Srebro!

Gojenju fizkulture dajem vedno prednost, resen šport pa si ogledam kasneje na zahtevo. Zato, da lahko uživam v športni dramaturgiji in napetem pričakovanju, se v vmesnem času odklopim od socialnih omrežij in medijev, znancem pa že od daleč vpijem, da naj športnega dogodka sploh ne omenjajo. Tako je bilo tudi včeraj. Po ogledu proge sobotnega kronometra od Želimelj do Turjaka sem na poti domov razmišljal ali bi bilo pod klancem smotrno menjati kolo, kar mi je neki ata z dvorišča veselo oznanil rezultat kronometra na svetovnem prvenstvu. Najraje bi mu odtrgal glavo.

Škoda predvsem zato, ker v zgodovini kolesarstva še ni bilo tako spektakularnega kronometra. Bili so že bolj napeti, pomislimo na LeMondov in Fignonov spopad v Parizu leta 1989, in videli smo tudi že bolj presenetljive razplete, toda včerajšnje dogajanje v Bergnu je bila organizacijska perfekcija, dokaz, da je kolesarstvo v obstoječem formatu lahko spektakularen šport, če se ga lotijo tam, kjer za to obstajajo osnovni pogoji. Tega lani v Dohi ni bilo in gledali smo lahko eno najbolj bizarnih prvenstev. Goro Fløyen pa je letos skoraj razgnalo. Velika lekcija za Mednarodno kolesarsko zvezo.

Foto: Trinadh Rakesh/bergen2017.no

Nikjer ne piše, da bi moral biti kronometer ravninska dirka. V zadnjih letih smo večinoma gledali uspavanke s serijskimi zmagami kolosalnih specialistov, pri čemer pa Cancellari ne moremo očitati vsestranskosti. Trend gre v smer kronometrov za popolne kolesarje, ki so odlični v vseh elementih kolesarjenja na moč, kar je za razvoj kolesarstva kot gledljivega športa edina prava pot. Pritoževanje Tonyja Martina zaradi zahtevnega zaključnega vzpona in možnosti menjave kolesa je izpadlo toliko bolj smešno zato, ker je fant letos zmagal samo en kronometer –državno prvenstvo. Navsezadnje je prav, da dobijo sem ter tja priložnost tudi specialisti za vožnjo navkreber, ki na cestnih dirkah dobijo priložnost samo vsakih par let.

Foto: Trinadh Rakesh/bergen2017.no

Z zaključnim vzponom se je nabor favoritov nekoliko razširil, a nazadnje se je pokazalo, da so bili pri vrhu točno tisti, ki smo jih tam pričakovali. V kronometru ni blefa, ne odločata sreča in ekipna taktika, ampak gola moč, tehnično znanje in korajža. Toliko bolj to velja za svetovna prvenstva, kjer, za razliko od kronometrov na etapnih dirkah, nihče ne štedi z močmi in nihče ne liže ran zaradi padcev in posledic utrujenosti. Zato je Rogličev uspeh vreden še toliko več.

Foto: Bjørn Erik Nesse/bergen2017.no

Seveda ne bom napisal, da ima srebrna medalja enako vrednost kot zlata, ni pa pretiravanje ocena iz naslanjača, da je bil njegov nastop perfekten, vključno z menjavo kolesa, ko bi šlo lahko narobe marsikaj. Res pa je, da tudi zaplet ob menjavi ne bi spremenil rezultata. Tom Dumoulin je Rogliča res nabrisal za tričetrt minute, kar je šokantno,a  je imel tudi Roglič v cilju zajetnih  24 sekund prednosti pred … nikomer drugim kot Froomom. O vrednosti drugega mesta dovolj pove pogled na zmagovalni oder, kjer se je Roglič čez rame objemal z zmagovalcema vseh treh letošnjih tritedenskih dirk.

