo dostojanstvo je, da zaposleni z minimalnimi plačami, naj opravljajo še tako preprosta dela, zaslužijo manj, kot znaša prag revščine. Do zaposlenih s povprečnimi plačami je žaljivo, da zaslužijo le 300 ali 400 evrov več. Do tistih z visokimi plačami pa je žaljivo, da jim z različnimi vzvodi večino poberejo, tako da navsezadnje zaslužijo komaj kaj več.

Res je tudi, da imajo javni uslužbenci slabe plače v primerjavi z avstrijskimi. Ampak, če jih primerjamo s plačami zaposlenih v zasebnem sektorju, z zdravim razumom ni mogoče razumeti, zakaj tak kraval. Morda zato, ker naj bi imeli zdravniki tako slabe plače, da težko preživijo? To ni res. Ali morda zato, ker so snažilke, zaposlene v javnih ustanovah, plačane slabše kot snažilke, zaposlene v zasebnih čistilnih servisih? Tudi to ni res.

Računi so na mizi. Plačajte jih!

Skoraj deset let smo tarnali, ker se bomo morali v prihodnosti zaradi visokih kreditov posloviti od življenja, kakršnega smo se navadili v času predebelih krav. Zdaj se pa ljudje čudijo, ker si kljub gospodarski rasti ne moremo privoščiti niti nižjih davkov niti nižjih prispevkov niti višjih plač, ampak se dogaja kvečjemu obratno: obremenjujejo nas z novimi davki.

Prepiri o tem, ali delajo več in bolje menedžerji, delavci, birokratke z debelimi in debilnimi obrazi, zdravniki ali sodniki, so popolna izguba časa. Izguba časa so tudi analize statističnih podatkov o razlikah med plačami v javnem in zasebnem sektorju. In prepiri o tem, ali bolj uradniki in policisti in učitelji potrebujejo zasebni sektor ali pa zasebni sektor bolj potrebuje uradnike, policiste in učitelje.

Vsi skupaj z nižjimi plačami za več dela in z višjimi davki odplačujemo tisto, kar smo zasrali v petindvajsetih letih. Za kar, mimogrede, sploh ni kriva moja generacija in mlajši, ki smo zaposleni samo zato, ker smo samozaposleni.

Slabe plače? Boljših si ne moremo privoščiti.

Najbolj neverjetno je, da stavkajoči zaposleni v javnem sektorju celo od samozaposlenih pričakujejo nekakšno solidarnost. Veste kaj? Klinc gleda solidarnost. Imate marsikaj, česar marsikdo nima. Imate težko priborjene pravice, ki si jih ne pustite odvzeti, četudi jih plačujejo vaši otroci in jih bodo plačevali tudi vnuki. Imate dvajset dni in več plačanega dopusta. Pa plačano bolniško odsotnostjo. In regres. Plačane nadure ali možnost koriščenja ur. Dodatke za malico in prevoz. Računalničarja, ki se namesto vas ukvarja s težavami na službenem računalniku, ki vam ga priskrbi delodajalec. Možnost, da lahko morda celo razmišljate o kreditu. In kako je mogoče, da še vedno ne razumete razlik med neto plačo, bruto plačo in delodajalčevim stroškom za plačo.

Seveda vsem privoščim višje plače ali vsaj zaposlitev z vsemi delavskimi pravicami, ki jih ima danes čedalje manj ljudi, še največ pa jih imajo prav v javnem sektorju. Težava je v tem, da si tega ne moremo in ne znamo privoščiti. To pa zato, ker smo vedno glasovali za egalitarnost na slovenski način. Ne za enakopravnost, ampak za enakost v bedi.

Prejšnja objava Naslednja objava

27 komentarjev

  • Odgovori kren 31. 1. 2018 at 18:11

    Kljub temu, da delam v realnem sektorju in da ti sledi pogrom na ta zapis… se strinjam. Predvsem pa spet opozarjam na to, da je vzrok za to situacijo v sistemu egalitarnosti in sistemu zaposlovanja ljudi po znanstvih in uslugah na mesta, kjer bi moral biti nekdo, ki ve kaj dela.
    Če mene vprašaš, Slovenija izgubi točno tukaj miljarde. Zadnji primer od danes – 70 miljonov eur v KC Ljubljana za nabavo medicinskih materialov mimo javnega razpisa. Da je to firma, kjer jaz delam kot nabavni, ne samo da izgubim službo, ampak me direktor/lastnik lastnoročno zadavi.

