Solnograd

Praviloma se samo vozimo mimo, ker je prikladno na poti. Sem ter tja zavijemo vanj na kofe, na pir, na sprehod in se takoj namenimo naprej. Tokrat pa je bil cilj enostavno – Salzburg. Ob reko Salzach, po kateri so že tri tisočletja prej tovorili sol iz bližnjih rudnikov pokrajine Salzkammergut, so se bavarski škofje naselili v 11. stoletju, ko so postavili zametke današnjega ogromnega gradu Hohensalzburg, ki je skozi stoletja zrasel v enega največjih evropskih gradov. Sprva je bilo mesto pod nadzorom Bavarske, v 14. stoletju pa so se škofje osamosvojili. Precej so ga lomili, pravi razvratneži – eden izmed njih je svoji gospodinji naredil nič manj kot petnajst otrok – in neposlušneži so bili, in sivili lase tako posvetnim vladarjem kot tudi papežu.

Ko sva zaklenila avto, sva za začetek zalutala na napačen breg reke. Pa nič ne dé, znašla sva se v Mirabellgartnu s pripadajočo palačo. Postaviti ga je dal že omenjeni nevzdržnež, nadškof Wolf Dietrich von Raitenau, menda za plodovito gospodinjo. Danes se tod na veliko poročajo, in res: na sobotno dopoldne je nevest kar mrgolelo, ker so bile vse prav po avstrijsko tolste, jih pa nisem fotografiral.

Zakolovratila sva na drugo stran, ker me je vleklo v pivnico na drugi strani reke. Pir je prijal, a sem si čim prej želel na pobočje Mönchsberga, ki stari del mesta zapira z zahodne strani. Priznam, da me privlačijo romanske cerkve, zato sem tudi težil tja gor, k Müllner Kirche, ki pam ni nič posebnega, razen dobrega razgleda z griča.

Najstarejša salzburška – avstrijska – morda celo evropska – kavarna Tomaselli (seit 1705) na Alter Marktu 9 nama zaradi obupne gneče ni bila usojena. Zato sva zašibala na Mozartplatz, kjer sredi trga pa stoji Mozartov kip, ki je sicer manjši od Prešernovega v Ljubljani in brez muze, je pa iz enakega materiala in ga vsi fotografirajo. Njegova zgodba je na moč podobna Prešernovi, samo da je skladatelj umrl še bistveno mlajši – star pičlih 35 let. Pila sva v kavarni Demel, ki je iz ne vem katerega leta, ampak prav tako stara. In s teraso. In nobel. In poleg štrudla dajo precejšno porcijo smetane.

Katedrala je sicer velika, ampak s kölnsko ali florentinsko se po gabaritih ne more meriti. Kot je bilo v tedanjih časih v navadi, je dal sv. Virgil prvo katedralo postavit na mesto, kjer so imeli pred tem svetišče Kelti. Češ, zdaj smo mi zmagali, vi in vaši bogovi pa nimajo za burek. Potem je katedrala zgorela, postavili so novo, ki so jo kar naprej obnavljali, tudi zaradi nesreč, in slednjič je s pomočjo italijanskih strokovnjakov nastalo to, kar vidimo danes.

Bolj me je presenetila akustika na Domplatzu. Kot da bi ga tako zgradili nalašč. To danost mnogi izkoristijo … res, čudovito!

 

Spomnim se, da me je nekoč policist na konju popisal, ker sem spremljevalki malo prenaglas omenil, da po mestu samo serjejo. Vzel si je čas in me zajebaval. Preden pri nas na policajev klic prispe snaga, ki fige počisti, se vse skupaj že usmradi, zato sem mnenja, da konji na mestne ulice ne sodijo, razen, če je čistilni servis urejen kot je treba. V Salzburgu je. Najprej prišiba mimo furman s prtljago …

Za njim, ali celo pred njim, pa čistilec dreka. Delo je bolj častno kot je videti.

Tale se mi zdi, da mi je dobro uspela! Arkade, ki z Domplatza vodijo na Franziskanergasse.

Britof poleg 1300 let starega samostana sv. Petra je najbolj čaroben, skrivnosten in svet kraj v mestu.

Med križi sva zakolovratila tik pod steno Mönchsberga, ki daje samostanu skoraj večno senco, in vstopila v skalo, v starodavne katakombe. Če bi ameriška trapa držala gobec in se ne bi tako idiotsko čudila starim rečem in če ne bi tako glasno sovražila ljudi, ki pišejo po stenah, bi bilo doživetje še bolj skrivnostno.

Dom skozi špranjo v skali…

Britof sv. Petra je točno tak, kot si ga predstavljamo v grozljivkah. Tu bi me bilo opolnoči mogoče res strah. Sploh, ko bi se mi med hladnimi kovinskimi križi v grobnici izrisala snežno bela smrt.

Getreidegasse je pravo nasprotje sicer turistov polnega, a vendar tihega pokopališča. Salzburška mestna hiša pa je, stisnjena v ozko ulico, povsem drugače kot v ostalih nemško govorečih deželah, praktično neopazna. To je po svoje normalno, saj je bila cerkvena oblast v Salzburgu daleč pomembnejša od posvetne – ki tam do Napoleona pravzaprav ni obstajala.

Najbolj me navdušujejo kovinski izveski. Drugačnih v tej ulici ne dovolijo. Tudi McDonald’s in Nordsee sta morala popustiti solnograškim muham.

Japonci se na Getreidegasse obvezno fotografirajo pred Mozartovo rojstno hišo, ki je danes muzej.

20

Na grad sva se z vzpenjačo – grozovito hitra je – povpela šele naslednji dan, po foto sešnu.

