Strogo zaupno na Irskem – potopis za desetko

Kot pravi Gradišnik na zadnji platnici potopisa z Irske, gre za knjigo, “kakršno sem si od nekdaj želel brati – in ker je ni napisal nihče drug, sem jo na koncu šel napisat sam.” To je dobro, da jo je napisal, sicer bi jo moral nekoč spisati jaz. Nekaj podobnega kot je Strogo zaupno na Irskem si namreč želim napisat tudi sam, seveda pa ne premorem toliko pronicljivosti kot Gradišnik, ki lahko konec koncev črpa iz bistveno daljše osebnostne zgodovine, podprte s številčnejšimi osebnimi izkušnjami.

Strogo zaupno na Irskem

Že z blogom me je Gradišnik pritegnil zaradi tekočega sloga pisanja, preden sem si končno sposodil knjigo, pa je minilo celo leto. Knjižica je seveda knjižnično zmahana in mi je že žal, da je nisem kar kupil. Sicer pa si marsikdaj privoščim malo iracionalnosti in si izposojeno ter prebrano knjigo čez kakšen teden kar kupim. Bržkone bo isto s Strogo zaupno na Irskem, hkrati bom vzel pa še Strogo zaupno po Siciliji.

Gradišnik je napisal tisto, kar vidim kot dober potopis, pa ga le težko izbrskam. Potovanja so zabava, zato morajo biti takšni tudi njihovi opisi. Vedno znova se srečujem s teksti, ki so sicer zabavni, a kaj, ko vse pokvarijo s kronološkim redosledom in doslednim opisovanjem praktično vseh dolgočasnih dogodkov, kot so zajtrki in obiski stranišč. Ampak, saj o tem piše tudi Gradišnik. Že res, a on si vzame čas – resnici na ljubo ima tudi dovolj prostora – za opisovanje na dolgo in široko, pri čemer tudi neženirano zaide iz žanra potopisa v povsem druge sfere biografskega, sociološkega, psihološkega celo biološkega, seveda na poljuden in humoren način. Pritegne, ker se osredotoča na bralcem znane probleme, ki jih s spretnim jezikom in stopnjevanjem pripelje do vrhunskega humorja, čeprav gre v bistvu za nekaj tako banalnega in sitnega, kot je izgubljanje stvari v šotoru. Da je mera polna, se hkrati dotakne tudi fenomena žensk – shranjevalk stvari, ki se po njihovi zaslugi nikoli ne izgubijo.

Strogo zaupno na Irskem

To je dodana vrednost potopisa, ki zato sploh ne potrebuje fotografij. Prepričanje dobršnega dela novodobnih popotnikov je, da bi moral biti potopis hkrati tudi vodnik. To je konec koncev tudi Gradišnikovo delo, a na povsem drugačen način. Dejansko pa je tako, da se popotnikom danes ne ljubi prebirat Lonely Planeta, kar je seveda razumljivo, saj je to verjetno najbolj odvraten potovalni priročnik na svetu, hkrati pa zaradi količine informacij tudi totalno neuporaben. Da je Lonely Planet najboljši vodnik, je ljudska, kaj ljudska, svetovna zabloda! Potopisi, morda delam enako napako tudi jaz, pa so danes bolj ali manj posrečeni pragmatični vodniki, le da, ko jih preberemo, dobimo občutek, da se nam tja sploh ni treba odpraviti, ker itak že vse vemo.

Z Gradišnikom je drugače. Je popolnoma nepraktičen pripomoček, pravzaprav precej obupen vodnik, ampak to je tudi njegova prednost. Namreč, na Irsko morate sami in opisano preizkusiti na lastni koži. Mogoče res kar brez fotoaparata, kot pravi Gradišnik, ki v času, ko bi moral fotoaparat pospravljati in nadalje preverjati, če mu ga morebiti niso že ukradli iz torbe, raje gleda naokoli. Pri meni je sicer obratno. Brez fotoaparata bi bezljal še bolj kot sicer.

