Svoboda nesposobnih

Moja averzija do spominov na NOB in OF je z vsako državno proslavo, z vsako izdajo kovanca in z vsakim poimenovanjem ulice hujša. Ampak, pozor! Ne razpravljam o vprašanju zaslug OF in NOB niti ne o kolaboraciji, revoluciji, povojnih pobojih, CK KPS in tako dalje. O tem imam svoje mnenje. Upor proti okupatorju, sploh v razmerah, kakršne sem si pred nekaj tedni ogledoval v Kočevskem rogu, je bil hvale vredno dejanje. Dogajanje po vojni je pokazalo, da je bil strah belogardistov in domobrancev pred OF, kjer je imela vodilno vlogo KPS , deloma upravičen – kar seveda nikakor ne opravičuje kolaboracije. Če razmišljam o OF kot o organizaciji, ki je organizirala odpor, je dan upora proti okupatorju seveda praznik, ki ga spoštujem, predvsem pa spoštujem borce, slehernike, ki so nosili glave naprodaj, ker so verjeli, da ščitijo domovino oziroma svoje bližnje. Pa še dela prost dan je. Super.

Ni pa super, da mora moja generacija, namesto da bi razmišljali na način iz zgornjega odstavka, iz leta v leto poslušat govore fosilov, ki brez dvoma imajo določene zasluge za to in óno, ampak so z otresanjem, ki vodi v pobalinsko zdraharstvo in delitev naroda, dosegli, da se nam je vse skupaj zagabilo. Ko so izdali kovanec s podobo Franca Rozmana – Staneta, so vedeli, da se bo oglasila opozicija, škodljivi Janševiki, ki mi grejo na kurec enako kot tako zvane sile kontinuitete. Dosegli niso drugega kot nove zdrahe in udrihanje po narodnemu heroju. Janševistični kričači so rjuli nad človekom, ki si je od nekdaj želel postati najprej vojak in šele potem komunist, nad človekom, ki s kasnejšimi dogodki nima nobene zveze, ker je umrl še pred koncem vojne. Herojevo ime so skrunili Janševiki, kdor se je odločil za izdajo kovanca, pa jim je dal za to odlično izhodišče – in kar je najhuje, točno je vedel, v kaj se spušča.

Vsako leto na proslavah gledamo v stare partizanske uniforme oblečene sivolase in plešaste starce, čeprav jih večina v narodnoosvobodilnem boju sploh ni sodelovala. Spominjajo me na maškare, ne morem pomagat. In na teh proslavah se vedno oglaša Janez Stanovnik. Ne poznam njegovih zaslug in pojma nimam, kdo ga je oklical za očeta slovenskega naroda, ampak pike dobim takoj, ko ga slišim. Seveda ga nimam za neumnega, obratno, inteligenten provokator je. Tudi jaz se imam za dobrega provokatorja, ampak nikoli ne bi bil sposoben o nasprotnikih inkriminiranega spominskega kovanca izjavit nekaj tako genialno namigujočega: “Evangelist Matej je za farizeje, ki eno govorijo, drugo pa delajo, napisal: vi ste kot pobeljeni grobovi, na zunaj ste beli, navznoter pa smrdite.”

Seveda je genialec, ampak a je to državotvorno? Je s tem podjebavanjem, razen, da dokazuje inteligenčno in humorno superiornost, kaj drugačen od njegovih nasprotnikov?

Da starec, ki nikakor noče umolknit, ampak še naprej z vsakim govorom skrbi za razdvajanje naroda, mlade poziva, da “stopijo pod prapor partizanstva”, češ da bomo mladi rešili domovino, dokazuje, da so očetje našega naroda izgubili stik z realnostjo. Če bi se starci počasi speljali iz svojih udobnih položajev, bi bilo zdaj brez dvoma marsikaj drugače. Ampak ne, se nočejo, pognali so korenine na svojih stolčkih, pametujejo kadar koli jim dajo v medijih pet minut časa – torej kar naprej – in vzdržujejo status quo zahojene in skregane države, kjer nihče več ne zna niti noče biti državotvoren. Kaj, če bi bil Stanovnik enkrat za spremembo na dan upora proti okupatorja tiho? Zakaj ne bi enkrat med polaganjem venca podal zgolj vljudne piar izjave, brez komentarjev na preteklost in sedanjost?

Do takrat, ko se bodo odsluženi starci mešali v vse proslave, se bom nad njimi zmrdoval, ker me dolgočasijo in ker jih pravzaprav ne potrebujem. Zavaljujem se jim za vse, kar so skozi zgodovino naredili za prejšnje in mojo generacijo. Ampak zdaj niso nič drugega kot ostareli brbljači, ki ne razumejo problemov sedanjosti, zato se v pridigah zatekajo k floskulaškim spominom na preteklost, na katere se šlepa naša odvratna politična elita, izhajajoča iz kadrov in vzorcev prejšnjega sistema, v katerem so vodilne položaje zasedali Stanovnik in njegovi partijski prijatelji.

