Što južnije to tužnije

Končno sem lahko po Beogradu zakruzal še z avtodomom. Dedinje sva našla kar brez zemljevida, po soncu. Nekaj minut čez deseto zjutraj, ko naj bi zadnji Titov dom odprli, sva stala pred dolgočasno realsocialistično zgradbo, ki naj bi razkazovala razkošje SFRJ.

Žal v Belgrade In Your Pocket vodniku ni pisalo, da je Muzej 25. maja s Hišo cvetja odprt od 10. do 16. ure vsak dan, razen ob ponedeljkih. Pred vhodom so sicer postopali vratarji, a sporočilo je bilo jasno in za njihove pojme logično: zatvoreno! Pridem iz daljne Slovenije, da bi se poklonil maršalu, a brezdelna kapitalistična banda mi to prepreči. In sva se lahko samo ozrla k templju sv. Save. Hec, kako si nasproti stojita hram prvega cerkvenega vladarja in zadnjega posvetnega vladarja, komunista, antikrista.

Ni bilo druge, vrnila sva se ob Savo in se prepustila hedonizmu. Na Adi Ciganliji sem imel skoraj občutek, da sem prišel v Švico. Po dolgem času je vse štimalo. Zadnjič na najini poti. Pobrali so parkirnino za brezhibno urejeno parkirišče, trava je pristrižena, nikjer niti najmanjše smetke in nihče ne pridivja mimo v črnem avtomobilu.

Ležalnike lahko koristijo le srečneži, ki si lahko privoščijo za naše razmere poceni pijačo. Ja, raj na zemlji!

Prav dolgo vseeno nisva vzdržala, ker naju je vleklo na jug, tja, kjer diši po leskovačkem roštilju, v sam Leskovac! Pot je dolga, vendar je avtocesta zgledna. Za kamionđijo mojega tipa mala malica. V teh krajih vedno vozim nepripasan, s čimer sicer precej tvegam, a se tudi bolje zlijem z okolico. Tudi luči nisem prižigal in če bi bilo po moje, bi izklopil klimo in vozil pri odprtem oknu. Ampak tega verjetno ne bi vzdržal, ker je temperatura spet postajala neznosna.

Še vsak, ki je bil v južni Srbiji, je dol padel. Mene je zadelo v Nišu. Pričakoval sem bede polno mesto s središčem, ki daje lažen vtis bogatije kot je to v navadi tudi drugod na Balkanu. Ampak v Nišu je dosti huje. Pravo trgovanje se odvija na zanikrni tržnici, kjer dobiš vse, od šraufa do računalnika ali pleskavice in od Calvin Kleina do Armanija.

Še posebej veliko je menjačnic, po mojem v vsaki tretji baraki. Kurz je odvisen od premnogih dejavnikov, da bi se sploh ukvarjal z računanjem.

Niš je tretje največje srbsko mesto.

Postavili so ga ob reko Nišavo. Ob njej že od pamtiveka stoji utrdba – najprej rimska, potem bizantinska, pa srbska in nazadnje turška.

Takoj za Stambolskimi (istanbulskimi) vrati so na levi senčne oštarije, kjer je Florjan kasneje eno malo pivo stisnil hitreje kot sem jaz uspel posneti tri fotke z vrha obzidja.

Pravzaprav je grad danes rahlo zanemarjen park. Na fotografiji so iskopine. Več o njih nisem izvedel.

Na drugi strani reke je edina omembe vredna mestna ulica. Mimo Trga kralja Milana s spomenikom osvoboditeljem Niša se pride na Obrenovićevo, to je tista edina mestna ulica, ki skuša dajati vtis zahodnoevropske razvitosti. Bistvo teh promenad so lokali s sedežnimi garniturami iz umetnega ratana in Adidasova trgovina. Onega dne sem kupil Adidasov frizbi, ki ga do danes še nisem uporabil – kot tudi ne reklamnega bumeranga, ki nama ga je podarila simpatična sladoledarska promotorka v Novem Sadu.

Kdor si v Nišu ni ogledal Ćele Kule, ni bil nikjer. Kaj je to? V začetku 19. stoletja so se Srbi pod poveljstvom Stevana Sinđelića uprli turškim vladarjem, a brez realnih možnosti. Sinđelić je pred dokončnim porazom naredil zanimivo potezo. Razstrelil je lastno skladišče municije, z njim pa tudi sebe in vso svojo vojsko. Turki tako niso imeli pretirano težkega dela pri skalpiranju srbskih trupel. Ne samo, da so skalpe poslali sultanu v Carigrad, ampak so iz 952-ih lobanj zgradili umetelen opozorilni stolp, ki je opozarjal, da s Turki ni šale. Na vrh so postavili Sinđelićevo lobanjo. Skulptura je na prostem stala slabih 70 let oziroma do leta 1878, ko so Niš osvobodili in ostanke stolpa, danes ga sestavlja še 58 lobanj, zaprli v novo kapelico.