  • Odgovori filmoljub 31. 1. 2018 at 18:17

    Odličen prispevek. Težava je po mojem zdaj že ta, da v zafurani državi, kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača, nihče ne ve, kje pravzaprav začeti. Pri zakonodaji, ki je docela zgrešena (dobesedno prekopirana iz prejšnjega režima) in za spreminjanje katere ni niti interesa niti politične volje? Pri izvršni veji oblasti, ki je elitistično samozadostna in ne vidi dlje kot do prihodnjih volitev, ko se bodo spet razporejala mesta pri koritu? Pri gospodarstvu in socialni politiki, ki meče pesek v oči z zlagano in prirejeno statistiko, češ kako smo se izkopali iz krize, čeprav v vsakdanjem življenju tega ni občutiti nikjer? Pri vzgoji in ovčjereji državljanov, ki jih briga za vse drugo razen za lastno rit in so se v mnogih generacijah naučili goljufati sistem, saj drugače itak težko preživiš? Pri balkanski poslovni etiki zvez, tovarišije in kompenzacij, ki namesto konkurenčnosti in zdravih tržnih razmerij sili v kršenje zakona, če hočeš sploh poslovati? Pri državni davčni politiki, ki z molzenjem srednjega razreda vnaprej ubije vsakršno podjetnost in ti da vedeti, da se v Slovenistanu dobesedno ne splača delati? Jaz enostavno ne vem, nisem dovolj pameten.

  • Odgovori kren 31. 1. 2018 at 19:02

    Marsikdo je odgovor že našel…začnes s selitvijo v tujino. Žal sem tudi sam s svojo družino na tem. Hiša tule bo ostala kot vikend na Balkanu, dokler se mi zaradi davkov me bo več splačalo. Upam samo, da otroka ne bosta imela preveč težav zaradi tega, ker bosta migranta…

  • Odgovori Aleš 31. 1. 2018 at 19:56

    Točno tako, kot si zaposal, pokvarjeno do konca.
    .
    Matej, ne vem, če se spominjaš, ampak jaz se kot, da da bi bilo včeraj.
    2010, 2011, 2012 kriza pritisne. V gospodarstvu “izpuhti” 70.000 delovnih mest, Šuštaršičevo MF spravi skozi ZUJF, da nam je bil sploh kdo še pripravljen posoditi denar…
    …pa si poglejmo malo komentarje in forume iz tistega časa: histerično besnenje kompletnega JS, kao mi nismo “krivi” za vašo(?) krizo – kot, da živijo na drugem planetu – to je posledica (itak) “neoliberalizma”, mi ne bomo plačali “vaše” krize itd… …in kaj zamrunili so jim avtomatska(?!?) “napredovanja”, odpustili nikogar… …zadolženost države gre z 22% na 85% BDP.
    Mine takole 7-8 let. 50.000 sodržavljanov odide v tujino, dodatnih 20.000 jih “rabijo” v JS.
    Država objavlja gospodarsko rast, kriza je mimo (3 leta kasneje, kot v ostali EU) poberejo kao 1 mrd € več davkov – ampak v proračunu je še vedno minus. Dolg države se ne zmanjšuje, ampak se država še vedno zadolžuje za sproti – izplačilo plač JS!!!
    In sedaj hoče JS višje plače, ker… …so povečali učinkovitost, zmanjšali število zaposlenih, zmanjšali stroške, skrajšali čakalne vrste… …karkoli?!?!?
    NIČ od tega, ampak zahtevajo višje plače, ker je krize konec in jim kao “pripadajo”.!?!?!
    Pa =bem jim mater parazitsko!
    To je vzporedni svet!

  • Odgovori Matej Zalar 31. 1. 2018 at 20:06

    @Filmoljub: Tole (in vidim, da je ta monolog navušil tudi tebe) do neke mere velja tudi za solidarnost po slovensko. Sam mislim, da bo sčasoma, ko bo država malo odrastla, bolje. Ampak midva teh časov ne bova doživela.