Foto: Bjørn Erik Nesse/bergen2017.no

Navsezadnje se je pokazalo, da so morali biti vsi najboljši predvsem dobri kronometristi in celo Tony Martin niti ni odpeljal slabo. Še najbolj sta presenetila Nelson Oliveira in seveda Jan Tratnik. Omeniti je treba, da je bil Tratnik daleč najboljši med kolesarji, ki ne dirkajo v ekipah World Toura in glede na material, ki mu ga nudi ekipa, je deseto mesto spektakularen dosežek, ki me je navdušil skoraj bolj kot Rogličev – od njega smo peterico tako rekoč zahtevali.

Vseeno Tratnikov nastop ni popolno presenečenje, da je odličen kronometrist, je že dokazal, tudi v Bergnu, kjer so na ekipnem kronometru kot najhitrejša prokontinentalna ekipa prehiteli Katjušo s Tonyjem Martinom, Boro-Hansgrohe z Bodnarjem, Astano in Trek. Ekipni kronometer zaradi slabe udeležbe žal postaja precej nepomembno tekmovanje, čeprav je res, da se ga udeležijo vse konkurenčne ekipe za visoka mesta in tako rezultati niso nobeno naključje. Tako lahko Toma Dumoulina mirne vesti proglasimo za absolutnega vladarja kronometra.

Foto: Bjørn Erik Nesse/bergen2017.no

Tako kot lahko po mojem mnenju Rogliča zdaj dokončno ustoličimo kot najuspešnejšega slovenskega kolesarja vseh časov. Ne le zaradi rezultatov, ampak tudi zato, ker se povsod, kjer se pojavi, o njem resno govori kot o enem od favoritov in ne kot o nekakšnem presenečenju. Morda ni naključje, da smo morali na novo medaljo Slovenca na svetovnem prvenstvu čakati vse dotlej, ko je postal selektor prejšnji nosilec medalje Andrej Hauptman.1 Hempi je bil po mojem med prvimi, ki se je zavedal, da lahko Slovenec dirka na zmago na velikih dirkah. Zdaj to ni več za nikogar niti vprašanje.

Foto: Bjørn Erik Nesse/bergen2017.no

  1. Mimogrede, moj intervju z Andrejem Hauptmanom lahko preberete v aktualni številki revije Bicikel. []
Prejšnja objava Naslednja objava

13 komentarjev

  • Odgovori Seamus 21. 9. 2017 at 18:44

    Tole si pa ful dobro napisal.

  • Odgovori Matej Zalar 21. 9. 2017 at 19:35

    Zdaj sem pa dodal še fotke!

  • Odgovori kv_mozart 21. 9. 2017 at 20:31

    “Hempi je bil po mojem med prvimi, ki se je zavedal, da lahko Slovenec dirka na zmago na velikih dirkah. Zdaj to ni več za nikogar niti vprašanje.”
    ABSOLUTNO SE STRINJAM!

  • Odgovori Boki 21. 9. 2017 at 21:29

    Fotru sem ze parkrat rekel, ne govori mi rezultatov dokler tudi sam ne pogledam dirke. Tako kot ti, to pocnem zvecer po sluzbi in morebitni fiskulturi. Vceraj pa takole:
    1. Sms: “cestitam za opravljen izpit!”
    Cez pol minute pa
    2.sms: “rogljic 2., tratnik 10.!”

    Lahko sem mu samo ironicno pripomnil, da se dobro, da mi ni povedal tudi, kdo sta bila prvi in tretji…vedno isto!:)

    Glede trase pa….sijajno!!! Martinu sem se tudi sam samo smejal. In pa prepoved menjave koles. Zakaj pa? Naj se vozijo s cimerkoli se hocejo, dokler kolesa ustrezajo uci-jevem pravilniku. Ne razumem pa tistega porivanja mehankarjev. To pa bi prepovedal, ja! Mene nihce ne porine ko startam izpred bloka ali z zelene luci. Zakaj bi morali porivati profije? Naj se zapeljejo sami, al so kolesarji al dojencki v vozickih?

    In pa ja. Bravo rogla!!! Tratnik seveda tudi!

