Svet piva

Ko smo se odpeljali iz Kelheima, sem se že veselil pivovarne Kuchlbauer, ne toliko zaradi Hundertwasserjevega razvpitega stolpa, ampak zaradi obljubljene ekskurzije v varilnico piva. Postopek varjenja mi je sicer jasen, sem si pa vseeno želel videti, kako delajo pšenično pivo. Ko sem na Bavarskem, praktično ne pijem drugega in tudi zadnjič sem v Münchnu nagnil nekaj litrov Weissbiera. Za pot v Abensberg, ni daleč, ne bi mogel trditi, da je bila slikovita, me je pa vznemirjal hedonistični občutek, ker smo se vozili med prostranimi polji hmelja. Kar vidite v okolici Žalca, ni nič. Hopfenland Hallertau se razprostira na skoraj 18 tisoč hektarih. Vse je zeleno od zelenega zlata (grüne Gold). Nasadi so precej impozantni, saj se vitice vzpenjajo tudi po sedem metrov dolgih palicah.

Vas je od nekdaj zanimalo, kako je videti hmelj?

Abensberg je, precej majhno mesto, ki mu nikakor ne morem očitati simpatične dolgočasnosti. Hiše s stopničastimi pročelji so takšne zaradi želje po ustvarjanju vtisa, da so večje. Razumi, kdor more, ampak saj ne razumem niti tistih, ki vozijo SUV-je.

Na Babostrasse ima Kuchlbauer tudi Gasthof, kamor pa nismo šli, ker so nas klobasice čez nekaj ur čakale v Münchnu. Saj ne, da jih ne bi mogel dvakrat.

Abensberg zato, ker leži ob reki Abens. Nisem je opazil, čeprav smo bili zraven. Da so tam blizu živeli, ko so sekire in sulice še klesali iz kamnov, nas niti ne zanima, ker ti primitivci še niso izumili pisane besede. Da se je tam nekaj dogajalo, je leta 1138 prvi zapisal neki Gebhard. Mesto se je potem razvijalo kot vsa srednjeveška mesta. Dobivali so te in óne pravice, sodili čarovnicam, spletkarili in prešuštvovali, pili pir, lovili merjasce … in svoje mesto zaščitili z obzidjem, ki deloma stoji še danes.

Abensberg bi bil še bolj zakoten, če tam ne bi že od nekdaj varili piva: v zlatih časih so imeli kar sedem pivovarn, do danes so ostale tri. Manjša, a najbolj znana, je pivovarna Kuchlbauer, ki je stara vsaj 511 let, od leta 1904 pa je v lasti družine Salleck. Leonhard Salleck je osmi lastnik iz te družine. Bolj ko nas je hecen vodič, ki se je trudil govoriti angleščino z naglasom Mr. Beana – uspevalo mu je! –, vodil v osrčje Kuchlbauerjevega Bierwelta, bolj nam je postajalo jasno, da so tu očitno vsi zmešani.

Leonhard Salleck se ima za izvrstnega poznavalca umetnosti. Ker je tudi pivovar in ljubitelj piva, je prepričan, da sta pivo in umetnost povezljiva. Do tu se strinjam in najprej je tudi razlaga delovala precej prepričljivo. O varjenju piva nismo izvedeli nič, zato pa je začel vodič utrujati s Salleckovo interpretacijo da Vincijeve Zadnje večerje. Da je pivovar kot ljubitelj umetnosti za arhitekta Bierwelta, samooklicanega Sveta piva, najel Hundertwasserja, je glede na videno n slišano precej logično. Je pa arhitekta težko prepričal, da se je česa takega sploh lotil, menda mu je pripovedoval tudi zgodbo o palčkih …

… ki da so seveda resnična bitja!

Tole je recimo čista umetnost. Besedeno zvezo »Bottlewand a la Hundertwasser« si lahko izmislijo samo Nemci.