    @Kren: To o UKC je pač samo še ena novica, ki nas sploh ni presenetila, in se zaradi tega nihče pretirano ne razburja. Važno, da je gospodarska rast. Tista zgodba o dodatnem davku na zdravstvo, po katerem bodo reveži plačali prgišče evrov manj, tisti nekoliko manj revni pa vsi po vrsti več, je medtem že pozabljena novica, jker je starejša kot tri dni.

  • Odgovori Matej Zalar 31. 1. 2018 at 20:16

    @Aleš: Seveda se vsega tega zelo dobro spomnimo. In ja, živijo v vzporednem vesolju. Mladina, zaposlena v javnem sektorju, je sicer precej bolj prizemljena. Pogovarjal sem se z več ljudmi iz javnega sektorja, ki so prepričani, da imajo relativno čisto solidno plačo glede na njihovo izobrazbo in delo, ki ga opravljajo. In po pravici povedano res niso slabo plačani. So pa petdeset- in šestdesetletniki, ki jim takisto nič ne manjka, in imajo po deset dni dopusta več in višje plače od teh mladih samo zato, ker že dolgo visijo tam v službi, in ki celo prostodušno priznavajo, da v službi skoraj nič ne delajo, vseeno pa stavkajo in pizdijo.

    Da ne govorim o tistih, ki mimogrede kar med delovnim časom fušajo prek popoldanskega s.p. in fletno zbijajo ceno storitvam, za katere so zdaj bojda predragi celo študenti.

  • Odgovori De 31. 1. 2018 at 20:33

    Z večino se strinjam, samo tistega glede koriščenja ur in izplačanih nadur vsaj na faksu ne bom doživel.

    Razno stavkanje JS je absurd, ki ga forsirajo sindikati, zaposlenim se nam zdi pa škoda časa, ki bi ga lahko koristneje porabil kako drugače. O nabavljanju in naročilih pa… Dokler je cel sistem financiranja in nabav tak kot je, se bodo dogajali taki obvodi. Če bi privat nabavljal na ta način se raj fentam. V realnem svetu imaš nek dnar, ki ga zapraviš kakor ti ustreza in se pametno izide. V JS pa denar za materialne stroške gre za materialne stroške in pozabi na idejo, da bi s privarčevanim na materialu plačal kaj zate koristnejšega npr. udeležbo na konferenci ali pa kak bonus. In tako se konec leta masovno nabavlja vse kar ti v tistem trenutku in za tist budget gre skozi. Ker kam pa pridemo, da bi tist dnar zapravili raje naslednje leto… In v enem tednu od tega ko ti šef pove kaj je ostalo do zaključka naročila pač ne bo zneslo nabavit res najbolj optimalnih zadev. Takrat pač ko budala delaš seznam in iščeš dobavitelje, ki ti lahko dostavijo takoj. Seznama pa ne moreš predvidevat vnaprej in optimizirat ker nimaš pojma s kakšno vsoto se lahko “igraš”. In tle se zmeče stran ogromno tudi če si osebno tega ne želiš.

  • Odgovori BlazH 31. 1. 2018 at 21:11

    Vrhunsko napisano. Ne verjamem edino, da obstaja javni uslužbenec z 20 dni dopusta

  • Odgovori Matej Zalar 31. 1. 2018 at 21:31

    @DE: Ne moreš koristiti ur? Hitro na okope! Samo z enotnostjo bo javni sektor lahko ubranil svoje pravice pred neoliberalno politiko in kapitalom!

    Kar se tiče javnih naročil, gre pa vsekakor za še eno absurden, do skrajnosti zbirokratiziran sistem, ki omogoča, da nikomur ni treba prevzeti popolnoma nobene odgovornosti. Na primer za to, da bo javno naročilo izpeljano približno tako skrbno, kot nakup družinskega avtomobila. V takem okolju seveda sploh ne potrebujemo direktorjev oziroma odgovornih, ker je že vse predpisano. Če je treba dobro zaslužiti z nekim materialom, pa sistem javnega naročanja preprosto ignorirajo in se izgovarjajo, da je sistem slab.

    Se pa resno sprašujem kaj bi bilo recimo z UKC Ljubljana, če bi preprosto ukinili delovno mesto generalnega direktorja. Bi bilo kaj drugače? Bi kdo opazil, da ga ni?

