Slabih dvesto do Rovinja

Izvzemši gnečo, je dopustovanje v Rovinju med prvomajskimi prazniki kar blagodejna izkušnja, a pot v Istro z avtom, takrat, ko tja potujejo vsi, je po mojem bizarna zamisel. Precej manj blazno se mi zdi dvesto kilometrov dolgo pot prekolesariti. Lisica je bila tako prijazna, da je peljala Pippo dol z avtom, jaz pa sem se podal na morje s kolesom, spet čez Rakitno. Pot je tako sicer daljša in klanca je več, a je vsaj manj dolgočasna. Vseeno ni mogoče izogniti odseku med Postojno in Črnim Kalom, sovražim ga v dno duše, ampak tako je pač s transfernimi etapami.

Kot v peklu: ne le vroče, ampak tudi z nasprotnim vetrom

Pravzaprav mi gre na živce tudi vzpon na Rakitno. Idealna je za preskus pripravljenosti, a grem gor iz barjanske smeri morda enkrat letno, razen takrat, ko je nujno zlo na poti proti bolj oddaljenim ciljem. Čisto druga pesem je spust proti Begunjam. Zaostalosti se imamo zahvaliti, da so cesto na ono stran asfaltirali vsaj dvajset ali trideset let prepozno, zato je še v odličnem stanju.

Od vsega hudega v zadnjih dveh, treh mesecih, sem spal uro dlje in štartal uro kasneje. Lisica je rahlo nasršeno ugotavljala, da me bo morala v cilju čakati več ur, zato sem se sredi Rakitne odločil, da bom pohodil v slogu Thomasa de Gendta. Torej nikjer prav posebej hitro, a brez popuščanja. Razen za potrebe kratkega spora s preveč ognjevito voznico, ki me je na objestno prehitevanje opozorila z objestnim trobljenjem, potem pa razlagala, da ona ve koliko centimetrov od roba ceste bi moral kolesariti, ker je inštruktorica vožnje, sem noge prvič odpel v Senožečah, pa še to samo zato, ker mi je zmanjkalo vode.

Seveda je pihalo nasproti. Če ne bi poganjal, bi se na črnokalskem spustu bržkone ustavil. K sreči je potegnilo v hrbet vsaj na vzponu proti Gračišču, a je bilo, kot vedno pod Kraškim robom, spet vroče kot v peklu. To sem na bencinski črpalki omenil prodajalcu, ki me je, užaljeno, kot so lahko zaradi vsake malenkosti užaljeni samo Istrani, nadrl, kaj se imam za voziti po teh krajih ob dveh popoldne. Človek jih mora imeti rad.

Sodelavec za določen čas

Imenitno sem se počutil že med drvenjem po stranski cesti mimo stoječe kolone na avtocesti med Uncem in Ravbarkomando, ko sem padel mimo pred mejnim prehodom, pa sploh. Ko sem bil že čez mejo, se je Lisica iz Dragonje javila z vprašanjem, če ne bom morda na cilju pred njo.

Najbolj sem se bal doline Mirne, a je pihalo v rit, tako da sem pod Motovun prišel s spočitimi nogami. Pred prvim spustom sem ujel možakarja, ki je prišel do tja iz Žirovnice in je bil namenjen v Rovinj. 240 kilometrov. Izkazal se je za impresivno hitrega falota. Pol ure sva lepo sodelovala, a sem moral pri Svetem Lovreču po vodo, in ga spustil naprej. Dobro je srečati ljudi, ki so za stvar, ne da bi se morali za to dogovarjati na dolgo in široko, in ki se tudi ne obesijo na človeka na način, da se jih do konca dopusta ne znebiš več. »Boš šel kaj na kolo tudi v naslednjih dneh? Lahko greva skupaj.« Kot da komaj čakam na družbo neznanca. Na dogovarjanje prek esemesov. Na prilagajanje. Na čakanje ob krožiščih v predmestjih ali na bencinskih črpalkah.

Končno v solidni formi

Brez vode bi še zdržal tisto uro do konca, ne pa tudi brez hrane, ki je brez tekočine pri srčnem utripu 150 ni mogoče basati v gobec, kaj šele, da bi jo uspel pognati v sistem. Škoda. Do cilja me je namreč ločil le še zadnji gorski cilj, tistih 150 metrov vzpona iz Limskega zaliva nazaj gor, ki je res odveč, in seveda spust v Rovinj, ki pa v popoldanskem vetru sploh ne daje vtisa spusta. Na rivo sem se pripeljal kot profesor, brez ene same krize na poti. Dolgočasna zgodba. Nobene katarze. Malo soli na novem Dotoutu, ki se je izkazal kot se spodobi, torej ne da bi ga čutil.

Rovinj

Lisica me je prehitela za dvajset minut. Na terenu sem bil sedem ur, ona pa slabe štiri. Sedem ur sem užival, sicer bi štiri ure bentil. Stroškovno sva bila sicer manj učinkovita kot če bi šla skupaj, kajti ona je za gorivo in cestnine porabila približno dvajset evrov, jaz pa za hrano na poti kakšnih deset, s tem da sem ustvaril kar precejšen energijski deficit. Kar navsezadnje ni slabo. Zanimivo se mi zdi, da sem v mesecu dni shujšal za dva kilograma, čeprav sem se, neredno, basal z nezdravo hrano.

Trasa: Ljubljana–Podpeč–Rakitna–Cerknica–Unec–Postojna–Črni Kal–Kubed–Sočerga–Buzet–Motovun–Baderna–Sveti Lovreč–Limski kanal–Rovinj
Razdalja: 196 km
Višinska razlika: 2400 m
Čas vožnje: 6 ur 20 minut
Skupni čas: 6 ur 57 minut
Maksimalna hitrost: 61,2 km/h
STRAVA

Višinski diagram Ljubljana-Rovinj Zemljevid Ljubljana-Rovinj

Prejšnja objava Naslednja objava

2 komentarja

  • Odgovori Anonimno 2. 5. 2018 at 23:42

    Impresivno, da toliko višincev naklepaš na tej progi. Pohvale, bravo za pot.

  • Odgovori Matej Zalar 3. 5. 2018 at 20:38

    Ja, se kar naberejo … danes sem šel nazaj in niti ne čez Rakitno – pa tudi ne po najkrajši – in se jih je na 200 kilometrih nabralo skoraj 2600.

  • Komentiraj