Sv. Lovrenc nad Polhovim Gradcem na božični dan

Sv. LovrencPomladanski božični dan je bil idealen za kolesarjenje, a sem se raje posvetil svoji srčni izbranki. Zjutraj smo se z Robokopom, ne da bi se komu od nas – razen Pippi – ljubilo karkoli drugega kot ležati na kavču, spontano dogovorili za izlet. Nekam. V okolico Ljubljane. Šele v avtu smo se dogovorili, da bomo zavzeli Polhograjsko goro, ki ji rečemo tudi Sv. Lovrenc.

Vzpon spred Polhograjske graščine se začne pri najbolj rumenem čebelarskem domu v zgodovini čebelarstva. Pot je nečloveško strma, a je vendarle precej krajša kot na Polhograjsko Grmado, kamor je na ta lep dan bržkone rinilo še več ljudi. Gor se pride kar hitro, a razen obeliska v spomin na obisk saškega kralja Friderika Avgusta II. ni pot nič posebnega. Gozd so precej razredčile ujme, tako da se pot vmes kar izgubi. Zadnji veter je s cerkve očitno odnesel še pločevinasto streho, ki zdaj, žalostno zverižena, leži par metrov niže v hosti.

Prekmursko hruškovo žganje. V ozadju pa Blegoš in Triglav.

Prekmursko žganje

Grmada.

Polhograjska Grmada

Gradaška dolina.

Gradaška dolina

Polhov Gradec s Kalvarijo in Polhograjsko graščino.

Polhov Gradec

In seveda Sv. Lovrenc. S te strani je streha cela. Opazite firbca?

Sv. Lovrenc

V bistvu sta dva.

Cerkev

Prejšnja objava Naslednja objava

Brez komentarjev

Komentiraj