    @Blaž: Prvo leto službe 🙂

  • Odgovori Tina 31. 1. 2018 at 21:59

    Delam v javnem sektorju. Imam 32 dni dopusta in odlično plačo. Bolniške ne koristim. V službi se ne čoham po jajcih. Oznaćevanje s parazitom je žaljivo. So službe, za katere država (to smo mi) meni, da so v interesu javnosti in rodil se je javni sektor. Delavec ni kriv, da je sistem sprdačina. Da se tolerira praskače po jajcih, nesposobneže in grebatorje za svoj žep. Tudi mene to jezi. Jezi me tudi neplačevanje davkov. In čudi me, ko je človek jezen, ker plačuje najvišjo ceno za vrtec. Hišo pa zgradil na črno. Deloma v času delovnika. Zasebni sektor. Vsi smo dvoličneži. Drug drugega obmetavamo z očitki, rešili pa ne bomo ničesar. Za moje pojme, problem je egoizem.
    Lep pozdrav

    • Odgovori Seamus 1. 2. 2018 at 7:39

      Veliko delam z javnim sektorjem. Mogoče si ena izmed petih na 100, ki dejansko veliko dela. Ostali mislijo da veliko delajo, samo to veliko delati je v realnem sektorju čohanje po jajcih. Jaz nimam problemov s poimenovanjem parazit. Dejansko javni sektor živi na račun realnega sektorja zgolj za svoj obstoj. Ali povedano po domače, vsako leto se na novo zapufamo zato, da živimo javni sektor, da javni sektor dobi za plače, ker gospodarstvo zasluži premalo. Ne zapufamo se za investicije, ki bodo prinesle dodano vrednost in napredek. Ne. Porabimo jih za plače, ki so samemu sebi namen in drugo leto bomo morali za to plačati obresti in se ponovno zadolžiti. Vprašanje ni ali je parazit žaljivo ali ne, vprašanje je samo kdaj bomo zapufani zadosti, da ob krizi postanemo druga Grčija.

      • Odgovori jaz 27. 2. 2018 at 13:34

        Kar seveda ni res. Zadolžujemo se, ker t.i. realni sektor ni nič drugega kot velik porabnik javnih sredstev, da sploh lahko preživi. Pravi zajedalci so v t.i. realnem sektorju, ki ne počne nič drugega, kot troši denar iz javne sfere za svoj obstoj …
        Realno pa gre za navidezni spopad javno – zasebno, ki je bil politično vzpodbujen zato, ker je lažje hujskati v sprti skupnosti, kot v enotni.
        Od zgornjega zapisa zagrenjenega samozaposlenega prekarca pa je res vsaj to, da ne bi smeli delati razlik med določenimi profili samo zaradi tega, v katerem sektorju so zaposleni. V čem se delo čistilke v javnem in zasebnem sektorju razlikuje? (Pustimo ob strani dejstvo, da v zasebnem sektorju ‘podjetniki’ velikokrat ‘pozabijo’ plačati zaposlenega.)

        • Odgovori Mojster Miha 27. 2. 2018 at 16:11

          Velik porabnik javnih sredstev, troši denar iz javne sfere? Ti to resno?

          • jaz 2. 3. 2018 at 9:24

            Popolnoma resno. Velik del gospodarstva v Sloveniji prejema transferje iz javnih sredstev za svoje delovanje, razvoj, projekte, zaposlovanje … Večinoma kar isti, ki jih je poln gobec trga in konkurenčnosti 😉
            Seveda je to pričakovano in precej normalno. Kakor tudi to, da je del storitev pač take sorte, da je v javnem interesu, da se izvajajo ali da se izvajajo pod ceno. In to pač pokrivamo iz zbranih davkov in prispevkov.
            V Sloveniji je pač polno idiotov, ki jim niso jasne niti približno osnove delovanja družbe. In ki – namesto da bi zahtevali od države, da počisti javni sektor nesmiselnih zahtev in birokratskih domislic, večinoma tudi bruseljskega porekla – pač posplošujejo, da je javni sektor nepotreben, zajedalski in parazitski. Brezmožganci takega kova pač niso sposobni racionalne debate in ponavljajo floskule politika, ki je znan po svojem hujskaštvu in sposobnosti vnašanja razdora v skupnost.

