Štoparji

Še nikoli mi ni uspelo pobrati normalnih štoparjev. Enkrat sem ugotovil, da so vse štiri punce bistveno preveč mladoletne in bi jih najraje vse po vrsti odpeljal domov, da bi jih namesto mene za ušesa očetje. Drugič sem pobral nekega cigota, ki sem se ga navsezadnje znebil tako, da sem mu plačal 500 tolarjev, pa še to pod pretvezo, da nekaj poka v sprednjem levem kolesu – prej se je namreč hvalil, da je avtomehanik. Ko se je primajal do levega sprednjega kolesa, sem samo pohodil plin in mu vzvratno spizdil, obrnil sredi njive in šele na varni razdalji zaloputnil odprta sovoznikova vrata, ne meneč se za razburjeno kriljenje. Še zdaj sem prepričan, da bi me sicer oropal.

V novejši zgodovini sem štoparje pobral dvakrat. Prvič jeseni na službeni poti, ko sem se vračal iz Münchna. Ne vem več kaj sem počel že na prvi črpalki, morda sem kupoval spominke, ki sem jih kasneje delil pod pretvezo, da so nekakšni bavarski unikati. Ko sem se vrnil do avta, me je napadlo nelepo dekle v srednjih dvajsetih letih. Mastni lasje so se lepo ujemali z opravo barve med lovskimi suknjiči in vojaškimi uniformami. Če grem proti Salzburgu, jo je zanimalo, in v trenutku dobrotljivosti – beri: slabosti – sem pritrdil. Zagnala je torej na zadnje sedeže svojo smrdljivo culo, večjo kot je bila ona sama, in se vrgla nanjo kot da je nič več ne zanima. Seveda se je v trenutku od nekod vzel fant, enako zanemarjen in smotan, a bolj strašljiv, saj mu je obraz krasilo vsaj ducat uhanov in je izpadel kot kakšen kanibalski šaman. »Salzburg?« »Salzburg!«

On Avstralec, ona Američanka, ki je nekaj časa živela v Nemčiji. Namenjena sta bila v Benetke. Dečko niti ni bil napačen, pa saj takšni štoparji nikoli niso slabi dečki. Če je bil on še kar zgovoren, je punca zdolgočaseno čemela na svojem punklnu in me neprijazno motrila ali pa dremala. Med seboj sta spregovorila šele, ko sta navdušeno, vsaj zdelo se mi je tako, ugotovila, da se peljemo mimo Kimskega jezera. Kasneje je začel tip spraševati, kako se najhitreje pride v Benetke. Nekaj mu ni šlo v račun, ker je vse bolj pogosto listal po zmečkanem atlasu, pri čemer mi je bilo kristalno jasno, da o zemljevidih nima pojma.

Navsezadnje sem ugotovil, da sta bila tepca namenjena v Innsbruck, samo da tega nista vedela.

Fant si je začel puliti lase in se trudil dajati vtis, da sem vsega kriv jaz. Bili smo že v Salzburgu. Gumpca sta bila v riti, ponudil sem se celo, da bi ju odpeljal v Ljubljano, ampak sta se Slovenije bala kot hudič križa, vlaka, ki bi ju odpeljal v Italijo, pa tudi. Jasno, saj nista imela za pet dek zenfa, kaj šele za vlak. Bil sem še toliko ustrežjiv, da sem zapeljal do prvega izvoza in ju odložil na črpalki v smeri Münchna, da sta se lahko laže vrnila.

Še huje je bilo pa v soboto, ko sem šel v Divačo, Lokev, Opčine in tako naprej. Na domačem avtocestnem uvozu sem se usmilil tipa, ki je bil na poti v Koper. Vskočil je z manjšo boršo in polivinilasto vrečko. Joel iz Vancouvra, Kanada. Začel je v Kopenhagnu, kjer je nekaj časa visel pri prijatelju, glasbenemu producentu, potem pa odštopal v Hamburg in od tam po štirih dneh odšel naravnost v Slovenijo s slovenskim tovornjakarjem, ki je nepretrgoma vozil petnajst ur, ker je nekako nategnil tahograf.