  • Odgovori Francl 21. 9. 2017 at 23:51

    Še dobro, da tiste množice gledalcev ob progi ne razmišljajo enako – da bi si dogodek ogledali kasneje, na zahtevo 🙂

  • Odgovori p 22. 9. 2017 at 8:01

    ampak z norveškimi policaji se pa ni za zajebavat

  • Odgovori Matej Zalar 22. 9. 2017 at 8:57

    @Boki: Vprašaj očeta zakaj to počne, ker me res zanima. Po mojem enostavno njihov sistem ni ponotranjil dejstva, da lahko kadarkoli in kjerkoli rezultate izveš s pomočjo tehnologije, ki ti jo omogoča telefon.
    No, kolikor sem razumel – posebej za to dirko – uveljavljen pravilnik, so smeli kolesarje ob menjavi riniti samo tri metre in nekateri mehaniki se jih praktično niso dotaknili. Pravzaprav so sledili pravilom ciklokrosa. Ampak, po drugi strani – če bi menjal kolo s tistim na spremljevalnem avtu, bi ga pa smel porivat – in to kljub temu, da tebe nihče ne rine, če imaš defekt, še več, tam ob cesti menjaš in drkaš brez vsake pomoči 🙂

    @Francl: Ma ja … ampak fanatikov itak nisme nikdar prav dobro razumel. Videl sem že nekaj velikih dirk v živo, ampak jih raje gledam doma, v miru.

    @P: Hehe … to so videli pri Špancih.

  • Odgovori Boki 22. 9. 2017 at 9:09

    @matej: odgovor ti lahko na pamet povem: rekel bo da je pozabil, ker je bil res tako vesel!

    Nima veze, porivanje naj se na splosno prepove. Razen v 20 procentni klanec nima nobene veze.

  • Odgovori Matej Zalar 22. 9. 2017 at 9:25

    Seveda ima. Medtem, ko ga rinejo, kolesar najde pravo stran pedala 🙂 Ti si na to zagato že pozabil, ker voziš Speedplay. In točno o tem sem razmišljal v sredo, ko sem gledal, kako so nekateri mutili – morali bi imeti speedplay ali MTB pedala 🙂

  • Odgovori Boki 22. 9. 2017 at 9:29

    Naceloma je za vse isto, vsak mora najti to stran pedala. Najsibo med premikanjem ali staticno. Ali pa naj presaltajo na speedplay:) Edina prednost iz varnostnega razloga ki jo vidim je, da zaradi tega manj opletajo po cesti in je manj moznosti da se zaletijo.

  • Odgovori Beki 23. 9. 2017 at 16:53

    Mene pa še vedno zabava, kako nekateri spletni komentatorji še vedno ne vejo, da je Primož ROGLIČ in ne ROGLJIČ. Kljub možnosti, da kdo tako napiše zanalašč.

  • Odgovori Matej Zalar 24. 9. 2017 at 19:24

    Ja … Tako kot včasih Vrečer – Vrečar. Saj ne vem ali je huje, da se zmotijo, ali to, da se jim zdi “Rogljič” zabavna domislica.

  • Odgovori sardegna 27. 9. 2017 at 21:14

    Všečen zapis 🙂
    Tudi sama rada pogledam na zahtevo, v miru. Sem pa bila pod vrhom Col de Galibierja, kjer smo se Slovenceljni zbrali na kupu. Žal tam ni bilo signala, tako nismo vedeli, kaj se dogaja. Ko smo našli enega reveža Francoza, da nam je predal “live” podatke, nas je kap zadela. Rogla v pobegu. OMG! Kaj pa sedaj? In potem čakamo… in se pojavi Čebela. Seveda smo stavili, koliko časa rabi do vrha, koliko bo imel prednosti. Ko je dobesedno padel mimo (“gorgrede” seveda), smo vsi po malem doživeli blažjo kap. In potem stiskanje pesti do konca. Seveda spet nismo vedeli, a je ali ni. In ko smo dobili posnetek – spet na zahtevo, smo … hja, zajokali. Potem pa zavriskali. To doživeti v živo. Priceless. Tudi Mastercard ne pomaga 🙂 Noro! Verjetno je bilo to res enkratno doživetje, v smislu neponovljivo 🙂 Se veselim še takih ogledov v živo, sicer bo pa tudi z zamikom z domačega kavča čisto ok 🙂

  • Komentiraj