Na kozlanje mi gre, ko kot še ne tridesetletnik vidim, da bom prej umrl kot doživel normalno stanje svobodne Slovenije. Pa nočem veliko. Kar znam in kar me veseli, bi rad delal v državi, kjer vlada normalno stanje. Stanovniki, Kučani, Türki, Pahorji, Janše, Paterleti in njihovi politični nasledniki istega šmorna nam tega žal ne omogočajo. Jebeš tako svobodno državo!

Prejšnja objava Naslednja objava

26 komentarjev

  • Odgovori Duko 27. 4. 2011 at 18:58

    Dobro napisano! Lahko se temu mnenju le pridružim. Ampak žal ti, po svojem prepričanju Mesije, ne bodo utihnili, dokler bodo lahko migali. Stanovnik še posebej.

  • Odgovori Boštjan 27. 4. 2011 at 19:01

    Se strinjam čist. Več ni za dodat.

  • Odgovori Sperk 27. 4. 2011 at 20:05

    Načeloma dober zapis s kvalitetnimi argumenti, pa kljub temu… V nič metati ljudi, ki so nekaj naredili za to našo državo, se mi zdi malo “pedersko”. Če me kaj moti so to komentatorji, ki se apriori strinjajo z zapisom blogerja, ker jim je le ta všeč, ker ga veliko berejo, … Občutek imam, da so komentatorji kot naši poslanci ali kot večina naših volilcev – strinjajo se s podanim mnenjem oz. rešitvijo, ker je le ta podana s strani njim ljube stranke, ne pa ker bi ta rešitev dejansko pila vodo. Problem ni v tem, da Stanovnil provocira in bi bilo boljše, da bi bil tiho, problem je v nas samih (s tem mislim povprečnega drżavljana), ki ne premore toliko kritičnega razmišljanja, da bi sam presodil kaj je drżavotvorno in kaj ne. Verjetno bo še kako držal rek, da je več ovc kot pastirjev… Škoda, ker bi lahko ljudstvo samo odločilo kdaj končati večno debato “ta rdečih” in “ta belih”.

  • Odgovori Maj 27. 4. 2011 at 20:44

    Če hočemo starce pospraviti z udobnih stolčkov, potem je najprej treba najti alternativo.

    Alternative vsem zgoraj naštetim pa očitno nimamo;(

    Torej mladi bi morali stopiti skupaj in narediti eno dobro stranko in nato s pametnimi predlogi prepričati volilce-problem pa je, ker vse to precej stane, denar imajo pa spet obstoječi starci in zato bo očitno stanje tako kot je vsaj dotlej dokler ne naredi temu konec sama mati narava.

  • Odgovori mumbly 27. 4. 2011 at 21:56

    Življenjepis po Mladini:

    Janeza rodijo 4. avgusta 1922 v Ljubljani kot drugega od sedmih otrok. Njegov oče je pravnik in politik dr. Ivan Stanovnik, mama Anka pa je nečakinja nadškofa Antona Bonaventure Jegliča. Ko ima Janez nekaj mesecev, odigra njegov oče pomembno vlogo pri ljubljanskih občinskih volitvah. Kot predstavnik delavskega krila SLS, ki na volitvah nastopi skupaj s komunisti in socialdemokrati, postane podžupan. Oče bo iz SLS kasneje izstopil, ker bo nasprotoval strankinemu klerikalizmu. Stanovnikovi so namreč verna, vendar protiklerikalna družina. Živijo v hiši, ki jim jo priskrbi nadškof Jeglič na današnji Trubarjevi ulici. Dobro se razumejo z družino mamine sestre, z Velikonjevimi, ki živijo v sosednji hiši. Janez se največ druži z bratrancem Jožetom, s katerim sta včlanjena v jezuitsko kongregacijo, kjer mladce pripravljajo na življenje v strogem verskem duhu. Kljub dobrim odnosom se bosta družini v drugi svetovni vojni razšli. Stanovnikovi bodo podprli partizane, Velikonjevi pa domobrance. Bratranec Tine Velikonja bo pol stoletja po vojni vodil domobransko veteransko organizacijo, Novo slovensko zavezo, Janez pa bo vodil partizansko veteransko organizacijo, Zvezo borcev. Vpiše se na klasično gimnazijo, kjer se uči latinščine in grščine. Njegova sošolca sta Janko Smole (ki bo v letih 1965 do 1967 vodil slovensko vlado) in Uroš Krek (ki bo skladatelj). V višji gimnaziji podvomi o resničnosti avguštinskih dokazov o božjem bivanju. Je zelo veren, vendar za tezo, da vse raste k nebu zato, ker je na nebu božje, ne vidi prepričljivega dokaza.