Sčasoma je postalo jasno, da imam spet opraviti z enim tistih čudakov, ki se na pot odpravijo z vsega nekaj fičniki v žepu, potem pa upajo na najboljše. Ne morem tajiti, da mi po eni strani niso simpatični, je pa res, da znajo biti precej nadležni, ker se človeku zasmilijo. To je verjetno tudi njihov namen. Tako sem prvo napako zagrešil, ko sem mu predlagal, da bi bilo bolje, če štopa v Trstu, ker bo tako laže dobil zvezo za Benetke. Seveda se je strinjal. Med potjo sem moral ustaviti v Lokvi. Na vprašanje, če bi kaj spil, je samo mencal, dokler ga nisem pomiril, da častim jaz. Mimogrede sva si ogledala še Vojaški muzej, kar me je stalo 4 evre – jaz imam vstop prost, on pa nima denarja.

Dva pira je požlampal kot dva kozarca vode.

Vmes je razložil, da se je nazadnje tuširal v Kopenhagnu. Če ste pozorno brali, veste, da je iz Kopenhagna vmes odpotoval v Hamburg, kjer je ostal štiri dni in se še cel dan vozil v Ljubljano. Po mojih izračunih se torej ni umil vsaj pet do šest dni.

Ko sem se spet usedel v avto, se mi je to tudi izkustveno potrdilo.

Smrdelo je po kislem.

Mimogrede sem omenil, da na mejnih prehodih uvajajo začasne kontrole, kar ga je navdalo s paničnim strahom, posledično pa tudi mene. K sreči je bil v soboto prehod še brez nadzora. V Opčinah sem šel na tramvaj Opčine–Oberdankov trg pa sem , dobrotljiv kot sem, predlagal, da gre z menoj. To me je stalo 2,10 evra, ker je potem hotel še nazaj – seveda, odložil naj bi ga ob avtocesti, ker sam do tja ne bi našel. Nič mu ni bilo jasno. Bil je, recimo, paničen, ker je slišal, da je v Rimu na ulicah vojska, ki preganja brezdomce. Najprej sem ga miril, da ni to nič takšnega, potem pa sem se spomnil, da je pravzaprav brezdomec tudi on! Ko sva se s tramvajem vračala, je začel diskretno zobati koščke starega kruha. Kasneje sem ugotovil, da jih je pomakal v tunino omako. Ko je končal, si je vsaj pet minut oblizoval prste. Potem je avto smrdel ne samo po kislem, ampak tudi po ribah. In človek se je med potjo vsaj trikrat uscal v grmovje!

Ko je na opazko, da so Mestre precej velike, razložil »big cities are nice, lots of food in the garbage,« sploh nisem vedel, kaj naj si mislim – je mislil resno ali se je šalil? »Ofkors, ofkors!«

Ravno ko naj bi ga odložil ob avtocesti, se je ulilo. Ker ni imel listka, kamor bi lahko napisal »Venezia«, sem med vožnjo poiskal star A4 list papirja. Ker ni imel kulija, sem mu posodil še pisalo. Imel ni ničesar, še najmanj pa pojma. Ni vedel kam gre, pravzaprav niti kje je… nič! vsega skupaj me je stal deset evrov. Kaj hočeš, človek se ti zasmili.

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

  • Odgovori Rado 30. 6. 2009 at 7:44

    Chefe,
    za svoje socialno ravnanje si zaslužiš pivo od mene, ko se srečava.
    Morda pa sploh nisi tako tečen, ko je izgledalo na začetku.
    🙂

  • Odgovori primoz 30. 6. 2009 at 9:17

    O, kul, tramvaj spet obratuje. Sem se bal da se bo z njim zgodilo nekaj podobnega kot z onimi jambori okrog Ljubljane, ki so šli na barvanje in nikoli več nazaj

  • Odgovori g 30. 6. 2009 at 9:28

    kul zapis!
    sam moram rect, da res nimas prevec srece s stoparji 🙂 znajo bit tud “normalni” in zanimivi.

    sam sem vcasih krneki prestopal, ampak vedno sem imel plan, zemljevid, papir in svincnik. ter VEDNO so mi ustavljali KUL ljudje! ker tisti nekul pac ne ustavljajo.
    strinjam se z radotovim drugim stavkom.. in prvim 🙂

  • Odgovori daft 30. 6. 2009 at 9:33

    Z Joelom si mi priskutil zajtrk. Hvala!

