Sprostitev na kolesu

Ni najhujše sranje, če zadnjih dvajset minut dežuje ravno toliko, da domov prideš z usranim biciklom. Začelo se je že dve uri prej. Živahno peristaltiko sem pripisoval vibracijam na res grozni cesti v res groznem razširjenem predmestju Ljubljane. Stanežiče in Gunclje. Ugotovitev, da se bo situacija umirila in da bo debelo črevo vzdržalo vsaj do Škofje Loke, če že ne do doma, sem moral reevalvirati že čez sto ali dvesto metrov.

Nazaj proti Šentvidu sem obrnil že zato, ker je ob cesti več hiš in potencialno bi lahko prišel celo do bencinske črpalke na Celovški. To bi bila boljša rešitev, saj si nihče ne želi neznancu, ki si ponosno lasti enodružinsko hišo, razlagati o nuji uporabe njegove domače školjke, sploh če zaradi nuje same obstaja velika možnost hudega onesnaženja.

Zato sem raje odvil na travnik in kakih dvesto, morda celo tristo metrov, urno ciklokrosiral proti gozdnemu robu. Ne z vso hitrostjo, ampak s takšno obremenitvijo, da sem še lahko nadziral ključno muskulaturo, kolikor jo je seveda sploh mogoče nadzirati. Srčni utrip se je bližal maksimalnemu in v stegnih je zapeklo, ko je kolo na 25-milimetrskih plaščih poskakovalo čez grbine. Opazil sem, da me v daljavi začudeno spremlja neka kmetica. Tik za prvo linijo golega grmičevja je odločala desetinka, morda nekaj stotink. Pinarello je neslavno, kot si nikakor ne zasluži, obslonel na nekem grmovju, s krmilom, zasukanim pod ostrim kotom v levo, majica je obvisela na veji, kamor je pač padla, s šprintericami pa sem se ugreznil globoko v razmočeno zemljo. Sem pa imel vsaj več časa kot lani na Giru Tom Dumolin, ki je imel poleg tega še precej večje občinstvo.

Verjel sem, da bom ostal neopažen.

Mimo je prišel zlati prinašalec.

Potem še njegova lastnica.

Potem je pripeljal traktor. Po travniku se je vozil v čedalje manjših krogih, tako da se je pripeljal mimo v vedno krajših intervalih.

Razdejanje je bilo popolno in v situacijah, ko človek s seboj nima toaletnega papirja, rastje pa na začetku pomladi še ni ozelenelo, so možnosti za higieno pičle. Morda bi moral celo žrtvovati spodnjo majico, a sem ohranil toliko prisebnosti, da sem ob skoku s kolesa iz nosilca potegnil bidon. K sreči sem se v Tuniziji izvežbal v puščavskem načinu umivanja.

Tako sem lahko rutinirano odvrtel še tistih 50 kilometrov. Doma me je vseeno presenetilo, da podloge hlač ni krasil značilen odtis, ki potem ostane za vedno. Dokaz več, da je spiranje temeljitejše kot brisanje, četudi je na voljo le pol litra vode.

Zdaj vem: pred kolesarjenjem ne uživaj pekoče hrane.