Preberite! Branko Gradišnik sodi med najboljše slovenske humoriste!

Prejšnja objava Naslednja objava

24 komentarjev

  • Odgovori Uroš 20. 8. 2008 at 7:40

    Pred kratkim sem v Delovi sobotni prilogi prebral njegov dnevnik s kampiranja blizu Kobarida. Do solz me je nasmejal in mi hkrati dal idejo za najin (žal) že končan dopust.

  • Odgovori Stane Mihelič 20. 8. 2008 at 7:55

    Preberi Strogo zaupno po Siciliji: prekaša omenjeno knjigo.

  • Odgovori Mašon 20. 8. 2008 at 8:05

    Jaz sem SZnI brala prvič za Cankarjevo priznanje na koncu OŠ, in se mi je ob knjigi oz. količini podatkov kozlalo in sem jo zasovražila (bli so celo tok kruti, da smo mogl uvrščat posamezne ‘štose’ – v katero sorto humorja spadajo. da te res vse mine…).
    Potem sem jo pa prebrala spet ene 3 leta nazaj in od takrat jo preberem vsaj 1x na leto. Pa vedno znova crkujem od smeha. Najboljš je, ko misliš da je že izčrpal zalogo (s slovensko zastavo z žepkom, ovcami, norim profesorjem, psi, potovalnimi čeki, jopico, grobnico al uno jamo, kolesi, …) te na koncu udari še z smrtjo na letališču. priceless! 🙂

    kakorkoli, ena boljših slovenskih humorističnih knjig, če ne kar najboljša. Žal mi je edino to, ker gradišnik dejansko je dober pisatelj in esejist in kolumnist in…, ampak ljudje se ga pa spomnijo in sovražijo zaradi malo drugačnega (ne pravim slabega) prevoda Harryja Potterja. se mi zdi da se mu dela krivica…

  • Odgovori minnie 20. 8. 2008 at 8:08

    Ena izmed mojih najljubših knjig. Ampak se velika večina zgraža nad njo, tako da sem že resno mislila, da je z mano kaj narobe…

  • Odgovori Vanja 20. 8. 2008 at 8:15

    Jah potopis je potopis, Lonely planet je pa povsem nekaj drugega, ni mišljen za prebiranje, temveč kot vodnik. Z njim se odpravim na neznane destinacije in mi vedno pomaga-je kot kompas. Ne vem zakaj mora biti v Sloveniji vedno nekaj super, drugo pa zanič. Z lonely planet sem na primer prepotovala Kolumbijo in odkrila mnogo koščkov te države, ki jih sicer niti ne bi, večino neobljudenih s turisti. Pa tudi mnogo hotelov in restavracij, je pač vodnik za backpackerje.

  • Odgovori chef 20. 8. 2008 at 8:30

    @Uroš: Od vsega skret papirja, ki ga hranimo, manjka samo ta izvod Sobotne! Tipično.

    @Stane: Bom, vsekakor, čeprav še nimam familije.

    @Mašon: To je bil itak vedno problem, namreč, da so nam dajali v branje knjige, ki so vse na smrt dolgočasile. Tako se skoraj vsakemu osnovnošolcu ali kasneje srednješolcu, branje zagabi. Da je mera polna, pa potem še težijo z lastnimi interpretacijami, da na koncu nimaš pojma kaj si bral. Namesto da bi knjigo predstavili kot zabavo, naredijo jebo. Jaz sem kar nekaj let rabil, da sem prišel k sebi.

    @minnie: Vedet moraš, da je nekaj narobe vsaj z 90 % ljudi.

    @vanja: Tistih suhoparnih strani jaz enostavno ne razumem. Žal.

  • Odgovori Efemit 20. 8. 2008 at 8:33

    Chef – zadetek v polno. Se pridružujem tebi in drugim pri mnenju glede te knjige. Kot je že Mašon rekel – priceless!

