Športno prehransko posilstvo

Rekreacija človeka hitro zasvoji in, ne da bi se zavedel, prestopi mejo, ko postane šport. Aktivira štoparico. Preveri srčni utrip. Na skupinski rundi se je pripravljen silit do bruhanja. Po rundi naredi še tridesetkilometrski krog. Udeleži se kolesarskega maratona in, ne samo izbere najdaljšo traso, ampak se v zadnjem trenutku odloči za štart iz boksa za najhitrejše. Potem se ne vozi, ampak dirka. Obleče džubin in kolesari pozimi. Pazi na prehrano. Omeji pivo. Zastavi si cilj za naslednjo sezono. Zareče se mu, da gre na trening. Razmišlja, da bi pred naslednjo sezono nekajkrat naredil intervale za moč. Mogoče tudi intervale nad laktatnim pragom. Uporabi izraz laktatni prag!

Ne tekmovalni cilji na amaterskih dirkah – šesta kakovostna kategorija –, motivira me želja po tem, da bi na kolesu užival v hitrosti. Nimam veliko časa, morda za eno ali dve izzivalni vožnji tedensko, dolgi 150 ali 200 kilometrov. Vmes drgnem ceste na treh različnih trasah in kislim na petih različnih klancih, kjer poznam vsako razpoko na asfaltu. Nobenega izziva ni v tem. Razen, če pohodim. Zato, da bom lahko v nedeljo klanec na Bogenšperk preletel, ker bo le malenkostna ovira na daljši poti.

Kolo je športni rekvizit, ki omogoča svobodo. Ampak svoboda ni dana po sebi. Svobodo si moramo izboriti.1 Za občutenje svobode na kolesu se moramo potruditi, sicer je kolesarjenje nič drugega kot trpljenje, valjenje čez klance, namesto da bi jih preleteli, obupovanje nad vetrom, namesto, da bi ga premagovali, lovljenje zavetrja, namesto, da bi ga dajali.

Obstaja pa področje rekreativne norosti, kjer meje ne bom prestopil. To je prehrana. Zvest ostajam splošnim priporočilom o zdravi hrani, ki jih pogosto in rad kršim. Moj pogon in regeneracija so običajni mlečni izdelki, meso,ne izogibam se glutenu, od športne prehrane pa uporabljam izključno izotonične napitke in sem ter tja energijske ploščice, za katere razmišljam o domači proizvodnji. Ampak zadnjič mi je po dvournem tiščanju kolesa blizu maksimalnih sposobnosti zmanjkalo časa za kuhanje in doma nisem imel ničesar uporabnega – razen neke regeneracijske ploščice, ki sem jo dobil pred časom in nanjo že pozabil. Z njo sem se torej posilil v usta. Prvič v življenju. Bolj ko sem žvečil, bolj je bila ogabna. Bolj ko sem jo zalival z vodo, več je je bilo.

V primerjavi z uživanjem te svinjarije je analna aplikacija kot sprehod po parku.

  1. Tega koncepta marsikdo ne razume in to so ljudje, ki bi ukinili vojsko ali vojski omejevali pooblastila. []
Prejšnja objava Naslednja objava

6 komentarjev

  • Odgovori filmoljub 14. 12. 2015 at 6:05

    No ja, prehranski lobiji so povsod po svetu po vplivnosti takoj za farmacevtskimi. In potem dobimo ‘zdravo prehrano’, razne ‘čudežne snovi’ ter ‘koristne dodatke’. Zakaj sta že obtožena zakonca Karner? Nikjer ni takih zaslužkov kot pri ‘zdravi’ hrani, bodisi otroški ali upokojenski. Vem, sem paranoik in teoretik zarot.
    p.s. In kaj za vraga je laktatni prag? Aha, čakaj, našel. 😆 Ti mater.

  • Odgovori Stane Debevec 14. 12. 2015 at 8:54

    Dober dan g. Zalar,

    tako daleč pa žal jaz ne bom prišel. Imam premalo moči za tekmovanje v maratonih, še v mlajših letih sem bil med zadnjimi. Pač nisem dovolj dober za kolesarski dres in “laktatni prag”, karkoli že to pomeni.

    Sem samo vsakodnevni popotnik s kolesom v službo in domov in po opravkih. Če je lep dan, še na kampiranje v Kobarid in med dopustom malo po Bosni in Črni Gori. To me veseli, na lastni pogon potovati po svetu in kaj videti. Svet s kolesa je zame dosti drugačen od tistega iz avta. Vse je nekako bolj doživeto in zanimivo.

    Sem pa pred dnevi premišljeval, če mi morda manjka kak kolešček v glavi…mrzlo popoldne, že malo mraka, vsi na toplem v avtu, jaz pa drgnem kolo proti domu…le kaj mi je…

    No, veliko veselja na kolesu želim, tudi drugo leto…

    Pozdrav,

    Stane Debevec.

  • Odgovori whyyesno 14. 12. 2015 at 11:52

    Zdrava tekmovalnost. Sam sebi najljubši nasprotnik. Čas sploh nima veze, le da ni polovičarstva.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 12. 2015 at 14:57

    @Filmoljub: Farmacevtskim lobijem zaupam bistveno bolj kot prehranskim 😉

    @Stane: Kakšen kolešček ti v primeru, ki ga navajaš, mogoče manjka v tem nerazvitem kosu Evrope, ki mu pravimo Slovenija. V razvitejših državajh se s kolesi v službo vozijo v praktično vseh razmerah.

    @WhyYesNo: Ja, ampak tudi v tem primeru se hitro prestopi mejo zdrave pameti. In zdravega športa.

  • Odgovori Blaž 14. 12. 2015 at 17:59

    “Z njo sem se torej posilil v usta. Prvič v življenju.” Kje najdeš takšne stihe (pišem v smehu, ker me še, kar drži krohot. Pa ne mislim s tem nič slabega, nasprotno)? Druga stvar pri kateri se malo zresnem, ker se trudim to spregledat, ampak ne gre. Je kot prometna nesreča, ko veš, da ni lepo firbcat, pa vseeno. Sem te imel za zagovornika “stare šole”. No, saj v večini zapisov tudi to zagovarjaš, ampak pri najboljši volji ne razumem, kako ti je lahko ta rizer od freeride balance všeč. In to na specialki, kjer človek pričakuje čiste linije. Po tej balanci mi bo Pinarello še všeč postal.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 12. 2015 at 18:12

    Še vedno sem zagovornik stare šole. Ampak vseeno – novi Venge je hud! Krivi balanci navkljub. In dejansko je hitrejši od, recimo Tarmaca.

  • Komentiraj