  • Odgovori jazsembog 1. 2. 2018 at 0:37

    Hja ja no, vedno sem mnenja. da se je potrebno izogniti negativi, v tem primeru plač v javnem sektorju. Jaz bi jim dal višje plače, zakaj pa ne. Dal bi jim možnost možnost večjega zaslužka, z večjo produktivnostjo, z nadurami. Plače v javnem sektorju niso problem, problem je nasploh neproduktivna poraba sredstev, predvsem organizacije dela. Napaka je bila storjena, da je število zaposlenih v JS skoz naraščalo. Prepričam sem, da bi 80 % zaposlenih bilo sposobnih opraviti 120 % obsega dela.
    Toda slovenija je slovenija in pojma produktivnosti nihče zares ne razume.
    Kar se tiče preteklih pufov, le ti niso taki problem, če bo gdp še naprej naraščal. Gre se za poslovni ciklus navezan na nemčijo. Torej slovenija jaha njihov val. Počasi bi bilo potrebno začeti jahati svoj val.
    Potrebno je prvo ustvariti več delovnih mest, tipa magna, in nato ustvarjati več visoko plačanih delovnih mest . V software industriji je ogromno rasti, od senzorskih, AI, gaminga, blockhain, IOT .
    Seveda pa manjka predvsem dobre volje do dela, ter strasti do novih tehnologij.
    Če nekdo misli živeti na “puno” se mora seveda odseliti. V Sloveniji najboljše pridejo skozi iznajdljivi lenuhi.

  • Odgovori filmoljub 1. 2. 2018 at 9:04

    @Matej: Uf, Lepa sela lepo gore, zagotovo eden najboljših (vojnih) filmov vseh časov, na svetovni ravni. Katerega samo ta prizor je boljši od celotnega Privatnika Ryana in podobnih, naivnih, politično korektnih zahodnjaških afnarij. Čudovito uprizori popoln kolaps vrednot (slavni Bata Živojinović, ki igra satirično verzijo samega sebe iz vseh partizanskih filmov), propad solidarnosti in hinavsko zlaganost neke politične paradigme. Katere del smo bili tudi Butalci, seveda, in ki se nam še danes še kako pozna.

  • Odgovori Matej Zalar 1. 2. 2018 at 9:12

    @Tina: Zato tudi nočem kogarkoli zmerjati s parazitom, čeprav boš morala priznati, da je v JU število takih ljudi verjetno nezanemarljivo veliko. Težko pa boš prepričala ljudi, da se ne bodo razburjali, če je v javnem sektorju kljub informatizaciji zaposlenih čedalje več ljudi. Seveda lahko statistike varajo, saj zajemajo tudi medicinsko osebje, policiste, vojake, teh pa primanjkuje, in jih torej moramo zaposlovati. A vseeno malo dvomim, da gre naraščanje števila delovnih mest samo na račun teh ljudi.

    Težko bodo marljivi zapsleni v JU tudi prepričali ljudstvo, da so kaj prida produktivni, če mora državljan za razrešitev vsake fige čakati 30, 60, 90 dni. Vmes pa dela stojijo. Recimo cel mesec, ker na sodišču niso mogli nečesa poštempljati …

    Imaš čisto prav: problem je egoizem. Kaže se tudi recimo v zavračanju cepljenja. “Kar ti cepi svojega otroka, da bomo precepljeni, jaz ga pa ne bom, ke rnočem tvegati tistega edinega zapleta na 100.000 ali milijon cepljenj.”

    @Seamus: Izrazu “parazit” bi se jaz izogibal zato, ker ima v parazitskem odnosu en organizem korist na škodo drugega. To v odnosu med realnim in javnim sektorjem ni vedno čisto res – ampak pogosto pa žal tudi je. Vedno lahko tudi sindikati trdijo, da pač gospodarstvo premalo ustvari – in to tudi trdijo -, ampak v tem primeru rešitev JU še vedno ne more biti zadolževanje. Osebno sem sicer tudi presenečen kako malo naredijo nekateri v primerjavi z menoj – in tudi oni so presenečeni kako veliko naredim jaz -, ampak še bolj me preseneča od kje delodajalcu denar, da to plača.