    Moti ga še, da šola preverja, ali so bili dijaki pri spovedi ali ne, ker meni, da je to njegova zasebna stvar. Želi se tudi postaviti pred sošolkami, zato spovedni listek protestno pred celim razredom izroči kar učitelju verouka. Katehetu vzame sapo, Janez pa dobi slabo oceno iz verouka. Družiti se začne s člani društva Zarja, s krščanskimi socialisti, ki nasprotujejo političnemu delovanju cerkve in jih vodita Edvard Kocbek in Bogo Grafenauer. Zahaja tudi na predavanja kulturnikov v Union. Leta 1940 se vpiše na Pravno fakulteto v Ljubljani. Je član uredništva Kocbekove revije Dejanje. Ko jugoslovanska vlada 25. marca 1941 podpiše pristop k trojnemu paktu Nemčije, Italije in Japonske, je Janez ogorčen in ima pred Trubarjevim spomenikom v Tivoliju svoj prvi politični govor. Pred Rektoratom demonstrira še vse do večera, ko protestnike nasilno razženejo policisti. Šestega aprila se v Jugoslaviji začne vojna. Ko Ljubljano okupirajo Italijani, se zdi Janezu sramotno, da so njegovi gospodarji makaronarji in da cerkev klečeplazi pred njimi. Deluje v ilegalni Zarji, kjer ugotovijo, da se bo treba za osvoboditev boriti. Ko komunistična partija, sokoli in krščanski socialisti na univerzi ustanovijo Osvobodilno fronto (OF), je Janez član matičnega odbora. Po zidovih piše grafite s podpisom Slovenski revolucionarni socialisti. Jeseni pristane v italijanskem zaporu, kjer si začne puščati brke. Ker Italijani pri njem najdejo brevir in rožni venec, mu jih uspe prepričati, da je veren študent, ki s komunizmom nima nič. Ko ga februarja 1942 izpustijo, odide v Polhograjske dolomite k partizanom.

    Dobi partizansko ime Tine in opravlja večinoma politične naloge. Postane inštruktor izvršnega odbora OF za Notranjsko in kot krščanski socialist dela v tandemu s predstavnikom komunistov. Tesno sodeluje s Francetom Popitom, s katerim bosta tovariša še desetletja. Nato ga pošljejo na Dolenjsko, kjer mora blažiti napetosti med tamkajšnjimi krščanskimi socialisti in komunisti. Spomladi 1943, ko vodenje OF s podpisom dolomitske izjave prevzamejo komunisti, mora Janez zbrane prepeljati v Kočevski rog. Pot je naporna, saj prečkajo tudi Ljubljanico, čez katero starejše partizane vozijo kar v svinjski trugi. Ko se nekoč odpravlja izpod Snežnika v Kočevski rog, mora tja tudi neka tovarišica. Čeprav jo Janez prepričuje, da poti ne bo zmogla, tovarišica vztraja, a ima potem zaradi žuljev kmalu povsem krvave noge, zato jo Janez pusti na eni od postojank. Še prej mu sopotnica prizna, da ve veliko o njem. Janez v Kočevskem rogu izve, da je pomagal Pepci Kardelj. Oktobra je na kočevskem zboru izvoljen za člana SNOO. Februarja 1944, tik pred črnomaljskim zasedanjem, postane komunist. Od aprila 1944 do maja 1945 je član pokrajinskega odbora za Primorsko. Tik pred koncem vojne, ko v Istri pripravlja tržaško vstajo, prejme telegram, s katerim ga kliče Edvard Kardelj. Prebije se mimo četnikov in Nemcev. Ko v Trstu najde Kardelja, takoj odideta v Beograd, kjer Janez še isti dan uživa v vožnji s tramvajem in se veseli osvoboditve.

