Strongmanrun Finisher!

Nikdar si nisem mislil, da mi bo medalja, ki jo na rekreativnih športnih preizkušenjah podelijo vsem uspešnim udeležencem, pomenila tako veliko – ampak pojdimo po vrsti. Začelo se je z vabilom na Fisherman’s Friend Strongmanrun Rovereto. Ne da bi vedela, v kaj se spuščava, sva z Boštjanom vabilo sprejela. Manj kot mesec dni pred tekmovanjem pa sem ugotovil, da gre zares. Spet se bom moral zanašati na talent in trmo, sem si mislil, nekajkrat po PST previdno odtekel nekaj kilometrov, oddirkal Soča Trail Run in prejšnji teden še eno slabo desetko. Sicer pa sem s skrajnim jebivetrstvom stavil na element presenečenja – progi in pravilom se nisem pretirano posvečal, sem si pa pogledal filmček z lanskoletnega teka močnih mož. Toliko da dobite občutek, kakšne traparije sem se spet lotil.

Zadnji dan pred tekom sem naredil čisto vse, kar tekaškim rekreativcem absolutno odsvetujem. Namesto, da bi počival in morda odtekel le nekaj regeneracijskih kilometrov, sem šel na Kamniški vrh. Namesto, da bi se basal z ogljikovimi hidrati, sem pri Seamusu požrl neverjetne količine surovega mesa. Namesto, da bi se naspal, sem se do pol dveh zjutraj ukvarjal z zdravniškim potrdilom o usposobljenosti za tek.1

Iz Ljubljane smo štartali ob štirih zjutraj. Sedem tekačev, od tega dve dekleti, štirje spremljevalci oziroma navijači in voznik. Kot profesionalci. Organizacija je za italijanske razmere odlična, verjetno zato, ker ekipa organizatorjev menda prihaja z Otoka. OK, za spletno prijavo na tek človek res potrebuje jeklene živce, obilico časa in nekaj deset šifer, zato se mi je v skladu z jebivetrskim slogom zgodilo, da se nisem prijavil čisto do konca. No, tudi to smo na licu mesta rešili brez težav.

Hitro je postalo jasno, da je Strongmanrun še bolj trapasto tekmovanje, kot si lahko pokvarjeni shemale predstavlja v najhujših sanjah. Na koncu sem imel občutek, da sem zadevo še najbolj zares vzel kar jaz, čeprav sem prvih šest, sedem kilometrov pretekel v lagodnem tempu in čeprav sem celo pot nosil trapast navijaški klobuk. Med več kot 4600 udeleženci je bila povsem normalna zgolj peščica, in oni seveda niso zanimali nikogar. Verjetno se je sem ter tja kdo tudi grebel, nekdo je bržkone tudi zmagal, ampak tudi on ni zanimal nikogar. Na štartu je za menoj stala nuna-satanistka s sončnimi očali z odsevom lobanj. Precej je bilo superjunakov. Pa kirurg s človeško glavo pod pazduho. Skupina tirolskih holcerjev. Nekaj prsatih kurbic. Seveda sem opazil Elvisa. Šele v cilju sem srečal tudi Borata. Tadva res ne smeta manjkati. Najbolj pa me je presenečalo število v ženske preoblečenih moških, ki so po možnosti nosili absolutno prekratke kikle. Mislim, da to pove marsikaj o moškem spolu, ampak pustimo to…

Ob dveh popoldne smo štartali, čez dobre štiri minute smo tudi dejansko začeli teči. V ritumu Firestarterja, yeah!

Potem sem šele videl, kaj vse se klati okoli mene. Četverica je s seboj prenašala krsto. Nekdo je na hrbtu nosil žago. Tam je bil tudi kosmat roker v ženski poletni oblekici z roza lasmi in rdečo napihljivo kitaro na hrbtu. Dve medvedki v kompletnem plišastem kostumu. Tip z gumijasto prašičjo glavo. In tako naprej.