    @Bog: Tudi jaz bi dal vsem višjo plačo. V bistvu bi se morali samo dogovoriti, da bomo vsi dobili neto 200 evrov več pa bi vsi laže živeli, ker bi tudi več zapravili. Ampak tako verjetno ne gre. Ne moremo pa tudi kar javnemu sektorju dvigniti plač za 200 evrov, ker hišnik v šoli ne more zaslužiti več od hišnika v neki fabriki v zasebni lasti. Zakaj pa bi več zaslužil? Ker so tako odločili birokrati z debelimi in debilnimi obrazi? 🙂 In pri tem ostaja ejstvo, da so plače v javnem sektorju čisto OK. Štrajkali so recimo na RTV Slovenija, kjer so pogoji za novinarsko delo verjetno celo najboljši in anomalije pri zaposlovanju celo vsaj deloma odpravljajo.

    Ko vendarle na nekem polju postavijo fabriko, kakršna stoji tudi v precej naprednejši Avstriji, je pa v tej deželi vseeno cel cirkus, kot da lahko čez noč prestrukturiramo gospodarstvo in postanemo vsi inženirji.

    @Filmoljub: Tako. Res pa je po mojem tudi, da je bilo le malo vojn tako bizarnih kot te zadnje na Balkanu, tako da je bilo že izhodišče za film boljše. Se pa ob tem filmu tudi sprašujem koliko so ga sposobni razumeti tisti, ki niso živeli v tem sistemu. Koliko bolje ga razumejo tisti, ki so v njem živeli 10 ali 20 let več kot jaz, ki nikoli nisem bil niti pionir.

  • Odgovori jazsembog 1. 2. 2018 at 10:40

    Vse kar pravim je – večje plače za večjo produktivnost. Toda to v državi rojenih zmagovalcec nihče ne razume. Vsi bi imeli pravico do študiranja brez šolnin, vsi bi imeli pravico do služb s svojomi ničvrednimi diplomami. In vsi bi reševali vsak ekonomski problem s političnim pritiskom.
    Ko se omenja Avstrija, bogat lastnik neke male fabrike, mi je razlagal problem, ko pride do njega mladoletni vajanec – očitno njegov sin, in starega nekaj vpraša v 3 dni. Stari zacne tulit delo in disciplina ali pa izvoli na cesto sebastian. Odlocitev je tvoja. Mali spizdi stran, nazaj na svoje delovno mesto. Stari brez komentarja razlaga naprej, kjer sma ostala.
    Pri nas pa so sinčki po gimnazijah in vsi so najboljši in nasploh oh in oh. Celo predstavijo ti jih kot, da so nekaj posebnega. Seveda takšni ljudje, rojeni zmagovalci mislijo da jim stvari avtomatsko pripadajo, ko jih pa tak fujtrajo in vzgajajo 30 let. Z teh ljudi in takšne družbe ni veliko

  • Odgovori Matej Zalar 1. 2. 2018 at 11:33

    Sindikati se borijo PROTI nagrajevanju boljše produktivnosti, seveda zato, ker produktivnost zahteva tudi večji angažma zaposlenih. Kje imajo pa oni čas med službo delati za delodajalca, če vmes fušajo prek popoldanca, ali pač nič ne delajo, ker jim ni treba, saj so vseeno ocenjeni odlično, če že ne odlično, pa vsaj ne slabo.

    V takem sistemu bo tudi vsak zaposleni težko vklopil avtorefleksijo in razmislil, da morda realno le ni tako zelo produktiven, kot si misli.

  • Odgovori Spam 1. 2. 2018 at 12:33

    V ideaalnem svetu bi privatni sektor stavkal proti javnemu. Odklop telefona, interneta in televizije. Prekinjena dobava elektrike… Ko bi prišli v trgovino bi jim prijazno trgovka razložila, da zaposlenih v javnem sektorju ne strežejo zaradi stavke…

    Takoj bi se neupravičene stavke zajedalcev prenehale.

    Gospodarstvo ima moč. Žal samo na papirju, ker nikoli ne bo složno.

  • Odgovori Matej Zalar 1. 2. 2018 at 14:24

    Hehe … saj … koliko so poklici pomembni, vemo šele takrat, ko zaposleni stavkajo.