    Poroči se, tudi cerkveno, s partizansko bolničarko Marjo, s katero bosta imela dva sinova, Aleša in Tineta, ki bosta univerzitetna profesorja. A kmalu po rojstvu drugega sina žena nepričakovano umre. Janez po vojni tudi ni več veren. Čez leta pove, da je s svojo vernostjo razčistil po racionalni poti. Njegova kariera se medtem strmo vzpenja. Najprej načeluje odseku za izgradnjo narodne oblasti pri ministrstvu za konstituanto FLRJ, leta 1946 pa prevzame vodenje kabineta podpredsednika vlade in zunanjega ministra FLRJ Edvarda Kardelja. Z njim veliko potuje. Leta 1947 se udeleži pariške mirovne konference, na kateri Evropa dobi nove meje. Ko leta 1948 Jugoslavija vrne članstvo v informbiroju in se spre z Rusijo, Janez Kardelju predlaga, naj bi v Beogradu priredili velik miting, s katerim bi Rusom pokazali, da odločitev podpira vse ljudstvo. Kardelj mu odvrne, naj ne bo naiven, ker je nemogoče vedeti, kaj se kuha v ljudstvu.

    V Beogradu konča študij prava. Konča tudi podiplomski študij na Ziherlovem Inštitutu za družbene vede. Med debato na zunanjem ministrstvu izjavi, da je v Ameriki več socializma kot v Rusiji. V CK ZK Srbije so zgroženi. Zahtevajo, naj leti iz partije. A odleti čez ocean. Leta 1952 postane ekonomski svetnik stalne misije FLRJ pri sedežu OZN v New Yorku, kjer ga zaradi partizanske preteklosti občudujejo in seznanjajo z vrhom ameriške ekonomske znanosti. Ko se leta 1956 vrne v Jugoslavijo, se posveti ekonomiji, čeprav je od leta 1958 tudi zvezni poslanec. Postane direktor Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu, kamor na predavanja vabi ugledne znance iz ZDA. Takrat je že poročen z drugo ženo Dragico, s katero ima še dva sinova. Ker mora preživljati številno družino, veliko piše – o nerazvitih deželah, problemih sodobnega sveta, kapitalizmu, zasebni lastnini, neenakosti. V knjižici Nevezane dežele v svetu ekonomskih blokov (1962) vzhodnemu in zahodnemu bloku, ki v gospodarskem pogledu tekmujeta za nevezane dežele, med drugim predlaga, naj blokovsko gospodarstvo spremenita v koeksistenčno, ker nihče ne more na dolgi rok izkoriščati drugega, ne da bi tudi sam trpel škodo.

    Leta 1962 se vrne v Ljubljano. Poučuje na Ekonomski fakulteti, leta 1964 je nekaj mesecev tudi dekan. Še vedno pa spremlja zunanjega ministra Popovića na generalnih skupščinah OZN. Tam ne ostane neopažen. Ponudijo mu službo in v letih 1965 in 1966 je svetnik generalnega sekretarja Unctada (Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju) U Tanta. Še vedno veliko piše, tudi o nezadovoljivi notranji ureditvi Jugoslavije, za katero predlaga prehod v tržno gospodarstvo. Navduši Borisa Kraigherja, ki leta 1966 sestavlja zvezno vlado in Janeza povabi vanjo. Ker pa Kraigher umre, Janez pade v vlado Mike Špiljka. Zamisel o liberalnejšem gospodarstvu se pod njegovim vodstvom izjalovi. Leta 1968 U Tant, ki je napredoval v generalnega sekretarja OZN, vodstvu SFRJ sporoči, da je Janezu na voljo položaj izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN za Evropo. Špiljak je proti, a U Tant vztraja. Janez na visoki položaj v Ženevo odpotuje šele po Kardeljevem posredovanju, vendar je imenovan začasno. V Ženevi “začasno” preživi petnajst let, skoraj ves čas službovanja pa se ponaša z nazivom generalnega podsekretarja, ki je po rangu drugi človek OZN. Leta 1982 se upokoji. Ko ga bodo doma zbadali, da dobiva več kot solidno dolarsko penzijo iz OZN, bo odgovarjal: “Vsaj nisem korumpiran.”

    Vrne se v Ljubljano. Leta 1983 dobi Kidričevo nagrado za knjigo Mednarodni gospodarski sistem, je tudi dobitnik dveh nagrad Kidričevega sklada. Nato ga tovariš iz partizanskih dni France Popit, ki je predsednik predsedstva SRS, povabi v svoj tim. Privoli, vendar želi ostati publicist. Udeležuje se zlasti razprav o gospodarskih in mednarodnih temah. Ko se konec leta 1987 Popitu izteka drugi mandat, Janeza pokliče predsednik zveze borcev Bogo Gorjan in mu predlaga, naj kandidira za njegovega naslednika. Janez se obotavlja, saj naj bi Popita nasledil Andrej Marinc. Vendar se ta sredi volilne bitke, potem ko Mladina zapiše, da ni najbolj demokratično naravnan, kandidaturi nepričakovano odreče. Janez nato kandidaturo sprejme, nazadnje pa v tekmi z Mojco Drčar Murko, Cirilom Zlobcem in Ivom Fabincem tudi zmaga. Maja 1988 se vseli v prostore predsedstva na Erjavčevi.

