Soča Trail Run. Opravljeno.

Mislil sem, da me Fisherman’s Friend Slovenija na Fisherman’s Friend Strongmanrun vabi kot novinarja, kakšen mesec nazaj pa izvedel, da je bilo vabilo mišljeno za tek. Problem je v tem, da zaradi poškodbe mečne mišice, ki se je kar naprej obnavljala, letos sploh nisem tekel. No, v letu dni bi se morala zadeva končno zaceliti, sem si mislil. Teka sem se lotil v skladu s priporočili: začel sem počasi in tek kombiniral s hojo. Toda vsako minuto teka prekiniti z minuto hoje, se mi je že prvič zdelo tako trapasto, da sem raje počasi tekel. Nahodil sem se letos več kot dovolj.

Je pa res, da sem v štirinajstih dneh tekel morda štirikrat in šele prejšnji četrtek v kolikor toliko normalnem tempu. Mišica je vzdržala. Pred Roveretom me je ta vikend čakala še generalka na Soča Outdoor Festivalu v Tolminu. Za potek trase Soča Trail Runa je delno kriva moja malenkost, torej se je spodobilo, da tudi tečem. Namerili so skoraj petnajst kilometrov in slabih petsto metrov višinske razlike.

Kot mi je zadnje čase v navadi, sem tek vzel skrajno neresno sproščeno. Problem festivalov je, da trajajo več dni in da so zvečer po navadi žurke. In sobotna veselica je bila odlična. K sreči sem dovolj izkušen, da sem vmes – v nasprotju z vsemi priporočili nutricistov – uničil porcijo frike, sicer bi se verjetno slabo končalo. Karboloading je bil tako po nekaj urah odličnega spanca omejen na jutranje basanje z belim kruhom in žlampanjem pomarančnega soka, za boljše počutje pa sem ruknil še tri kave. Žal to ni pomagalo, da se ne bi več počutil kot kup gnoja, mi je pa uspelo na prireditveni prostor priti pravočasno in celo dovolj zgodaj, da sem raztegnil vsaj spodnji del telesa. Nisem pa imel časa spiti še kakšnega litra vode in takoj mi je bilo jasno, da bo žeja tokrat moj najhujši sovražnik.

Takoj po startu sem ugotovil, da bo marsikdo ubral turističen tempo in se v nekaj sto metrih do začetka klanca na Kozlov rob prebil tja, kjer naj bi mi bilo mesto. V skladu s pričakovanji mi je vzpon povzročal najmanj preglavic. Sicer se vleče, konec koncev je 250 metrov višinske razlike, a imel sem precej rezerve, malo pa me je naprej gnalo tudi upanje, da je pod Tolminskim gradom prva okrepčevalnica.

Ampak je ni bilo.

Tisti, ki sem jih med vzponom prehitel, so me na spustu kar dobro šolali, ampak tudi to sem pričakoval. Spodaj sem vendarle sproščeno spil nekaj kozarcev vode, potem pa v presenetljivem tempu nadaljeval in se spustil v korita – to je najlepši del teka – in na drugi strani zagrizel ven iz soteske. Počasi se je začenjala agonija. Garmina sem pozabil v avtu, kar je bilo po svoje dobro, po drugi strani pa nisem imel pojma, kje sem. Zadnji del proge so organizatorji namreč podaljšali. Klanec se kar ni nehal in ko sem enkrat na desni zagledal Tolmin, je začela proga vztrajno zavijati levo. Bolj ko sem tekel, dlje je bil cilj! Redarje sem začel spraševati, koliko je ura, a odgovori so mi vzbudili še več vprašanj: ali sem presenetljivo hiter ali pa še nikjer nisem. Ko smo ob Soči končno pritekli na Sotočje, mi je bilo vendarle jasno, da sem pravzaprav dober. Me je pa ravno tam zagrabilo, da se je brezveze matrat in sem se potem do britofa bolj vlekel kot tekel.

Mi je pa vsaj ostalo nekaj pulfra za finiš. Tistih dveh, ki sta pred menoj kar naprej klepetala, sicer nisem ujel, sem pa vsaj izpadel kot športnik. Po mojem sem bil med najboljšimi iz težke kategorije, tudi po pričevanjih gledalcev pa sem celo odnesel neuradno zmago med brkači in bržkone tudi med tistimi, ki so prejšnji dan veseljačili. Največja zmaga pa je, da mišica funkcionira kot mora!

Soča Trail Run priporočam za naslednje leto! Razgibanih tekov v naravi pri nas manjka.

Prejšnja objava Naslednja objava

9 komentarjev

  • Odgovori aniee 16. 9. 2013 at 20:01

    fous za friko!

  • Odgovori Isabela 17. 9. 2013 at 7:52

    Enako kot aniee, fauš za friko, za tek pa čisto nič. Grozen potek, samo grta in douta…
    A je bila frika z jajci ali samo s sirom in krompirjem ? 🙂
    Če so Tolminci pravi, samo sir in krompir !Pa nobene slikce ?

  • Odgovori Panola Sirk 17. 9. 2013 at 8:47

    @Isabela: obe frikci sta ta pravi. Volarci delajo z jajci, Zatminci pa s krompirjem.

  • Odgovori Aljaž 17. 9. 2013 at 11:44

    here we go again

  • Odgovori mojcej 17. 9. 2013 at 12:59

    Če ne bi bila že prijavljena na en drugi tek, bi ZAGOTOVO šla v Tolmin. Škoda, ker so ga razpisali tako pozno (ali pa je samo tako pozno prišlo do mojih ušes).
    Čestitke za zmago med brkači.

  • Odgovori chef 17. 9. 2013 at 20:32

    Frika je bila brez jajc, kar je bilo čisto OK. Najhujšo sem pozimi jedel na avstrijskem Koroškem. V pisker so vmešali praktično vse, kar je ekstremno mastno, in tisto je bilo res le pogojno okusno. Je pa res, da me ni zeblo.

    @mojcej: Pa drugo leto!

  • Odgovori Sašo 19. 9. 2013 at 10:03

    A si imel ta dva v mislih, ko si napisal “tista dva, ki sta pred menoj kar naprej klepetala” – http://goo.gl/o4FGMX 🙂

    Super je bilo! Odlična trasa. Še bi.

  • Odgovori chef 19. 9. 2013 at 10:50

    Ja, ta dva. Saj še bomo.

  • Odgovori Nergač » Strongmanrun Finisher! 24. 9. 2013 at 18:01

    […] na talent in trmo, sem si mislil, nekajkrat po PST previdno odtekel nekaj kilometrov, oddirkal Soča Trail Run in prejšnji teden še eno slabo desetko. Sicer pa sem s skrajnim jebivetrstvom stavil na element […]

  • Komentiraj