Tako so s Hohensalzburga ciljali škofovski topničarji:

Grad je ogromen, muzej v njem še eden od tistih, ki jih imam za praktično neobvladljive. Tam bi lahko, če bi zmogel, čepel cel vikend. Sicer je pa Salzburg nekaj podobnega kot Ljubljana, čeprav ima menda še enkrat manj prebivalcev. Pretirane zabave v solnograški prestolnici ni iskati – to je bolj za penzioniste in uživače, ki se zadovoljijo s skodelico kave ali, kar je še bolje, s kriglom piva. Da ne boste rekli, da me ni bilo tam, še ena s sončnega Alter Markta.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori Alex van der Volk 15. 4. 2009 at 9:30

    Oho, nekdo se je pa spet igral z ribjim očesom. Odlična fotoreportaža in izredno posrečen opis kraja. Salzburg je skoraj dejansko ene vrste nujno zlo, ko se odpravljaš v Nemčijo in prav sram me je, da se tam (če odštejem nekajminutno spanje na avtocestnem počivališču) še nisem ustavil. Ej, kaj pa Mozart kugeln, menda ja jih nista pozabila kupiti? 🙂

  • Odgovori Nina 15. 4. 2009 at 10:17

    ooo, ti kovinski izveski so mi ekstra všeč. še mcdonalds v taki izvedbi izgleda kjut.

  • Odgovori kalbo 15. 4. 2009 at 14:12

    Huda reportaža, čeprav priznam, da pogrešam kako tvojo kolesarsko dogodivščino.

  • Odgovori chef 15. 4. 2009 at 14:33

    @Alex: Tako sva mutila, da sva na koncu res pozabila. Sicer pa to sranje itak dobiš na vsaki pumpi. Kje se kupi original, pa ne vem. Te kugle si je namreč izmislil nek slaščičar, ki je za to dobil nagrado na svetovni razstavi v Parizu. Lokal naj bi bil v bližini Mozartove rojstne hiše, ampak nisem bil pozoren, pa tudi ne vem, če sploh še obstaja v originalni različici.

    @Nina: Dejansko naju je zamikalo, da bi šla na sendvič.

    @kalbo: Ko bi ti vedel kam me prštimavajo. Danes sem jih spet poslušal. Še tega se mi manjka, da bom na stara leta vozil svetovno prvenstvo odsluženih kolesarjev, haha.

  • Odgovori Doktor Živago 15. 4. 2009 at 15:55

    Mi smo bili v Solnogradu enkrat julija lani, ko je bilo še tisto nogometno prvenstvo. Nepozabno doživetje, vsaj zame. Na Japonce si pa res naletel na vsakem koraku, hehe. Sicer smo tudi kupili Mozartkugeln pri Fürstu – mini trgovina je čisto blizu tržnice – pa so mi bile začuda dobre. No, vsekakor se splača ogledati Salzburg. Chef, dobro si spisal tale potopis. 🙂

  • Odgovori dorothy 15. 4. 2009 at 17:28

    Ej, men so tut ti kovinski izveski nadlepi. Tut v Innsbrucku sam take dovolijo!

  • Odgovori chef 16. 4. 2009 at 7:50

    eeeeee… dorothy! McDonald’s ima v Innsbrucku plastičen M! 🙂

  • Odgovori ToniT 16. 4. 2009 at 8:17

    Mozartkugeln so si izmislili pri Mirabell-u (to je tisti hotel na robu Mirabellgartna.
    Lepa reportaža, tam sem bil z družino pred dvema letoma in sicer smo imeli s sabo kolesa.
    Najbolj so me prijetno presenetile urejene kolesarske steze v Salzburgu. Vsi veljaki iz naših mest bi se lahko šli tja učit.
    Za fotografiranje v starih oblačilih pod vzpenjačo na grad pa je bila grozna gužva in tega na žalost nismo izvedli.

  • Odgovori Vanja 16. 4. 2009 at 8:57

    sem že enkrat omenila, da me impresionira tvoj stil joie de vivre. Se znata imeti fajn, s punco! pa še inspiracijo si mi dal.

  • Odgovori kalbo 16. 4. 2009 at 10:20

    @chef: Stara leta?!? 🙂 Res da se ti pleša dela no, sam to je za bicikel sam dober, boljša aerodinamika 🙂

  • Odgovori dorothy 16. 4. 2009 at 11:16

    No, na pol plastičen 😉 Vseeno ima naokoli nekaj sofisticirano železnega 😀

  • Odgovori chef 16. 4. 2009 at 14:57

    @Vanja: Tokrat si me pa razveselila. Ponavadi me imajo namreč za nergača, ki mu nič ni po godu.

    @kalbo: Bolj me jezi, da sodim samo še med odslužene, heh.

  • Odgovori Tadej 21. 4. 2009 at 0:12

    Dobre fotke. Ker fotkič pa uporabljaš?

  • Odgovori chef 21. 4. 2009 at 8:29

    Dva. Sony Alpha 200 in Sony Alpha 700 (službeni). Objektivi so pa Sigma 10-20 mm in Sonyjeva kit objektiva 18-70 in 75-300. Čakamo še na službeno Sigmo 17-70 mm.

  • Odgovori Nergač » Turist v domačem mestu 31. 1. 2013 at 18:01

    […] ker čutim dolžnost, da o domačem mestu vem več kot na primer o Kamniku, Goriških Brdih ali Salzburgu. Pomirilo me je, da, razen nekaj pikantnosti, dejansko nisem izvedel dosti novega, sem pa prvič […]

  • Komentiraj