    Služba še zdaleč ni lagodna. Kmalu se zgodi JBTZ in Janez se v težkem položaju ne znajde najbolje. Nanj pritiska javnost, saj ga obiskujejo delegacije Odbora za varstvo človekovih pravic, pa tudi JLA. Na pogovore k njemu zahaja med drugimi Igor Bavčar in si dialoge zapisuje v dnevnik, kasneje, ko 33 gosto tipkanih strani skopira in objavi, pa je iz zapiskov mogoče razbrati drobce o taktiziranju slovenske politike. Februarja 1989 Milošević Kosovu vsili novo partijsko vodstvo, rudarji iz Starega trga pa se odločijo njegovo komando izpodbiti z gladovno stavko. V Cankarjevem domu je zborovanje v podporo rudarjem, kjer prvič družno nastopita nastajajoča slovenska opozicija in vlada. V Beogradu se na demonstracijah zbere razjarjena milijonska množica, Janez pa dramatično pozove k strpnosti: “Dajte, da se vsi skupaj zaustavite, dokler je še čas.” Zavzema se za miren in razumen prehod v demokracijo. Septembra so sprejeti ustavna dopolnila, ki zakoličijo pravico do samoodločbe, in zakon o večstrankarskih volitvah. Ko decembra Miloševićevi privrženci napovedo “miting resnice” v Ljubljani, ga politično vodstvo prepove. Janez, ki se ga prime ime “oče naroda”, kljub razburljivim časom in grožnjam z državnim udarom republiko uspešno pripelje do prvih večstrankarskih volitev. Aprila 1990 položaj prepusti novemu, demokratično izvoljenemu predsedniku republike Milanu Kučanu, svojemu prvemu sosedu iz ljubljanskega naselja Murgle.

    Umakne se iz politike in javnega življenja. Posveti se ženi, ki je po možganski kapi invalidka. Žena leta 2002 umre, Janez pa se po dvanajstih letih vrne v javnost. Novembra 2002 ga predsednik Kučan odlikuje z zlatim častnim znakom svobode za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti RS. Sicer je nosilec več odlikovanj, tudi partizanske spomenice 1941. Leta 2003 podpiše peticijo Slovenskega panevropskega gibanja in podpre vključitev Slovenije v EU in Nato. Hkrati Janez nasprotuje ameriškemu posredovanju v Iraku. Odločitev obrazloži s tem, da mora Slovenija v Natu podpreti evropske sile in ne ZDA. Po pol stoletja se vrne tudi med partizane. Izvoljen je za predsednika Zveze združenj borcev in udeležencev NOB, zato se dejavno postavi po robu vsakršnim poskusom razvrednotenja in obtoževanja NOB. Ko TV SLO januarja 2004 predvaja dokumentarec Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja o civilnih žrtvah druge svetovne vojne, Janez protestira proti tam prikazani vlogi partizanstva in v Sobotni prilogi Dela zapiše, da je “nepošteno in krivično nepravilnosti in zločine, ki so jih storili – najpogosteje že pokojni – posamezniki, uporabljati za satanizacijo plemenitega odporništva ogromne večine slovenskega naroda”. Strinja se, da je treba prizadetim popraviti krivice, meni pa še, da je treba “obsoditi javno manipulacijo tragedij in izkoriščanje pietete”. Oster je tudi do Tineta Hribarja, ki v dokumentarcu za partizane uporabi izraz “dediči zločina”, “kar predstavlja primer ‘obtožbe po asociaciji’. To pa je eden od temeljev rasizma.” Hribarja vpraša, ali se kot profesor etike zaveda, “da s tem utemeljuje prolongacijo delitve in sovraštva v narodu namesto sprave, za katero se s tolikšno vnemo zavzema njegova soproga”. Ko Slovenija dokončno vstopi v Nato in italijanska vojaška letala patruljirajo po slovenskem nebu, Janez še enkrat povzdigne glas, da je to nedopustno.

    Projekcija: Predsednik Zveze borcev Janez, ki so ga v partizanih klicali Tine, in njegov bratranec Tine Velikonja, predsednik Nove slovenske zaveze, na pogovorih pri predsedniku republike sedeta za isto mizo. Šestdeset let po koncu druge svetovne vojne ugotovita, da je vojna največje zlo in da je prišel čas za spravo.

    Zdaj veš kdo je Janez Stanovnik?