  • Odgovori Rodrigo 30. 6. 2009 at 9:42

    Hm… jst sem očitno med onimi ‘nekul’ tipi, ki štoparjem ne ustavljajo. Sem pa nekajkrat v preteklosti tudi jaz ustavil štoparjem (predvsem dekletom – fantov se pa, ne vem zakaj, rahlo bojim). Sem pa enkrat štopal tudi sam… ustavil mi je nek tipo s precej dobrim avtom, je rekel da je šofer kamiona. Tako je vozil da me je skoraj kap. Prehitevanje v škarje, gas do daske… kaj vem za tole štopanje in vse kar gre zraven. Mislim, da mora človek biti malo avanturista da se gre vse skupaj. Je pa nekaj tudi hecno: kaj bi tale ‘tvoj’ štopar čez leta povedal npr. svojim otrokom? Verjetno ne bi omenjal ne-tuširanja, pa tune v avtu itd. Ziher bi reku da se je meu ful fajn in da je blo noro prepotovati evropo in kaj vse da je videl ))

  • Odgovori Rodrigo 30. 6. 2009 at 9:45

    ej, še tole. hvala za idejo za muzej.

  • Odgovori cyc 30. 6. 2009 at 10:17

    Imaš pa živce za ustavljat takim čudakom … :O

    Muzej si bomo pa ogledali. 🙂

  • Odgovori fetalij 30. 6. 2009 at 10:19

    hahahahah, ker kralj si ti model 😆 hvala za tole, ubil si 😀

  • Odgovori akvarij 30. 6. 2009 at 10:19

    A folk še ustavlja štoparjem?
    Sama moram priznati, da jim ne. Sem preveč prestrašena, čeprav sem celo srednjo štopala na žure, pa tudi iz šole domov, da ne govorim o faksu; skoraj vsak ponedeljek v LJ, v petek pa nazaj, vmes pa še na kakšen izlet s prijateljico. In nobenih slabih izkušenj.

    Sem pa tudi jaz hvaležna za (preverjen) info o tramvaju, ker kar nekaj časa ni vozil, govorice pa so bile take in drugačne.

  • Odgovori seamus 30. 6. 2009 at 10:21

    Vse je OK dokler ne dobiš kretena, ki ima za hec pištolo!

  • Odgovori hXc 30. 6. 2009 at 10:27

    “Ko se je primajal do levega sprednjega kolesa, sem samo pohodil plin in mu vzvratno spizdil, na hitro obrnil sredi njive ter šele na varni razdalji zaloputnil odprta sovoznikova vrata,”
    ahahahahaha, ja đipsi kings kaj moreš.
    Sem mel pa v svojih mladih letih-18 zanimivo izkušnjo, ko sem štopal za celje sta mi ustavila dva čeha v passatu, bila sta povsem normalna (!) kar sicer ne bi izpostavil če to ne bi bila izjema, na koncu pa sta mi dala še pivo staropramen za sabo. way to go! 🙂

  • Odgovori bojan 30. 6. 2009 at 10:28

    Štopal sem samo 1x v življenju in ne bom NIKOLI več.Tudi druge štoparje ne pobiram.

  • Odgovori Alex van der Volk 30. 6. 2009 at 10:37

    Hmnja, to so za mene obični šalabajzerji. Brez denarja, brez opreme, potem pa se zanesi na druge ljudi, da ti bodo plačali kaj za jest in še kaj zraven. Mislim, saj se v tem primeru izgubi ves užitek potovanja in mislim da se jaz, čeprav mi je štopanje več kot hobi (že kar način meditacije) tega ne bi lotil nikoli. Če si človek, potem potuj po svetu kot človek, če naletiš na ljudi, ki so pripravljeni pomagati pa toliko boljše, če si klošar pa si pač klošar. Jebiga