Tekli smo dva 9,5-kilometrska kroga, v vsakem je bilo po trinajst ovir. Najprej smo preskakovali bale sena, potem so nas zmočili in poslali skozi dimno zaveso. Nekje na tretjem kilometru smo se plazili pod mrežo, skočili v blato, splezali čez deset metrov visok kup mivke, se spopadli s kupom avtomobilskih gum – seveda v družbi norcev, pink panterja, norega profesorja, srečal sem tipa v poslovni obleki s kovčkom, obutega v usnjene čevlje… Nekdo je izgubil ogromne joške in nekdo jih je z veseljem pobral ter jih zatlačil pod svojo majico. Preplavati smo morali celo 25-metrski bazen, prečkati rečni kanal, splezati po vrvni lestvi, vse to v obupni gneči. Šele ko smo prilezli iz struge, se je na šestem kilometru proga postavila pokonci in tam so se naredile razlike, tako da sem lahko začel ovire preskakovati v bolj športnem tempu. Kar seveda ne pomeni, da sem bil med normalnimi ljudmi. Srečal sem tudi nagca z ogromnim otepačem, skupino separatistov s Sardinije in tri okrvavljene možakarje s sekirami.

Iznad mesta smo se spustili v središče, kjer smo pred množico navijačev preplezali oviro iz hlodov, se okopali v peni in se še enkrat spopadli z gumami, balami sena in kontejnerjem Maersk.

Varianta z dvema krogoma je dobra, ker v drugo poznaš vse ovire in si lahko privoščiš kakšno neumnost več. Žal so tik pred menoj zaprli Warsteiner Hydro Trouble – prečenje vodnega kanala in plezanje po vrvni lojtri – in nas poslali naokoli, po mojem zaradi kakšne nesreče. Zato, da domov vendarle nisem prišel čisto cel, je kriva ovira White Blood Lagoon – bazen s peno. Malo neposrečeno se je namreč zaključila s kockami sena, ki jih je pena povsem prekrila, tako da se ni videlo, kam stopaš. Ker imam smolo, se mi je noga zataknila med dve nekoliko razmaknjeni kocki, in telebnil sem točno na koleno. Tako sem zadnji kilometer odkrevsljal, seveda penast od peta do glave, gledalci pa so bržkone mislili, da je vse skupaj del šova.

Skratka, vsi smo uspešno zaključili. Zgodba potem ni več zanimiva. Medalja, majica Strongmanrun Finsiher, zadaj piše Born to be strong. Pica, pivo, doma smo bili ob dveh zjutraj. 22 ur na poti, vmes pa še 20 kilometrov teka. Au. Strong man še danes šepa.

Ker me je tekmovalnost skoraj povsem minila, in ker je meni podobnih še ogromno, a imajo le malo priložnosti za športno udejstvovanje na sproščenih tekaških prireditvah, med drugim priporočam Oviratlon – ki je podobno odbit, čeprav v Sloveniji najverjetneje ne moremo pričakovati toliko odbitkov. Morda pa vendarle tudi mi postanemo normalni – in se začnemo obnašat nenormalno.

  1. Ne sprašujte! []
Prejšnja objava Naslednja objava

12 komentarjev

  • Odgovori danč 24. 9. 2013 at 18:11

    Hehe, kere budale :))))))

  • Odgovori Roman 24. 9. 2013 at 19:53

    Tole je pa nalezljivo …

  • Odgovori laufar 24. 9. 2013 at 20:06

    Upam, da saj kiklce nis imu oblečene…..

  • Odgovori Kane 24. 9. 2013 at 20:27

    Zakon! Osebno grem po vsej verjetnosti naslednje leto na tudi omenjeni Oviratlon, če bom zbral dosti moči, glede na to, da še vedno nabiram staro kondicijo. Kolega je bil letos in baje je bilo fenomenalno.

    Če boš tam, pa da te vidim, ti dam za pivo!