  • Odgovori majki 27. 4. 2011 at 22:09

    se kr strinjam, generacija, ki se bližamo 30im in smo že končali fakse in smo v službah ter poskušamo normalno zaživet v tej k…… državi in si ustavrit trdne temelje za družino, nekak ne vidi več pointa v vsem skupi, resno razmišljam o odhodu (vsaj začasnem) v tujino

    @Maj stranke mladih so počele to kar počnejo vse stranke do zdaj, skrbele za svoje ritke

  • Odgovori mustang 27. 4. 2011 at 22:27

    “Slušaj sine, obriši sline…” Sej poznaš tole pesmico, ne?

  • Odgovori Shalalabayzer 27. 4. 2011 at 23:05

    A ni bil okupator naše Slovenije JLA?
    A ni bila ~14 dnevna vojna osvoboditev izpod komunistične oblasti?

    Jasno to so retorična vprašanja s katerimi želim pokazati, da se preveč pozornosti namenja osvoboditvi izpod nacizma in fašizma, kot pa osamosvojitvi izpod komunizma.

  • Odgovori Nick 28. 4. 2011 at 8:03

    Stanovnika spoštujem, ne razumem pa tistih, ki si želijo svobodno Slovenijo, obenem pa bi “starce” radi utišali na tak ali drugačen način.

  • Odgovori internazionale 28. 4. 2011 at 10:04

    največji zdraharji v politiki niso Janez Janša in njegovi, ampak vsi tisti, ki še danes živijo v komunizmu, socializmu, sistemu družbene lastnine. 20 let že popravljamo storjene krivice po befelu OF in njenih naslednikov (denacionalizacija, sprava, sodni postopki…) pa smo še daleč od tega. Namesto, da bi slavili svoj nesporni uspeh, gospodje Borci omalovažujejo sedanjost na račun (za njih lagodne) preteklosti, za katero bom sam plačeval račun celo življenje. Ni Janša uničil Slovenije, ne Pahor, uničili so jo s takšnimi govori, ko sejejo zgolj razkol na podlagi zgodovine. Koga brigajo domobranci, partizani, janša, pahor, ČE ZA KRUH NIMAMO. ZA KRUH… Lačen ne razmišlja o zgodovini, on vidi samo danes in jutri…. Naj nam tile očetje naredijo uslugo – Borcem bivša in naša država (se pravi vsi mi) že 66 let plačujemo privilegije. Dovolj so jih imeli. Dovolj. Njihova žrtev je poplačana, kri je izprana. Ostal bo zgodovinski spomin. Pustite sedanjost NAM (star sem 30 let, visoko izobražen, politično neaktiven, borim se za kruhek in domek

  • Odgovori chef 28. 4. 2011 at 11:45

    Danes sem v Delu bral, da je Türk v govoru spet omenjal orožarsko afero. Tipično podjebavanje, ki s 27. aprilom seveda nima nobene zveze. Janševiki pa, jasno, spet v luft s pravljicami o KGB-ju ipd.

    Nihče ne govori o utišanju, ampak o tem, da naj se stari gospodje začnejo obnašat državotvorno vsaj med državnimi proslavami.

  • Odgovori malgaj 28. 4. 2011 at 13:02

    Naši politiki se nikoli niso obnašali držatvorno, ampak vedno le ideološko. Zato se pa v osredje postavlja ideološke proslave in nihče ne proslavja zares pomembne zgodovonske dogodke (npr dogajanje v Mariboru pod Maistrom). Res ne vem kaj pomenijo dražgoše za slovesko zgodovino, da jo tako proslavjajo. In dan upora proti okupatorja, ko se pa 27. aprila ni zgodilo prav nič, in nasploh se je slovenski narod na primorskem uprl fašizmu že 20 let prej.

    No kakorkoli, čas je, da se mladi postavimo po koncu in povemo, kje je mesto za te starčke.Samo zdrahe delajo.

  • Odgovori chef 28. 4. 2011 at 13:25

    @malgaj: Dražgoše so itak kvečjemu grozovita napaka, ki je služila samo za opozorilo Nemcem, da očitno raje vsi fizično pocrkajo kot da bi tukaj govorili nemško. Dosti več koristi od te bitke, ki je bila prej ko ne kamikaze, pač ni bilo. Kasneje so jo seveda povzdignili in dokler bodo Stanovniki živi, je vse drugo kot paradiranje malodane verbalna kolaboracija.

  • Odgovori Maj 28. 4. 2011 at 14:34

    @majki, prav imaš. Imeli smo že stranko mladih, ki se je po čudežu prebila celo v parlament a so se žal prav hitro priučili grdih navad ostalih skorumpiranih strank.

    To so ljudje spoznali in so jih na volitvah poslali v zgodovino.

    Škoda, če bi stranka takrat ne pustila se vladajočim kupit, bi lahko bila danes resna alternativa, tako pa žal alternative sploh nimamo.