  • Odgovori BLAZH 1. 2. 2018 at 14:48

    @Tina
    Glede na tvoje zadovoljstvo upravičeno sklepam, da imaš nekaj podrejenih in nisi »črnc« iz razreda J. Najbolj noro v JP je, da ne poznam nikogar, ki dam dejansko dela in ni vodja neke bizarne agencije oziroma kakršnega koli smešnega projekta že. Pa verjemi, da jih poznam kar nekaj. Grozno je, da sem od takih ljudi že večkrat slišal zgodbe o praskačih jajc. Z mojo kmečko pametjo lahko pridem samo do sklepa, da je treba najprej za jajca obesit vse dobro plačane vodje (pol JU). Očitno ne naredijo nič in jih boli k…ker denar za plače itak ni njihov.

  • Odgovori Seamus 1. 2. 2018 at 16:57

    @matej – Jasno, da javni sketor ni kar sam od sebe parazitski sistem. Če pa javni sektor vzame puf za plače je to parazitski odnos. Zavrl je gostitelja (gospodarstvo) s tem, ko je vzel kredit. Obresti bo potrebno plačati in drugo leto bo poleg kredita za obresti moral vzeti nov kredit za plače. Kdo plača obresti? Gospodarstvo! Pika.
    Na žalost smo že krepko mimo, ko bi bilo to možno, samo rešeitev je (bila) zelo enostavna. Masa plač v javnem sektorju bi se vezala na maso plač v gospadrstvu. Nekaj časa je o tem celo tekla debata. Na žalost to ne gre več, ker se plač v javnem skeotrju izplača preveč in se jih ne da več vezati na gospodarstvo. Odnos je pač nezdrav, parazitski.

    @spam – a misliš, da je elektrogospodarstvo privatno. Japajade. Ko bi videl kako se tam dela z denarjem…

  • Odgovori guki 1. 2. 2018 at 17:51

    Tina dela na delovnem mesto v javnem sektorju, ki ga je že ustvaril pokojni Franc Jožef v času Avstro-Ogrske urad za štetje količkov ob progi. Saj ne rečem da Tina ne dela verjetno na roke na dan prenese na tone papirja in čaka jo še na tone papirja na mizi in dela ji ne zmanjka še za naslednjih sto let, Vprašanje je ali je to delovno mesto sploh potrebno in takih Tin je še na stotine, ker delovnih mest se ne ukinja. Pa da ne bomo še o občinah.

  • Odgovori Matej Zalar 1. 2. 2018 at 18:31

    Se lahko, lepo prosim, nehate spravljati na Tino. Kaj pa vi veste o Tini? Mogoče vam bo v bolnici rešila otroka. Ali pa dela v knjižnici. Pa kaj potem? Dobre knjižničarke potrebujemo.

    @Seamus: To je pa res. Ampak masa plač ni velika zaradi plač, ampak zaradi števila plač. Verjetno bo javnim uslužbencem tudi težko dopovedati, da bodo vsem znižali plače, pri tem pa je Tini recimo jasno, da njeni kolegici Daša in Maša naredita pol manj kot ona. Rešitev je seveda na dlani, ampak Maše vseeno ne bodo odpustili, vprašanje je pa tudi, ali je Daša sposobna delati toliko kot Tina. In vprašanje je tudi, kaj bi počela Maša? Je sploh zaposljiva?

    Potem pa še ta težava, da so del javnega sektorja vsi, in tisti, ki te dejansko servisirajo, in tisti, ki bi lahko stavkali pol leta, pa tega sploh ne bi opazili.

    In kje je potem še zapravljanje državnega denarja za tisto, kar sploh niso plače JU …

  • Odgovori Seamus 1. 2. 2018 at 20:02

    @Matej – saj sem rekel, da je sedaj prepozno, ker je sedaj nemogoče doseči karkoli. Problem javne uprave je tudi v uravnilovki. Samo zato pa so si krivi čisto sami. Skrivajo se za sindikati s tem pa jim avtomatično dajejo moč. In smo v pat poziciji. Jaz vidim samo dve možnosti – ob naslednji krizi se zgodi Grčija ali pa se folku strga. Glede na izkušnje v Grčiji, kakšnega revolta ni pričakovati, edino, če zmaga Janša 😈

  • Odgovori Matej Zalar 1. 2. 2018 at 22:10

    Predvsem imam občutek, da se javni delavci nekje globoko v sebi zavedajo, da jim še zdaleč ne gre tako slabo, da bi si želeli spremembe.

  • Komentiraj