Tauchsafari na Rdečem morju

Ne maram morja. Ne maram vode. Ne maram življenja na ladji. In sva šla na ladjo, ki se je za teden dni privezala ob koralni greben v Rdečem morju.

Sunset

Sataya, dnevna soba delfinov

Ne, to ni bilo križarjenje, ampak tauchsafari. Barko Sea Dream se priveže ob koralni greben Sataya, ki ga ljubitelji delfinov ljubkovalno imenujejo Dolphin House oziroma njihova dnevna soba. In, ne, delfini niso v ujetništvu in nihče jih ne privablja s hrano ali žvižganjem. V plitvini preživljajo dneve po napornem nočnem lovu v globinah Rdečega morja in menda komaj čakajo na družbo edinega domnevno inteligentnejšega bitja na planetu Zemlja.

Na barki je poleg lastnice Solveig še osem ali morda devet članov posadke in do dvajset gostov, ki so si od nekdaj želeli plavati z delfini. In komunicirati z delfini. Za podvodno udejstvovanje sem si, razen kopalk, od dobrih ljudi sposodil masko, šnorkel, plavutke in neoprensko obleko, foter pa je posodil še lučko in celo kovček za potapljače. Da, tudi to obstaja. Kovček za potapljače.

Kjer so delfini, so ljudje

V Hurgadi so kovčke zložili na streho avtobusa, potnike pa na prenizke sedeže. Potem smo v trdi temi pet ur drveli proti jugu v klasičnem arabskem slogu, kot da je vse, sploh pa preživetje, odvisno le od Alahove volje. Prvo noč na barki smo prespali v precej surovi marini.

Hamata marina

Do Sataye sta nas ločili še dve uri plovbe.

Asfur

Človek morda pričakuje, da bo v teh zakotjih sameval, taka je bila tudi konotacija slavospevov o tem morskem raju na zemlji. A realnost 21. stoletja je, da skritih kotičkov v mirnih delih sveta ni oziroma ostanejo skriti le do trenutka, ko jih nekdo nekje omeni. Sataya je simpatičen, štiri kilometre dolg koralni greben, a pričakovati morate, da bo na vidni razdalji privezanih čez noč še deset bark, čez dan pa lahko tudi petnajst.

Sataya Reef

Plavanje z za delfini

Na morju smo dočakali šest sončnih zahodov.

Sataya sunset

Najbolj zagnani so se vrgli s plavutmi v vodo po dvakrat, tudi trikrat dnevno. Če ni delfinov, se gre na koralni greben, bodisi na lasten pogon bodisi z zodiaki. Fantje s temi gumenjaki upravljajo suvereno, kot Rdeči baron Manfred von Richthofen s svojim Fokkerjem. Vedno krmarijo stoje, tudi v neurju, ko se trgajo ladijske vrvi.

Zodiak

Tudi sicer gre posadki šarmiranje dobro od rok, še najbolje seveda kapitanu.

Kapitan

Zodiaka, ki sprejmeta do deset gostov in dva člana posadke, služita hitrim premikom do jate delfinov.

Morski safari

Na ustrezni lokaciji ljudje poskačejo v vodo. Žal imajo podoben namen potniki cele množice zodiakov s sosednjih ladij, tako da mora človek v svojem nenaravnem okolju med lovom za delfini paziti, da se ne zaleti v nekoga, ki ima med hajko čas tudi za podvodno snemanje.

Koralni greben

Šefinja ladje je zatrjevala, da delfinom človeška družba godi, da bi sicer odplavali stran, a po drugi strani je tod edina plitvina daleč naokoli in pravzaprav nimajo iti kam drugam. Rekel bi, da ljudi tolerirajo, jim pa ne postrežejo kave ali z njimi posedajo v svoji dnevni sobi. Komunikacija z delfini se je tako večinoma izrodila v bezljanje za delfini, pri čemer je človek nujno obsojen na poraz. Živali se slejkoprej oddaljijo, izmučene ljudi potegnejo v zodiake in čez sto metrov naprej ponovijo vajo.

Za delfini

Voda ni zame

Podvodni živelj me ni nikoli kaj prida fasciniral, razen, ko se stvari že znajdejo na krožniku. Favno in floro koralnih grebenov so mi opisovali še bolj barvito kot jo kažejo podvodne fotografije. Pričakoval sem desetkrat več rib in žive barve, pozabivši, da so podvodne fotografije plod dela z bliskavicami, sicer pa so kontrasti precej manj očitni. Po petnajstih minutah mi je postalo dolgčas, poleg tega pa mi je voda kar naprej vdirala v maske. V različne maske, ki sem jih preizkusil. Kljub temu, da sem si dal odstraniti zgornji del brkov. Za popizditi.

Res pa je, da so delfini fascinantne živali. Mislil sem sicer, da so precej večji, pa so mi razložili, da obstaja več vrst in tisti so bili pač manjši od ljudi. En dan so bili res dobro razpoloženi, rekel bi, da jih je bilo sto ali dvesto. Ribe so zabite, debilno se šobijo in brezglavo plavajo, delfini pa dejansko uživajo v življenju. Pod vodo je pravi vik in krik, kar naprej se lovijo in seksajo, človek dobi vtis, da vsi z vsemi.

Pivo za hašiš

Solveig, lastnica ladje je kar zanimiva persona. Nemka, ki je v Švici delala kot učiteljica, je lepega dne ugotovila, da ji bolj ustreza delo inštruktorja potapljanja, in sčasoma je kupila svojo ladjo. Tako poleti živi na barki, izven sezone pa v Hurgadi. Vsak večer je s pesmijo pozdravila sonce …

Solveig poje

… in sončni zahod nas je vsakokrat bogato obdaril.