  • Odgovori Waldo 28. 4. 2011 at 14:54

    @Maj
    SMS se ni priučila korupcije in grabežljivosti šele v parlamentu. Vodilni člani te stranke so pač prerasli (tako ali drugače) Študentsko organizacijo (kjer so zasedali vodilna mesta)in so tamkajšnje vzorce samo prenesli na novo platformo, v državni parlament.
    Ljudje so mislili da so res nekaj novega, svežega in poštenega, in masovno nasedli. Seveda jih v naslednjem mandatu ni bilo več nikjer, če odmislimo mastno plačane službice v državnih in paradržavnih, pa tudi študentskih inštitucijah.

  • Odgovori Maj 28. 4. 2011 at 15:29

    @Waldo žal drži kar si napisal.

    Ampak imeli pa so priložnost se vsaj od vstopa v parlament obnašati drugače in bi bili danes resna alternativa.

    Tako pa danes alternative sploh nimamo.

    Brez alternative pa levih in desnih lopovov ne moremo zamenjati, brez njihove zamenjave pa bo šla država samo še bolj navzdol.

    Naslednja vlada bo očitno janša+jelinčič+erjavec.

    Zgleda, da Slovenci ne bomo prišli k pameti dokler ne bomo jedli samo še travo in alelujo.

    Zgleda, da smo res za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni, ker več kot očitno sami sebi ne znamo izvoliti vlade, ki bi vladala v naše skupno dobro.

  • Odgovori Rado 29. 4. 2011 at 9:57

    Chef,
    ko omenjaš averzijo poveš vse.
    Averzija – pretirano čustveno zavračanje.
    To pomeni, da tvoje stališče nima kakšne posebne vsebinske vrednosti. Nobenega kakšnega pomembnega vsebinskega sporočila za nas bralstvo ni ve tem tvojem čustvenem prispevku.
    Samo toliko. Pa lep pozdrav.
    /Upam, da boš delavski praznik, 1. maj “prenesel”, manj čustveno/
    🙂

  • Odgovori chef 29. 4. 2011 at 10:24

    @Rado: Saj si po svoje pameten, ampak če ne razumeš, da je osnovni problem ravno averzija, ki se je sicer zavedam, in ki izhaja iz ravnanj odsluženih med seboj skreganih starcev, si pač falil poanto celega zapisa, tako da, kot že tolikokrat, s teboj nimam kaj polemizirat. Svoj kvaziintelektualni egotrip pojdi razkazovat kam drugam, ker jaz zate nimam časa.

  • Odgovori Rado 29. 4. 2011 at 10:44

    mumbly –
    je zgoraj objavil Stanovnikov CV. Si ga sploh prebral?

    Vsak, ki premore trohico poštenosti, mora priznati, da je tip kapaciteta. In če nekaj reče ima za povedano tudi ustrezen pedigre. Zato si človek zasluži vsaj resno razpravo, če mu zgolj na reference ne verjamemo.

    A človeška bitja smo nagnjena k racionalizaciji. Če je nekaj prekomplicirano, ali vsaj preobsežno za naš razum, za naše dojemanje sveta, potem le-to pogosto poenostavimo v “zoprnost” in s tem smo navidezno rešili problem. Čemu neki naj beremo dolge razprave in poslušamo njegove govore, “Saj ta človek je zoprn”!

  • Odgovori chef 30. 4. 2011 at 11:25

    Stanovnikov CV v Mladini sem prebral že pred nekaj leti, kar pa še ne pomeni, da gospod ni zatežen star provokatorski prdec, ki je za samo zgago, tako kot tudi njegovi bratranci iz druge strani. Če ne kapiraš poante, ker si isti fosil, ki si ne zasluži v prihodnost usmerjene države, to ni moj problem, ampak poskusi vsaj potegnit glavo iz riti in poskušaj razumet, kaj je point zapisa. In ne izpusti stavka, v katerem se Stanovniku in njemu podobnim zahvaljujem za vse, kar so doslej naredili dobrega.

    Se pa ne čudim, da pizdiš, ker imaš s Stanovnikom nekaj skupnega. Ne znaš držat jezika za zobmi in ga steguješ tudi takrat, ko nič ne razumeš.

