Sprostitev na kolesu

Ni najhujše sranje, če zadnjih dvajset minut dežuje ravno toliko, da domov prideš z usranim biciklom. Začelo se je že dve uri prej. Živahno peristaltiko sem pripisoval vibracijam na res grozni cesti v res groznem razširjenem predmestju Ljubljane. Stanežiče in Gunclje. Ugotovitev, da se bo situacija umirila in da bo debelo črevo vzdržalo vsaj do Škofje Loke, če že ne do doma, sem moral znova evalvirati že čez sto ali dvesto metrov.

Nazaj proti Šentvidu sem obrnil že zato, ker je ob cesti več hiš in potencialno bi lahko prišel celo do bencinske črpalke na Celovški. To bi bila boljša rešitev, saj si nihče ne želi neznancu, ki si ponosno lasti enodružinsko hišo, razlagati o nuji uporabe njegove domače školjke, sploh če zaradi nuje same obstaja velika možnost hudega onesnaženja.

Zato sem raje odvil na travnik in kakih dvesto, morda celo tristo metrov, urno ciklokrosiral proti gozdnemu robu. Ne z vso hitrostjo, ampak s takšno obremenitvijo, da sem še lahko nadziral ključno muskulaturo, kolikor jo je seveda sploh mogoče nadzirati. Srčni utrip se je bližal maksimalnemu in v stegnih je zapeklo, ko je kolo na 25-milimetrskih plaščih poskakovalo čez grbine. Opazil sem, da me v daljavi začudeno spremlja neka kmetica. Tik za prvo linijo golega grmičevja je odločala desetinka, morda nekaj stotink. Pinarello je neslavno, kot si nikakor ne zasluži, obslonel na nekem grmovju, s krmilom, zasukanim pod ostrim kotom v levo, majica je obvisela na veji, kamor je pač padla, s šprintericami pa sem se ugreznil globoko v razmočeno zemljo. Sem pa imel vsaj več časa kot lani na Giru Tom Dumolin, ki je imel poleg tega še precej večje občinstvo.

Verjel sem, da bom ostal neopažen.

Mimo je prišel zlati prinašalec.

Potem še njegova lastnica.

Potem je pripeljal traktor. Po travniku se je vozil v čedalje manjših krogih, tako da se je pripeljal mimo v vedno krajših intervalih.

Razdejanje je bilo popolno in v situacijah, ko človek s seboj nima toaletnega papirja, rastje pa na začetku pomladi še ni ozelenelo, so možnosti za higieno pičle. Morda bi moral celo žrtvovati spodnjo majico, a sem ohranil toliko prisebnosti, da sem ob skoku s kolesa iz nosilca potegnil bidon. K sreči sem se v Tuniziji izvežbal v puščavskem načinu umivanja.

Tako sem lahko rutinirano odvrtel še tistih 50 kilometrov. Doma me je vseeno presenetilo, da podloge hlač ni krasil značilen odtis, ki potem ostane za vedno. Dokaz več, da je spiranje temeljitejše kot brisanje, četudi je na voljo le pol litra vode.

Zdaj vem: pred kolesarjenjem ne uživaj pekoče hrane.

Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori Vinko 10. 4. 2018 at 19:46

    Imel podobno izkušnjo s to razliko, da sem prišlel do gostilne v Radahovi vasi in gostilničarja poprosil, da popazi na kolo za naslednjih 40 minut.

  • Odgovori phoenixslo 10. 4. 2018 at 20:18

    Ne ga srat da se to dogaja tudi izven Hollywoodskih filmov 😛

  • Odgovori Seamus 10. 4. 2018 at 20:48

    Si imel srečo. Oziroma je minilo zadosti časa od zaužitja. Meni je pekočina naredila štalo navzgor. In ker je bilo to na začetku klanca, je izgledalo, kot da nisem sposoben prevoziti dva ovinka na polno.

  • Odgovori Peter Filec 10. 4. 2018 at 20:51

    Doživel. Iz polja koruze je štrlela moja čelada.

  • Odgovori Tina 10. 4. 2018 at 22:59

    Hvala za iskren in doživet zapis..sem se iz srca nasmejala..kljub temu da je bil katastrofalen dan in počutje temu primerno.
    Lp

  • Odgovori siggi 11. 4. 2018 at 2:10

    Lemond je imel na eni etapi podobne probleme, s to razliko da je opravil kar med kolesarjenjem. Teklo je po nogah, okvirju,… Ker je zadrzal vodilno majico, so ga kar s cevjo oprali pred odhodom na podelitveni oder.

  • Odgovori kren 11. 4. 2018 at 9:16

    Dozivel v avtu 🙂 nisem bil sposoben pripeljat od avstrijske meje na Ljubelju do Podljubelja, sem prej opravil v potok ob cesti….

  • Odgovori Anonimno 11. 4. 2018 at 16:48

    HAHAHAHAHHAHAHA, res si me nasmejal, Matej! :thumbsup

  • Odgovori Boštjan 11. 4. 2018 at 17:10

    Zelo dober članek. Tudi sam sem že doživel isto. Le da je pekočo hrano zamenjala magnezijeva tableta.. Drugače pa odličen članek. In seveda za nasmejat.

  • Odgovori Tamara 11. 4. 2018 at 23:29

    Za posrat! 🙂

  • Odgovori kekec 12. 4. 2018 at 7:40

    V zadnjih dvanajstih dneh si dal nasvet za tek, se najedel jajc in šunke in šel srat? Kam to pelje? 🙂

  • Odgovori Igor 12. 4. 2018 at 7:44

    Eden boljsih zapisov haha.

  • Odgovori Matej Zalar 12. 4. 2018 at 10:02

    @Vinko: Meni se je podobno zgodilo v Višnji Gori, kjer je bila gostilna sicer zaprta, a sta bila lastnika prisotna, barvala sta ograjo, jaz sem pa tekel na stranišče in potem trobental na stranišču pri odprtem oknu, da je odmevalo tja do Ivančne Gorice. Kaj me je zvilo takrat, se ne spomnim.

    @PhoenixSLO: V živo je bolj napeto kot 3D kino. Dobesedno napeto.

    @Seamus: Ne razumem … si povrgel?

    @Siggi: Ja, isto se je, mislimm zgodilo Michaelu Rasmussenu, ko je še dirkal kros. Ampak k sreči je bila blatna dirka, tako da se ni videlo kaj je drek in kaj zemlja.

    @Kren: Mene je enkrat stisnilo na št. 1 in rekel sem si, da bom že vzdržal do naslednje pumpe. Čez en kilometer … stau. Bil sem že na tem, da se enostavno poščijem ob cesto, kar navsezadnje ni taka reč, ampak potem se je pred predorom vendarle pokazalo neko bedno počivališče s kemičnim straniščem. Tekel sem torej tja, ob tem pa šokirano ugotovil, da ženski pred menoj ni uspelo doseči cilja … čepela je kakšna dva metra pred zabojnikom in iz riti je tekla snov rjave barve. Grozno.

    @Kekec: Kaj vem … pojma nimam kako mi je včasih zneslo. Zdaj imam pa manj časa in manj denarja.

  • Komentiraj