Sončni zahod

Na ladji je alles inclusive, razen alkohola, tako da sem pivo naročil posebej – in z Lisico sva bila edina. Že prvi večer pa so mornarji skušali vzpostaviti trgovino: pivo je mogoče na črno zamenjati za hašiš, ki se ga ob večerih pokadi v kar razkošnih količinah.

Pivo Sakara

Lačni nismo bili. Ta je pravkar ujel ribo.

Ribolov

En večer je mojster na žaru pripravil piščanca in goveje čevapčiče.

RoštiljŽar

Da skuhajo kavo, traja vsaj pol ure. Zrna spražijo kar na licu mesta, dodajo ingver in postrežejo v smešno majhnih skodelicah s centimetrom zoca.

Kuhanje kavePraženje kave

Zbogom in hvala za vse ribe

V vsega nekaj dneh sem prebral Šepet vrhov, Nad ledenikom in velemestnim šikom, Na lovu za spomini Arta Paasilinne, Jančarjev Veliki briljantni valček in Vso to nevidno svetlobo Anthonyja Doerra – sploh zadnjo priporočam zelo toplo.

Šepet vrhov

Po pravici povedano me je skoraj pobralo od dolgčasa. Morda bi res moral prodati kakšno pločevinko piva in si bralne urice popestriti z narkomanskimi dejavnostmi. Lisica pa je preživljala najlepši teden v svojem življenju. Vmes sem se že zbal, da bo, potem ko se je že navdušila nad jogo, postala hipijevka, veganka, anticepilka, toda v domačem okolju se je spet normalizirala.

Žal mi z delfini ni uspelo vzpostaviti komunikacijskih kanalov, za to bi moral biti verjetno precej bolj poduhovljen. Morda komunikacijo razumem kot preveč kompleksen fenomen, ki presega zgolj vzpostavljanje očesnega stika in plavanja naokoli. Se pa ne bi čudil, če bi enkrat delfini izginili in bi ugotovili, da so res inteligentnejši od človeka.

Prejšnja objava Naslednja objava

10 komentarjev

  • Odgovori en bedanc 30. 12. 2018 at 18:22

    Zanimivo branje in koncno nekdo, ki kot jaz, ne mara vode. Kar je v danasnji druzbi skoraj bogokletno! Kaj si po horoskopu? :DD

  • Odgovori en bedanc 30. 12. 2018 at 18:24

    11.6. ce sem prav nasel?

  • Odgovori Mojster Miha 30. 12. 2018 at 18:51

    Kakšna je bila kava, glede na sveže pražena zrna?

  • Odgovori Matej Zalar 30. 12. 2018 at 20:56

    @En bedanc: Tako je. Tipičen, menda.

    @Mojster Miha: odlična, ampak zoca je res preveč. Pa ingverja tudi 😆

  • Odgovori filmoljub 31. 12. 2018 at 10:09

    Ma jebeš delfine. Priporočam tole knjigo, za zdravorazumsko in streznjujočo informacijo o tem, kaj in kako z delfini. Karsten Brensing o tem nekaj ve. Zgodaj spomladi 2019 menda izide tudi v slovenščini (MK).
    https://www.amazon.com/gp/product/3351036825/ref=dbs_a_def_rwt_hsch_vapi_taft_p1_i2

  • Odgovori Afna 31. 12. 2018 at 10:31

    @Matej, če prav razumem je bil tale oddih bolj pisan na kožo tvoji boljši polovici? Ne preveč popustit ;). Predno sem spoznal “mojo”, sem kolesaril, hodil po hribih, smučal,…no potem je prišlo obdobje letnih dopustov na hrvaški obali, po možnosti s čimveč poležavanja na plaži. Edina dobra stran teh dopustov je, da sem prebral polovico literature lokalne knjižnice. Potreboval sem 20 let, da sem jo navadil na aktivni oddih in sedaj končno spet z užitkom odidem na dopust.

  • Odgovori Tilen 2. 1. 2019 at 23:51

    Kako pa ste gostje sprejeli “in postrežejo v smešno majhnih skodelicah s centimetrom zoca”? Mene so “puščavske dame” skoraj izgnale iz puščave ob “smešno majhnih skodelicah” brez centimetra zoca.

  • Odgovori Matej Zalar 3. 1. 2019 at 15:02

    @Filmoljub: Odlično. V MK se morda celo dogovorim za recenzijski izvod 😆

    @Afna: No, resnici na ljubo tudi z ležanjem ni nič narobe, je pa fajn imeti zraven – po dobri slovenski ekstremistični navadi – nek športni rekvizit. Bolj je pri nama problem v tem, da se meni nikamor več ne ljubi, še najmanj pa tja, kamor hodijo turisti pasti firbca. Nekaj turizma sem videl in imel priložnost spoznati tudi kako se je razvijal slovenski turizem. In priznati moram, da mi ta gospodarska panoga ni več tako všeč kot nekoč.

    @Tilen: Ko sem na obisku v tujini, imam navado stvari sprejemati takšne kot so. Brez pizdenja. Je bila pa kava dobra, čeprav nekakšni priokusi načeloma niso moja skodelica kave.

  • Odgovori Disguy 14. 1. 2019 at 19:45

    Si v tem tednu na Rdečem morju opazil kakšno jadrnico/jadralce?

  • Odgovori Matej Zalar 14. 1. 2019 at 19:50

    Ne spomnim se da bi kakšno videl, je pa res, da na to nisem bil prav pozoren.

  • Komentiraj