  • Odgovori popolo 30. 6. 2009 at 10:42

    Kdaj sem nehal ustavljat štoparjem (razen takim ki jih osebno poznam)? Še v Jugovini. Vozil sem (s punco) čez Črni vrh na Idrijsko. Štopa en možakar suhljat in srednjih let. Da gre sina obiskat v kasarno, če ga malo zapeljemo. Seveda, kar noter. Se zbaše na zadnje zice. Čez nekaj časa pa hoče že ven da bo šel dalje peš čeprav je bilo do kasarne še kar nekaj kilometrov. Ustavim. Si še pomahamo v pozdrav. In ga pozabim – do vrnitve domov, ko na zadnjih zicih ne najdem več službene aktovke. Opa! Pri izstopanju jo je skrivaj sunil ven v obcestno rastlinje, da nisem opazil nič sumljivega. Je računal na denar a se je poba uštel. Čez nakaj dni sem dobil poziv iz policije če sem kaj izgubil na Črnem vrhu. Seveda sem. S tujo pomočjo. Pa spet na pot na idrijsko in skozi pol ure policijskega zaslišanja. Dokumentov in papirjev se ni dotikal. Skratka pošten lopov. Vendarle dobrota je sirota kot pravi pregovor. Od takrat dalje neznanim štoparjem ne ustavljam več. Brez slabe vesti.

  • Odgovori igo 30. 6. 2009 at 11:00

    Karma, karma, …

    LP,
    Igor

  • Odgovori Urban 30. 6. 2009 at 11:01

    Heh … jah če štoparje pobiraš, pač pride do takšnih dogodivščin. Jaz sem veliko štopal kot mulc in imam 99% same dobre izkušnje z vozniki … pobrali so me vsi od starih atov, babic, do hipijev v tistemu staremu VW kombiju (mislim da mu pravijo hipi mobil al neki takega). Štopal sem predvsem zato, da sem privarčeval neki denarja. Doma sem seveda rekel, da rabim za avtobus 🙂
    Ko sem naredil izpit sem tudi pobiral štoparje, sedaj pa vedno manj … se mi zdi da še sami zadetki štopajo. Redko kdaj vidim ob cesti stat kakšnega vsaj približno normalnega osebka.

  • Odgovori bobi 30. 6. 2009 at 11:03

    štopam ogromno in moram reč, da niso sam štoparji grozni, včasih so tudi vozniki obupni, sam jst sem jim še zmer hvaležen da me prpeljejo kamor hočem.
    Edin kar me jezi je to da pred WTC-jem štopam dlje kot nekje v selu kjer pripelje vsako uro en avto, pa še ta mi ustavi, metem ko je v lj ravno obratno.
    Je pa res da se današni štoparji zelo razlikujejo od prejšnih časov, večinoma folka k štopamo skup je bol k ne zadržanih tihih, šoferji pa običajno ustavijo ko si želijo družbe.

    Zadni, ki mi je ustavil je bil Srb 50ih let, z “stoenko” sva norela po avtocesti, da je bla kr groza sploh k je šel “cagar” na števcu do konca. Pa ruska klima na ful. Drugače pa model faca!

    Hvala vsem šoferjem k mi ustavljate!!!
    Se vidimo naslednjič.

  • Odgovori Kika 30. 6. 2009 at 11:29

    Hahah, zdej sem se pa konkretno nasmejala. 😀

  • Odgovori Thor 30. 6. 2009 at 11:39

    Mene bolj ziritirajo štoparji, ki jih ne pobereš.. če imam pač enoprostorca in se sam peljem notri, ter zapeljem na obvoznico, to še ne pomeni, da grem nekam daleč. Newsflash štoparji, obvoznica je uporabna še za kaj drugega (v bistvu je največkrat za to uporabljena), kot samo za pobeg iz LJ. In prenekateri “fakič” ki ga dobiš v vzvratno ogledalo je odvečen. me prav prime, da bi ustavil sredi dovoza, rikvercal in tipa na gobec.