Ob smrtno resni razlagi v vrhunski angleščini – z naglasom – naju je s kolegico ves čas popadal krčevit smeh. Počutil sem se kot v petem razredu osnovne šole. Imeli smo pa srečo. Kakor se že sliši trapasto, je postal Bierwelt, ki so ga odprli šele pred kratkim, vrhunska turistična atrakcija, ki jo obišče trikrat več ljudi, kot so načrtovali. Ker imajo nekaj logističnih težav z vodenjem so nas skozi popeljali malo hitreje. Ni nam bilo treba gledati lutkovne predstave palčkov, ampak smo se napotili naravnost v zloglasni Kuchlbauerturm.

Velikopotezni Hundertwasser si je zamislil 7o metrov visok stolp. To je problematično, saj na Bavarskem nobena stavba ne sme biti višja od cerkvenega zvonika. Izjeme so redke. V Münchnu recimo Olympiaturm, ampak München je najbolj liberalno bavarsko mesto. V zakotnem Abensbergu ni bilo debate niti, ko so dokazovali, da je oblika stolpa povsem drugačna od cerkvenega zvonika. Ob vsem tem cirkusu je bil Hundertwasser že nekaj let mrtev. Zvonik so navsezadnje znižali za več kot polovico, na 34,19 metrov.

Ko je Salleck zapravljal denar za gradnjo stolpa, so se vsi držali za glavo, ker zanj niti približno ni imel denarja. Ampak kolikor je nor, ima tudi srečo: zaradi množičnega obiska se mu bo gradnja očitno obrestovala. Med vzponom po zavitih stopnicah pojejo slavospev pšeničnemu pivu, na vrhu pa je razgledna kupola.

Tako kot jezne stare mame, ki se gostijo na fotki, sem komaj čakal, da bo konec tega cirkusa …

… in da končno nagnem vrček.

Pivo je, preprosto rečeno, vrhunsko. Mogoče tudi zato, ker ga delajo v razmeroma majhnih serijah. Če bi bil z avtom, bi ga vzel cel prtljažnik, tako pa sem se zadovoljil s seven packom Turm Weisse – šest pirov + kozarec v obliki stolpa.

Bil sem srečen.

Prejšnja objava Naslednja objava

9 komentarjev

  • Odgovori smoger 10. 1. 2011 at 19:08

    Kdo več pije:
    chefe al njegov avto ? 😛

  • Odgovori Davor 10. 1. 2011 at 20:50

    Zavidanja vreden izlet…

  • Odgovori seamus 10. 1. 2011 at 22:15

    Človk vse prenese, samo da ve, da bo na koncu pir 😆

    Si predtsavljapš, da bi mogu lest v stolp predvidene višine. To je huj k hribi 😆

  • Odgovori mumbly 11. 1. 2011 at 0:04

    Tale arhitekt Stovodiček (Hundertwasser je Čeh drugače) mi je zelo všeč zaradi njegovega rekla, da če je lepo krivo, je tudi lepo. Poglej stolp in strope. Vse lepo krivo ali drugače Stovodiček ni maral ravnih linij. Pivo pa dobro, kaj chef.

  • Odgovori Safet Ali-beg 11. 1. 2011 at 14:26

    Koga briga wasser, einwasser ali Hundertwasser, če je v roki dobro pivo…

  • Odgovori laufar 11. 1. 2011 at 20:31

    Evo, pa sm koj mogu enga Paulanerja odpret!

  • Odgovori Simon 11. 1. 2011 at 20:41

    A ne raste v Sloveniji najbojši hmelj na svetu?

  • Odgovori chef 11. 1. 2011 at 23:28

    Dvomim.

  • Odgovori Nergač » München v enem dnevu (#1) 24. 1. 2011 at 18:02

    […] chef 24.01.2011 ob 18:00 ob 18:00 pod Potopisi, miks Iz Sveta piva smo se odpeljali v mesto s kar sedmimi – večjimi – pivovarnami, ki varijo piva […]

  • Komentiraj