In to kapelico sva iskala kar nekaj časa. Brez zemljevida, kajpak. Tam sva ugotovila, da je ponedeljek. Ćela Kula je ob ponedeljkih zaprta.

Avtocesta je zgrajena do Leskovca. Edini naslov, ki se ga morate držati, je Restoran Gurman. Car za roštilj. Našla sva ga in parkirala ob mestnem parku. Pred večerjo sva se želela še malo zlakotiti, saj so se obetale gromozanske porcije.

Mesto je odurno. Bodite pozorni na napis na steni, nad grafitom.

Ljudje so dobre volje, a otopeli. Pizdijo. Na oblast. Hvalijo Slovence. Pizdijo na Šiptarje. Tu so jih dobro fasali, meja s Kosovim je le dobrih 50 kilometrov stran. Tisti, ki so vse življenje prebili v Prištini, so se preselili v Srbijo, mnogi v Leskovac. Na Kosovem zanje ni več služb (resnici na ljubo jih ni niti za Albance), in niso več dobrodošli.

V nekoliko manj zanikrnem centru mesta imajo ogromno krčmo s stoli iz ratana. Doslej še nisem videl bara te velikosti, v katerem bi hkrati streglo več kot deset natakarjev, kolikor jih je bilo mogoče prešteti naenkrat. Še nekaj jih je delalo za šankom. Noro. In ni se zgodilo, da bi natakarja čakala več kot minuto!

Ko sva se po piru in rakiji vrnila h Gurmanu, pa šok. Zaprl je! Že pred osmo zvečer! Teta, ki se je smukala okoli vogalov, je izjavila, da so zaprli, ker ni bilo nikogar. In to ti je najbolji restoran u Leskovcu! Ni šlo drugače kot da sva šla nazaj v mesto in poiskala prvi zanikrn pajzl. Ampak hrana … ohoho! Začelo se je z dvema rundama lincure …

… nadaljevalo z župo in šopsko solato …

… ter zaključilo z mešanim mesom, lepinjo in Jelenom.

Potem sva pristala v že opisanem baru in se ga res spodobno nacedila. Na poti k avtodomu sem obtičal pri nekem kiosku in si privoščil še eno pleskavico in politiziranje s šefetom kioska.

Naslednji dan naju je čakala ekspedicija Kosovo. Slišal sem, da na mejnem prehodu ni zajebancije.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori seamus 6. 11. 2009 at 13:37

    Tajvan zgleda bolj obupno! Pa še za jest ne dobiš takšnih dobrot, temveč kakšno juho iz pasje krače al pa podobno azijsko sranje.

  • Odgovori McFlo 6. 11. 2009 at 15:38

    Pozabu povedat da sva zamudila en festival v Nišu…že spet!! in to samo za par dni!! Nišvil 😀
    naslednje leto bi se splačal ujet tale jazz dogodek!

  • Odgovori chef 6. 11. 2009 at 21:33

    @seamus: Saj je tudi Kenija bolj obupna, pa še marsikaj, ampak to so kraji na drugem koncu sveta, v Nišu si pa v enem dnevu.

    @McFlo: Tako. Jazz Festival je bil. Verjetno edini event v celem letu, haha.

  • Odgovori Kido 23. 12. 2009 at 19:23

    Kar sm sama vidla sveta, se mi Srbija ne uvršča na seznam najbolj bednih destinacij. Ampak je pa res, da nism naletela na nobeno stvar ko bi bla zaprta. Kar zdej vidm da je bla res sreča :).
    Je pa tut res, da uživam ko potujm po krajih k nimajo nekega luksuznega videza, pa samih ogromnih hotelov s petimi zvezdicami ipd. Spet v drugo skrajnost, kt naprimr romunija ko so v hotelu iz umivalnika rasle 10cm vlke gobe, pa tut ni uredu. Je pa vsekakor nova izkušnja tok bolš, ne glede na to kakšna je.

  • Odgovori Kido 23. 12. 2009 at 19:24

    (še neki precej neumesnega; moja prjatlca je Mateja Zalar :))

  • Odgovori Nergač » Dejan, tis dec! 5. 9. 2010 at 7:34

    […] Kar se tiče opevanega kompleksa jaz ne morem reči drugega kot da gre v Stožicah za en navaden polizdelek, kjer štimata izključno štadion in dvorana. Posvečeni in prijatelji lahko sicer parkirajo na makadamu pred dvorano, nato pa dovoz zaprejo z rumenim plastičnim trakom. Vsi skupaj pa se do dvorane prebijemo po makadamu in med lužami, morda se vmes še ustavimo na štantu s pijačo, kjer zlepa ne pridemo do pijače (pivo 3 evre!) ali se uščijemo na gradbeno ograjo, ki vse to obdaja. Tako zelo balkansko! […]

  • Komentiraj