    Sicer sem dostikrat ustavljal in moram reči, da po večini brez slabih izkušenj, zdaj pač malo manj, ker se štoparji neradi vsedejo na zadnji sedež, če imajo za hrbtom Rottweilerja.. Sem se pa nekoč na poti v Portorož tako nasmejal z dvemi dolenjci, kot še nikoli. Fanta (sprejemljive higiene 😀 ) sta takšne pokala do dol, da sem moral pazit na cesto kot še nikoli, ker sem se dobesedno krohotal..

  • Odgovori Kaa 30. 6. 2009 at 12:29

    hahaha, ko sem prebrala naslov, sem ga v mislih takoj dopolnila po lastnih izkušnjah: “Štoparji smrdijo” in tvoj zapis je to potrdil 🙂

  • Odgovori sergejom 30. 6. 2009 at 12:35

    Preštopal sem verjetno več kot 10000 km. Redke slabe izkušnje. Enkrat sem mislil, da mi bo precej prileten dedek za volanom umrl in enkrat je bila ob dveh zjutraj 101 tako zjebana, da so luči ugašale šofer pa opogumljen z alkom kar vozil dokler se niso spet prižgale.
    Ker kar daš dobiš velja še danes poberem štoparja. Izpolnjevati mora nekaj kriterijev, ki sem jih sam vedno:
    1. če je le normalen t.j. izgleda priseben. Tudi sam sem imel dolge lase in hodil okrog oblečen v prevelike čim bolj znucane srajce (grunge lol) in korenček kroj kavbojke.
    2. se je toliko potrudil, da je stopil do prvega mesta kjer se da normalno ustaviti in štopal tam
    3. ima v temi kresničko.

  • Odgovori Aljaz 30. 6. 2009 at 13:00

    @Thor

    Kaj naj šele jaz rečem, ko imam karavana s tablicami KP (avto kupil na obali, pa nisem menjal tablic). 🙂

    Se dogaja, da se mi štoparji dobesedno mečejo pred avto, če grem na Viču na obvoznico, tako da moram presneto paziti, da koga ne odnesem s sabo na havbi.

  • Odgovori nish 30. 6. 2009 at 13:10

    Človek ne razume…zakaj sploh pobiraš štoparje.
    Zato da jih na blogih “obereš do kosti”…smrdeče revčke brez denarja?
    In ja…vsi ti morajo biti hvaležni za tvojo dobroto.
    Štoparstvo ti je španska vas…

  • Odgovori Človek 30. 6. 2009 at 13:16

    Hehe, da se ti je dalo… 🙂

  • Odgovori Bzz 30. 6. 2009 at 14:02

    Tudi jaz sem včeraj pobral enega in tudi ta je imel “žmah” 🙂

  • Odgovori soncek 30. 6. 2009 at 17:34

    @Bzz-imam večjo “srečo”…v četrtek sem ustavil eni starki in ….do danes ne spravim od vonja po “scalini”, starem švicu ven.
    @chef-mi je zelo všeč napisano. Bogato. Ti že nisi noben nergač….

  • Odgovori F 30. 6. 2009 at 17:41

    Volk: potem praviš, da je Peacehicker šalabajzer? 🙂

  • Odgovori blitz 30. 6. 2009 at 19:02

    Zabavno branje 😆 . No, jaz sem ves študij redno štopal, seveda doživiš marsikaj, večinoma pa je bilo vse normalno. Pač gliha vkup štriha.

    Je pa res, da na internacionalnih poteh doživiš več, tudi bolj zabavno zna biti.

  • Odgovori chef 30. 6. 2009 at 20:06

    @Rado: Seveda nisem!

    @Alex: Odvisno od življenjske filozofije. Lahko enostavno rečeš, da je smisel potovanja v tem, da se prepustiš toku dogajanja. Jaz bi šel enkrat na štop, čeprav sem očitno za kaj takega že malo preveč fin. Definitivno bi pa s seboj vzel plačilno in kreditno kartico. Kar je v končni fazi bolj ali manj isto kot če bi šel nekam z vlakom ali avionom, samo da se pač prišpara nekaj 100 evrov.

    @Popolo: Preden ustavim, vedno pogledam, da imam vse vredne reči pri sebi.