  • Odgovori Nick 30. 4. 2011 at 12:34

    pejt v penzijo

  • Odgovori polonika 30. 4. 2011 at 15:17

    Kul članek,…. Ampak tak razkol, kot je sedaj, takega res še ni bilo. Kar tekmujejo med seboj, kdo bo bol razklal narod.
    Jaz si tako želim, da bi prižgala TV in pogledala eno normalno oddajo na tv. Pa je ni. Zato sem se zadnje čase začela intenzivno učiti nemško in že spremljam nemške programe. PRAVI BLAZAM. Tam dobiš take oddaje, kateri naši sploh sposobni niso skupaj spravit, ker jih ne morejo, ker nimajo pogojev,… Npr. na nemški tv se novinar vozi v vojaškem oklepniku po puščavi in ga preizkuša (adrenalinsko),… Pri nas pa če že pokaže oklepnik ga zaradi afere, ker je premalo/preveč denarja,.. ker se ljudje kregajo zbirajo podpise itd. Potem o duševno prizadetih. Na nemški TV vidiš nove programe na to temo, oziroma kako jim pomagajo in jih vključujejo v skupnost (npr. prizadetemu brez prijateljev omogočijo lastno razstavo) v Sloveniji se vse vrti okoli njihovih pravic in o tem, da dobijo premalo denarja itd. Pač vse v tej državi je v takem razsulu, tako zelo, da še naše tv ne morem več gledat,… Niti novic, imam blokade na spletnih straneh,…

  • Odgovori polonika 30. 4. 2011 at 15:24

    Tudi jaz sem pisala o tem, da bi morali dobiti sposobnega voditelja,… pa sem dobila v odgovor, potem bi pa končal tako kot Kramberger ali Peterle (ljudje ga ne bi marali, pa sploh ne bi vedeli zakaj, samo tako bi čutili (tako čutijo zaradi propagande,… )),…
    S svojo izostreno udbovsko propagando zelo dobro vedo, kako se očrni, oblati ali celo likvidira človek,…. po Kučanovsko, najprej diskvalifikacijo, potem likvidacija.

    Ne bodo pustili, da bi kdo drug prišel na oblast,…. Jo še preveč čvrsto držijo v svojih rokah, zato pa take neumnosti lahko delajo, ker se zavedajo česa so sposobni,… škoda le, da se narod tega ne zaveda.

  • Odgovori Nick 30. 4. 2011 at 17:44

    zatežen star provokatorski prdec,

    fosil

    potegnit glavo iz riti

    se pa ne čudim, da pizdiš

    @polonika: naredi mi to deželo zopet nemško, bite sehr

  • Odgovori Nick 30. 4. 2011 at 17:45

    to bo zame pravi blazam

  • Odgovori fuga 30. 4. 2011 at 23:28

    Ja, Slovenija ne bo nikoli normalna, dokler nam ne bo spet kakšen nebodigatreba okupator stal na vratu. Enako se je dogajalo pred drugo svetovno vojno, kar je zanimivo tudi razbrati iz predvojnih časnikov. Sicer pa smo na borčevstvo po vojni gledali nekako karakteristično kritično in dvoumno, ker: So bili najglasnejši vedno tisti, ki so bili najmanj časa v partizanih, ali pa sploh nič. Ker so bili iz ene in iste družine pri domobrancih, v nemški vojski in v partizanih, pač zaradi varnosti, ker so bili na nek način vsi vpleteni in do konca vojne ni nihče vedel, kako se bo vse skupaj končalo. Veliko jih je na koncu ušlo k domobrancem, ker so komunisti začeli z ruskimi metodami. Sistem kakršen je že bil, je zmagal na volitvah enkrat 47. leta s posebnim načinom glasovanja (rdeče in črne skrinjice) in so tisti, ki so glasovali v črne skrinjice v nekem kratkem času izginili iz družbenega okolja. Ker so bili borci tudi tisti, ki so bili rojeni na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. Ker so bili tudi tisti partizani, ki se niso ravnali po vetru, bili na moč šikanirani, zaprti na Golem ali pod stalnim nadzorom milice. Ker so imeli NOB borci navadno boljše pokojnine, kot pa smo imeli navadni smrtniki z visoko izobrazbo plače. Ker so na koncu že tako nakladali, da se je vsak, ki je bil med vojno star vsaj 10 let, že z golimi rokami spopadal z nemškimi tanki. Če pa si vprašal res kakšnega pravega prvoborca, pa je navadno rekel: “Vsakdo se je moral po svoje znajti”. Drugi je bil hvaležen, da kljub vojni in razmeram ni imel “krvavih rok”, tretji pa je trpel zaradi tega, ker je bil pri “črnorokcih” in mu niti borčevska pokojnina ni dala tistega miru, ki naj bi ga pošten človek imel. Na splošno, vojna je umazana stvar in hvalabogu smo jo Slovenci v zadnji vojni odnesli precej bolje, kot pa drugi Jugoslovanski narodi. In morali bi se znebiti tega umazanega kulta borčevstva, kar je seveda ključno za mirno nadaljevanje generacije.

  • Komentiraj