    LP je pa čisto druga kategorija. Kot vodnik mora ponuditi veliko informacij, saj jih popotnik v tuji neznani deželi tudi potrebuje. Se pa postavlja vprašanje kako je vse skupaj organizirano in predstavljeno. Nekaterim je bolj všečen Bradt, drugim Footprint, a dejstvo ostaja, da LP ni namenjen branju za sprostitev. Namenjen je pridobivanju informacij, ki so bistvene za kar najboljšo in najlažjo izvedbo ture. Tu pa potopisom hitro zmanjka sape.

    Upam, da bo ta “knjižni kotiček” rastel, začel si zelo dobro 😉

  • Odgovori Anonimno 20. 8. 2008 at 8:45

    eh, si kdaj bral kaj od billa brysona, pete mccarthya, tonya hawksa, tima moorea pa takih? svet je poln takihle potopisov, sicer kudos, da se jih tudi pri nas kdo loti pisati, pa vseeno, lih odkritje tudi ni, no…

  • Odgovori Vizo 20. 8. 2008 at 9:29

    Se pridružujem mnenju glede Lonely Planeta. Kljub gori informacij za nas totalno neuporaben.. Žal…

  • Odgovori Anonimno 20. 8. 2008 at 9:34

    [url=http://en.wikipedia.org/wiki/JeromeK.Jerome]Jerome Klapka Jerome[/url] je napisal tudi dve fenomenalni potopisni komediji, Trije možje v čolnu in Trije možje se klatijo, obe sta prevedeni. Toplo priporočam!

  • Odgovori Vanja 20. 8. 2008 at 9:37

    ja saj lonely planet ni literatura, to je tako kot bi za zabavo prebiral zemljevid, je pa odličen vodnik za samostojne popotnike, ki se odpravljajo na neznano. S primerjavo malce mešaš jabolke in hruške se mi zdi, sicer pa ti bodo mnogi popotniki povedali, da je lonely planet neprecenljiv spremljevalec. Ne za krajšanje uric na potovanju kot literatura temveč kot zelo dober nasvet v kateri hotel oditi na primer, ko se sredi večera znajdeš na ulici v Quitu. Hoteli so opisani po cenah in lokacijah, zraven so opisane še lokacije in restavracije od nizkocenovnih pa do dragih…..seveda pa je lonely planet suhoparen, če ga bereš doma v naslonjaču – pa itak to ni namen lonely planeta.

  • Odgovori katja 20. 8. 2008 at 9:47

    LP neuporaben?hm…ko gres v neko drzavo, kjer je vse cisto drugacno kot doma, jezika ne razumes, ne ves kako funkcionira transport, ne ves koliko kaj v resnici stane in ne bi rad, da te na vsakem koraku kdo nategne itd…., je LP precej koristna zadeva. sej ni fora v tem, da hodis samo v hostle in restavracije, ki so noter omenjene. pa tudi ni za se usest pod palmo in ga brat. izcrpen prirocnik pač, v tej kategoriji meni dalec najboljsi.

  • Odgovori ert 20. 8. 2008 at 9:54

    to blo tud moje branje za cankarjevo priznanje. mni je gradišnikov stil obračanja besed fenomenalen. tistim, ki sem jim pa sama potisnila to knjigo v roke češ da je dobra, pa ni bila nikomur všeč.
    ko sem začela brati članek v sobotni prilogi se mi je zdel kot nadaljevanje knjige, popolnoma isti, zabaven stil.

  • Odgovori Joco 20. 8. 2008 at 9:57

    Tako kot je napisala Vanja. Gradišnikovo knjigo bi kvečjemu lahko primerjal s potopisi Toma Kriznarja, Šeruge, itd.