    @Thor: Ja, tale s sredinci je res dobra 😆

    @nish: Pobral sem ga, ker sem hotel naredit nekaj dobrega. In tudi sem. Fajn sva se imela, oba. Včasih sem tudi jaz sem ter tja štopal na poti iz šole. Ti se pa umiri.

    @F: On JE šalabajzer!

  • Odgovori fairy 30. 6. 2009 at 22:22

    mda. men je enkrat na kavču spal en revček, ki je štopal čez evropo čist brez keša. je prnesu s sabo 10 kil krompirja v nahrbtniku, ker ga je nekje nakupu za đabe, je pa za prostor za krompir žrtvoval brisačo. pa itak da je smrdel =)

  • Odgovori pijanec 1. 7. 2009 at 3:15

    A folk še ustavlja štoparjem? Sama moram priznati, da jim ne. Sem preveč prestrašena

    Jaz mislim, da je danes štopanje bolj varno kot kadarkoli prej. Problem je edino v tem, da so nam mediji vcepili v glavo preko (sicer redkih) novic, da je štopanje in pobiranje štoparjev nevarna zadeva.

  • Odgovori Groar 1. 7. 2009 at 15:03

    Štopanje je potovalno klošarjenje in cestno prosjačenje, ki ni z ničimer upravičeno. Če imaš majhen budžet, se pač pelješ z javnimi sredstvi (beri: vlak), ki so povsod dovolj poceni, razen če so kje v zasebni lasti (npr. angleške železnice). Če nimaš niti toliko denarja, ostani, kjer si in na ulici prosjači za denar, saj si potemtakem zagotovo klošar, ki nima niti za hrano, in nimaš posebnega razloga (predvsem pa ne možnosti) za potovanje kamorkoli. V nobenem primeru ne vidim razloga, zakaj bi nekdo pobiral štoparje. Jaz jih ne.

  • Odgovori chef 1. 7. 2009 at 16:39

    A si ti bolan?

  • Odgovori daft 1. 7. 2009 at 20:51

    Groar, poceni je Ryanair, vlak pa NIKAKOR. NIKJER. Na žalost.

  • Odgovori Vanja 1. 7. 2009 at 23:41

    chef, super zapis. Jaz sem njega dni veliko štopala, potem pa v Severni Ameriki prenehala, ker je resnično lahko nevarno.
    Ja, smrdela pa nisem nikoli,vsaj upam:-= in ja o štopanju bi lahko napisala knjigo…kosem poskusila štopati iz Grčije nazaj v Slovenijo, sem se na pol poti premislila. Grki so povsem ponoreli…like free lunch on the street…in niti ni bilo zabavno.

  • Odgovori Tornado 2. 7. 2009 at 1:39

    Poceni javni prevoz? Pri nas? :]

    Pa ja, da daš en 7€ za 80km na vlaku ki po praviloma zamuja in ima v celi državih 100 vstopno-izstopnih točk. S tem da boš naletel na kakšnega pacienta še precej večje, glede na to da se voziš skupaj s 100 ljudmi, ne pa z dvema 🙂

  • Odgovori Groar 2. 7. 2009 at 15:05

    Rekel sem “dovolj” poceni, hudiča. Če štopaš zato, ker nimaš denarja (niti) za vlak, ostani raje doma. Štopanje kot avantura ali šport pa je druga stvar.

  • Odgovori chef 3. 7. 2009 at 9:27

    Torej manj premožnim odrekaš pravico do potovanja?

    Aleluja! Vedno bom rad pobral poštenega smrduha.

  • Odgovori enaskala 3. 7. 2009 at 10:12

    štoparje sicer pobiram, ampak imam zelo stroge … khm … kriterije. ustavljam puncam in urejenim osebam moškega spola.
    @groar, kako bo punca v soboto popoldan prišla v kraj 20 km stran od najbližje žel postaje, avtobus pa tja vozi samo ob delavnikih??

  • Odgovori Simona Rebolj 4. 7. 2009 at 0:56

    “Bil je, recimo, paničen, ker je slišal, da je v Rimu na ulicah vojska, ki preganja brezdomce. Sprva sem ga miril, da ni to nič takšnega in da jaz sploh ne bi pomišljal. Šele potem sem se spomnil, da je pravzaprav brezdomec tudi on!”