  • Odgovori t-inca 25. 9. 2013 at 7:17

    Jah, mislim, da se Oviratlon ne bo nikoli razvil v takšenle štos kot je tale Strongman. Ker pri nas jemljemo rekreacijo smrtno resno. Kakšni kostumi, zajebancija, pomoč drug drugemu čez ovire neki. Pri nas se gre straight do cilja, brez, da se gleda na ostale. Ker sta čas in mesto, ki si ju dosegel zelo pomemben. Res zelo zelo pomemben. Ker pri nas ljudje dejansko poiščejo svoje ime in priimek in čas v tistih neskončnih stolpcih rezulatov, ki so jih objavljali v Delu (saj ne vem, ali to še počnejo). Rekreacija je smrtno resna stvar za Slovence, ja.

  • Odgovori chef 25. 9. 2013 at 9:53

    @laufar: To ne, sem pa imel kratke hlačke, hehe.

    @Kane: Tistih 10 km boš že zmogel … sicer pa letos 12. oktobra prirejajo Oviratlon Sprint Challenge – 100 metrčkov. Ampak tam bo šlo spet zares, na izpadanje.

    @t-inca: Strinjam se glede slovenskega dojemanja rekreacije oziroma o ekstremizmu na vseh mogočih področjih – zapis o tej, sicer že stokrat predelani temi, imam že v glavi. So pa ravno pri ŠD Oviratlon poskusili s smerjo neobremenjenosti z rezultatom in letos so na Pokljuko privabili tisoč sproščenih udeležencev, ki so se predvsem zabavali, si pomagali itd.

    Je pa res, da sem slišal za nekaj želja, da bi začeli meriti čas – s čimer po svoje ni nič narobe, če se zadevo še naprej promovira kot zabavo. Prvih petdeset naj torej divja, če jim to pašejo (saj divjajo že zdaj), v ozadju pa naj se bije bitka maškar.

  • Odgovori Simona Rebolj 25. 9. 2013 at 13:52

    Hahaha … Znam naštet ogromno argumentov, da ne maram maškar in še več, da ne maram teh jebenih shodov za drhal, kot je tek pred biki, obmetavanje s paradižniki in podobno … ampak tole se mi zdi pa super kul v celoti. Prvič, da so mi še maškare všeč, ker imajo neko poanto. Sem se že ob prispevku na TV navdušila. Ne sicer toliko, da bi šla poskusit z udeležbo, ker bi se sigurno vsa polomila pod kakšnimi junaki, ki bi dirkali čez mene, bi pa gledala, kako se razni vikingi, medvedi, porno dive itd. lomijo čez ovire. Res fajn. Prijetno s “koristnim”.

  • Odgovori DusanK 25. 9. 2013 at 18:38

    Hehe, a sta to vaša cilindra pri 16:30 ?
    http://www.youtube.com/watch?v=JmIvD2NNi54
    Kul dogodek !

  • Odgovori chef 26. 9. 2013 at 20:17

    @DusanK: Ja, to sva midva z Bossom 🙂

  • Odgovori Danig 1. 10. 2013 at 19:58

    Spremljala tele naše super junake – drugega ne morem reči kot klobuk dol prav vsakemu posebej. :)Tale dirka te pa ne pusti ravnodušnega – že kot gledalca ne, kaj šele tekmovalca! Palec gor za vaju2 dva z Bossom – edina ki sta celo pot vztrajno zastopala barve Slovenije s klobukom! =) ČESTITKE!!

  • Odgovori chef 1. 10. 2013 at 23:40

    Če po pravici povem, sem četrtino drugega kroga klobuk prenašal v roki, ker se je med skokom v bazen preveč zmočil in mi je lezel na oči. Ampak, ja, sva bila pridna – ene babe so se mi drznile celo žvižgat, verjetno zaradi basketa, pa sem se obrnil, nakazal met na koš in razložil, da pač zmagamo. Ajde, čao!

  • Odgovori Nergač » Zdaj gre zares! Ali pač ne? 7. 10. 2013 at 18:02

    […] ki so jo doma mnogi izkoristili za daljši trening, se je približno 400 kilometrov stran dogajalo nekaj nenavadnega. V simpatičnem italijanskem mestecu, velikem približno toliko kot Kranj, se je zbralo 4600 […]

  • Komentiraj