  • Odgovori slikca 20. 8. 2008 at 10:27

    @uroš: ja tist kamp je kamp Lazar…ker tam okrog kobarida jih je kar nekaj…ma je res tak lušten, tak mal drugačen, tak z dušco…ker znajo res pričarat dobro atmosfero…sicer zna bit septembra kar hladno tam ob Soči, sam majo tako luštno barako z pečko na drva, ki je nonstop odprta in je res lepo in toplo notr…pa ob ognju zuni se lahko greješ…ma to moreš res poprobat…sej je vikend dost…no, tle pa še link http://www.lazar.si/
    sicer pa jst tud nisem še prebrala tistga v sobotni prilogi…se bom mogla potrudit, sicer pa sem sama doživela več kot sam to na lastnI koži, tko da 🙂

    @chef: ej, tud zate ta ideja…maš hribe tam okol (kak Krn z Drežnice gor), pa kolesarska dirka Kobarid- Drežniške ravne bo 4.ga oktobra…z Juretom Robičem…(organizira kolesarski klub soča http://freeweb.siol.net/mmelinc/ )…sej kamp je odprt do konc oktobra…pa kamperji so tud dobrodošli 😉 …sicer pa sem prepričana da baraka zmaga 🙂
    jst grem pa knjigo zdej iskat v knjižnico…upam da me dokončno prepriča da grem na irsko konc septembra;)

  • Odgovori Trak 20. 8. 2008 at 10:46

    Kaksne klatis?
    Vsaj 3x na leto preberem tvoj zapis pa ti vsakokrat uspe, da me prepricas kako skromno je tvoje znanje o zaloznistvu o pisanju na sposno.

  • Odgovori chef 20. 8. 2008 at 11:27

    @Efemit: Mogoče bo pa res zrasel, sploh zato ker dobim ogromno novih idej. 🙂

    @Anonimnež: Tudi v primerjavi z odkritjem leta 1492 je tole ničla, ampak kaj naj?

    @vizo: Mi smo žal druga kategorija 🙁

    @slikca: Vikendov je tako malo, destinacij, ki jih moram službeno predelat pa tako veliko…

    @Trak: Verjamem da si na področju založništva in pisanja napravil bistveno več.

  • Odgovori Uroš 20. 8. 2008 at 11:27

    @Slikca: sva bila tam in ambient res navdušuje..aja pa da ne pozabim omeniti palačink… 🙂

    @Chef, @Slikica: sicer je v elektronski obliki, ampak vseeno vam(a) želim prijetno branje

    http://www.delo.si/tiskano/html/20080802/Sobotna+priloga/0

  • Odgovori Mateja 20. 8. 2008 at 18:53

    Gradišnik je zakon! 😀
    Čeprav tudi meni ta knjiga ni bila všeč v OŠ … Najbrž krivi učitelji, ki itak znajo pokvarit še tako super knjigo (ne vse seveda 🙂 ). Še sreča, da sem jo nekaj let kasneje izbrskala v knjižnici … Sicer so mi sploh vsa Gradišnikova doslej prebrana dela všeč, sem pa tudi verjetno ena redkih, ki jim je všeč njegov prevod Harryja Potterja. 🙂
    Priporočam ti pa tudi Strogo zaupno o Sloveniji, sploh 1. del je bil meni super in mi je popestril lanski dolgočasni dopust, hehe! 🙂

  • Odgovori Anonimno 22. 8. 2008 at 8:48

    @Anonimnež: Tudi v primerjavi z odkritjem leta 1492 je tole ničla, ampak kaj naj?

    kaj pa vem, ne zganjas celega cirkusa okoli necesa, kar je pravzaprav realno gledano nekje pri spodnjem delu sivega povprecja?

    “jes bogami, nije nesto osobito, al je nase” al kaj?

  • Odgovori chef 22. 8. 2008 at 9:14

    Lepo da poveš kako si pameten.

    Cepec.

  • Odgovori Paleovember | Kosovarjevi... 4. 11. 2012 at 12:23

    […] leti-leti v knjižnici vprašal, če imajo kakšno komedijo za prebrat. In so mi predlagali knjigo Strogo zaupno! – na Irskem. Fenomenalni […]

  • Odgovori Branko Gradišnik 19. 1. 2016 at 18:35

    Nergač, hoj, če češ biti moj testni bralec, me bo veselilo. BOG (O je za Oskar)

  • Komentiraj