    Hahaha … chefovsko!

  • Odgovori Groar 6. 7. 2009 at 7:28

    Torej manj premožnim odrekaš pravico do potovanja?

    Prmejduš, da res. Potovanje je prestiž in statusni kazalec, ne pa življenjska nuja. Pa saj nismo (več) v socializmu.

  • Odgovori šuši 6. 7. 2009 at 15:39

    Joj, pa ti me vedno nasmejiš 😆 glej, prosim, ne več pobirat štoparjev, ker ne naletiš na navadne štoparje, ampak na prave vagabunde 😀

  • Odgovori pokahontas 7. 7. 2009 at 13:56

    super zapis 😉

    vsak vonj sem podoživela :mtgreen:

  • Odgovori od ponpeta znanc pa od Lojza so-debater 8. 7. 2009 at 11:18

    V končni fazi ima vsak voznik pravico, da štoparju reče: “Pridi sem, da te najprej povoham … ” in potem ga, glede na situacijo, ‘vzame’, ali pa pusti, da naj nekoga drugega posili s svojo nehigienično pojavo.

    Če samo pomislim, kolikokrat sem pijan in skozlan štopal iz Ljubljane na štajersko, običajno v petek, po kakem intenzivnem četrtkovem rokenrolu do jutranjih ur na Gerbičevi … Me prav zanima, kako bi reagiral, če bi sedaj kdaj pobral sam sebe …

    Sem pa nekoč imel zanimiv štop – nekje v Arji vasi me je vn ruknil bogvekdo in na meni je bilo, da si najdem štop za naprej. Pripelje ena črna bajeriš limuzina (ali, kak ti se reče, BMW), počasi, s črnimi šajbami, ustavi pred mano in odpre se desno okno. Pogledam notri, ugibajoč, kateri rokerski grof bo za volanom – in skor dobim ošpice: za volanom je namreč sedel vidoviti Danny (Šmid). OKej, si rečem, kva mi pa more – čeprav, takih tičev šlogarskih ne maram, delno tut zato, ker sem od zelo blizu videl, koliko škode povzročijo ekstremno labilnim osebam.

    Pot je bila kolikor tolikor normalna – umirjena vožnja v sicer ‘pepelniku na štirih kolesih’, sproščeni pogovori o tem in onem. Ves čas me je pravzaprav le zanimalo, ‘kako bi tip reagiral, če ga vprašam, naj mi pove, kako se mi bo izteklo tole s punco (kregala sva se), in ali bom kdaj dokončal faks (takrat sem ga orenk lomil)?’. A ga nisem vprašal, toliko ponosa sem pa ja premogel … Vmes esm mu celo nekajkrat povedal, kaj si o takih ‘šlogarjih’ mislim in da tole pri meni pa že ne pali.

    Uletiva do Maribora, tip je imel tam neke biznise, zato sem izstopil, da bi štopal naprej, proti Slovenskim goricam. Ko sem svoje preklasto telo izvil iz črne limuzine, se obrnil, z vojaškim ruzakom na rami, da bi se zahvalil, me vidoviti pribetonira z magično globokim pogledom in reče “S punco bosta vse rešila, glede faksa se pa tudi ne sekiraj, ga boš končal, veš.”

    Stal sem kot pribit, ne zavedajoč se te prvinske lekcije iz psihologije in pozornega poslušanja, ko se je črni BMW (mislim, da je bil serije 6!), odpeljal v temo, jaz pa sem začel pri sebi ugibati “Le od kod je vedel, kaj ga hočem vprašati, a ga ne maram?”

    No, zadnjič sem ga videl na Trenjih in sem začel ugibati, ali sedaj morda vozi rožnatega cadillaca – po nastopu sodeč že :-).

  • Odgovori cudno 9. 7. 2009 at 21:54

    OPZPOLS-D, ali je to res, ali si si samo izmislil zanimivo zgodbo. Potem pa še kakšno napiši.

  • Komentiraj